Kitajski znanstveniki naj bi odkrili sveti gral: Uspelo naj bi jim zaustaviti proces staranja

5 oktobra, 2025 By in gospodarstvo

Gre za resnično fenomenalno odkritje, če se bo seveda izkazalo kot delujoče, splošno in brez stranskih učinkov. Kitajski znanstveniki iz prestižne Kitajske akademije znanosti in umetnosti so v znanstveni reviji Cell objavili članek, da so v primatih v desetih sistemih organov, med njimi tudi v možganih, uspeli zaustaviti proces staranja. To predstavlja prelomnico v razumevanju staranja. Študija poroča, da eksperiment ni le upočasnil staranja, temveč ga v celoti obrnil pri podganah. To naj bi dosegel z epigenetskim reprogramiranjem – ponastavitvijo epigenetske ure, ki deluje kot celični “koledar” staranja. Metoda, ki jo je razvil biolog David Sinclar, temelji na indukciji Yamanaka faktorjev, vendar z izboljšavo: uporablja daljši in ciklični postopek, ki preprečuje nastanek teratoma (vrste tumorja), glavnega tveganja pri tej tehniki.

Highlights

  • Genetically enhanced senescence-resistant cells exhibit anti-aging effects
  • These SRCs counteract systemic aging in primates
  • SRCs boost cognitive and reproductive rejuvenation
  • SRCs deliver geroprotection through exosomal cargoes

Summary

Aging is characterized by a deterioration of stem cell function, but the feasibility of replenishing these cells to counteract aging remains poorly defined. Our study addresses this gap by developing senescence (seno)-resistant human mesenchymal progenitor cells (SRCs), genetically fortified to enhance cellular resilience. In a 44-week trial, we intravenously delivered SRCs to aged macaques, noting a systemic reduction in aging indicators, such as cellular senescence, chronic inflammation, and tissue degeneration, without any detected adverse effects. Notably, SRC treatment enhanced brain architecture and cognitive function and alleviated the reproductive system decline. The restorative effects of SRCs are partly attributed to their exosomes, which combat cellular senescence. This study provides initial evidence that genetically modified human mesenchymal progenitors can slow primate aging, highlighting the therapeutic potential of regenerative approaches in combating age-related health decline.

Ključno vprašanje je seveda, kaj to odkritje pomeni za prihodnost človeštva. Namreč, to nas postavlja pred možnost, da bi v prihodnosti lahko staranje obravnavali kot zdravljivo bolezen. Če se bo to odkritje potrdilo in varno preneslo na ljudi, bi lahko imelo večplastne posledice. Na hitro nekaj premislekov o možnih posledicah. 

Revolucija v medicini: Najbolj neposredna uporaba bi bila v zdravljenju starostnih bolezni. Namesto da bi zdravili posamezne bolezni, kot so Alzheimerjeva bolezen, sladkorna bolezen tipa 2, osteoporoza ali kardiovaskularne težave, bi zdravili njihov skupni vzrok: staranje samega. To bi pomenilo prehod od simptomatskega zdravljenja k kavzalnemu. Človeštvo bi se lahko soočilo z dramatičnim podaljšanjem zdravih let – ne le življenjske dobe, temveč predvsem “zdravstvene dobe”. Ljudje bi ostali vitalni, produktivni in neodvisni do visoke starosti.

2.Demografski in socialni pretresi: Podaljšanje življenjske dobe za 30-50%, kot so opazili pri podganah, bi povzročilo demografsko eksplozijo starejših, a zdravih ljudi. To bi postavilo pod vprašaj sedanje pokojninske sisteme, ki temeljijo na predpostavki, da bodo ljudje v poznih šestdesetih letih prenehali z delom. Družba bi se morala preoblikovati: kdaj se je smiselno upokojiti, če ima 80-letnik telesno in duševno zmogljivost 50-letnika? Kako bi se spremenile karierne poti? Prišlo bi do konkurence za delovna mesta in vire med generacijami, kar bi lahko povzročilo socialne napetosti.

Etična in filozofska vprašanja: Dostop do takšnega zdravljenja verjetno ne bi bil takoj enak za vse. Začetna cena bi bila izjemno visoka, kar bi lahko poglobilo socialne neenakosti in ustvarilo razred “biološke elite”, ki bi živela dlje in bolj zdravo od preostale populacije. Pojavila bi se temeljita vprašanja: Kaj pomeni biti človek, če je smrtnost neizogibna usoda? Kako bi vplivalo na pomen življenja, odločitev in čustvenih vezi, če bi imeli neomejen čas? Ali bi lahko privedlo do psihološke stagnacije in izgube življenjske smeri?

Ekološki izzivi: Rast prebivalstva, ki je že zdaj velik pritisk na planetarne vire, bi se še poslabšala. Več ljudi, ki živijo dlje, bi pomenilo večjo porabo energije, hrane in vode ter več proizvedenih odpadkov. Trajnostni izzivi bi postali še bolj pereči.