Spet odličen članek izjemnega Johna Burna Murdocha v Financial Timesu:

V zahodnih državah (predvsem pa v ZDA in Evropi) imajo ljudje, ki se identificirajo kot konservativci, skoraj toliko otrok kot so jih imeli pred desetletji. Opazen pa je drastičen upad v številu otrok predvsem med tistimi na progresivni levici. Toda ta odločitev za manj otrok (zaradi hedonizma ali zgolj ignorance) se levičarjem vrne v obliki kazni: manj kot imajo oni otrok, relativno več jih imajo konzervativci, kar posledično potiska politiko vsake naslednje generacije bolj v desno, kot bi bila sicer.

Če je levičarjem vseeno za rodnost oziroma izumiranje nacije, bi jih pa moralo stresti predvsem to slednje – da bodo obsojeni na večno vladavino konzrvativcev, ki jim bodo postopoma omejili njihove liberalne svoboščine. Politično se na dolgi rok zmaguje z več rojevanja. Škoda, da levičarji tega ne razumejo. Kot je to slikovito in žlahtno ubesedil možakar, ki nas je pred dnevi privezoval na enem otoku: “…kad više vole pse i pedere nego da rađaju djecu“. 

Bine Kordež

V zadnjih letih smo v Sloveniji zgradili precej novih kolesarskih poti. Za gradnjo smo uspeli pridobiti veliko evropskih sredstev, kar je nedvomno dalo pospešek tem naložbam. Primerjalno z Avstrijo imamo teh poti relativno malo in kot kolesarski narod je prav, da dobimo tudi več urejenih tras za kolesarjenje. Tako zaradi povečanja zanimanja za kolesarjenje kot enega najbolj zdravih športov kot tudi zaradi varnosti kolesarjev.

Za investitorje so seveda evropska sredstva nekakšen zastonj denar in zato ti dodatni finančni viri omogočijo izgradnjo poti za katere bi težje zbrali sredstva. Na nivoju države temu sicer ni tako, saj pretežni del evropskih sredstev v proračune EU najprej sami vplačamo, potem pa Bruselj ta skupna sredstva deli po državah in projektih v skladu s sprejetimi politikami in prioritetami. Gre torej v veliki meri za denar slovenskega proračuna, a s stališča investitorja pa so to pač nepovratna sredstva in zato zelo zanimiva. Odprto je edino, ali bi Slovenija ta denar lahko porabili tudi za kake druge naložbe, na primer kako novo železniško postajo, če smo malo sarkastični. Pri tem zastonj denarju se moramo vseeno zavedati, da je skupna kvota za državo določena in naša odločitev je, za katere projekte bomo ta denar porabili. In če ga za enega, ga potem ne moremo za drugega.

Nadaljujte z branjem→

Dobri dve leti po veliki poplavi, v kateri je bil poškodovan most čez Kamniško Bistrico v Viru, na mestu prejšnjega mosta še vedno stoji montažni, kot je bil postavljen nekaj dni po poškodbi prejšnjega mostu. V dveh letih se ni nič premaknilo. Predvidevam, da so vladni in občinski uradniki v zadnjih dveh letih 24/7 ur v stalnem pogonu, da pridobijo projektno dokumentacijo, investicijski načrt in gradbeno dovoljenje ter da izvedejo javni razpis za izbiro izvajalca itd. itd. itd.

No, medtem so Kitajci v stanju v 4 dneh postaviti nov most, v 8 urih zamenjati in postaviti novo železniško postajo. Skrajni čas je,da pri nas v splošnem, sploh pa za tovrstne izjemne primere, drastično poenostavimo in pohitrimo administrativne postopke. Težko me bo kdo prepričal, da sta potrebni 2 leti za pridobitev gradbenega dovoljenja in izbiro izvajalca za gradnjo identičnega nadomestnega objekta. Ali da je potrebno 8 let za umestitev v prostor stikališča za jedrsko elektrarno ali 10 let za umestitev daljnovoda. Tako globoko smo zabredli v lastno ustvarjeno administrativno luknjo, ki nas dela neučinkovite in nekonkurenčne, da sploh ne vidimo več ven iz nje.

Politiki v splošnem in večinoma niso zelo brihtne osebe. Ker če bi bile, bi bile uspešne v drugih poklicih. Je pa v politiki opazen trend “dirke proti dnu” – vedno bolj slaboumne osebe se podajajo vanjo in tam celo prosperirajo.

Primer: Angela Merkel ima doktorat (iz kemije), kar je vplivalo na to, da je, kadar je naletela na luknje v svoji razgledanosti, vsaj preverila dejstva. Spodaj je primer, ko Merklova ni vedela, da je izmed zadnjih 20 stoletij (2 tisoč letih) Kitajska bila bila kar 18 stoletij (1,800 let) največje gospodarstvo na svetu ter gospodarski in kulturni center sveta (do prve industrijske revolucije). Ko ji je kitajski predsednik Xi to povedal, je nejeverno gledala, nakar je svojega svetovalca napotila, da to preveri. In ki je to tudi potrdil (kar sicer vemo vsi, ki malce poznamo ekonomsko zgodovino sveta).

No, potem pa imamo novokomponirano političarko Kajo Kallas (ki je morala odstopiti kot premierka Estonije zaradi korupcije, zdaj pa opravlja naloge zunajepolitične predstavnice EU), ki ima take težave z razgledanostjo in inteligenco, da ji nekateri evropski poslanci očitajo, da ima možgane manjše od možganov hrčka. Pred dnevi se je ponovno izkazala s popolnim nepoznavanjem zgodovine, ko se je posmehovala zgodovinskemu dejstvu, da sta Rusija in Kitajska najbolj zaslužni državi za uničenje fašističnih sil v drugi svetovni vojni (prva je v boju proti Nemčiji izgubila 27 mio ljudi, druga pa v boju proti Japonski 20 mio ljudi). 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko v Delu brali članek o izplačevanju otroškega dodatka. Povod so bile napovedi hrvaške vlade, da bodo v tej državi uvedli univerzalni otroški dodatek, podobno kot ga imajo tudi nekatere druge evropske države. Univerzalni otroški dodatek poenostavljeno pomeni, da je vsak otrok upravičen do dodatka ne glede na socialni status družine in se ga razume kot del družinske politike. Pri nas je izplačilo  otroškega dodatka povezano z višino dohodka v družini in je  torej del socialne politike. Nižji ko so povprečni dohodki na člana družine, do višjih otroških dodatkov je družina upravičeni. Po navedbah Dela so se ideje o uvedbi univerzalnega dodatka v preteklosti končale pri denarju. Tudi na ministrstvu za solidarno prihodnost so potrdili, da ne pripravljajo kakih zakonskih sprememb, da pa “potekajo interni razgovori znotraj strokovnih služb”.

Ob takšnih informacijah in navedb se postavlja vprašanje, ali strani odgovornih v vladnih strukturah, pa tudi drugje, nihče ne pomisli, da imamo v Sloveniji že ves čas v davčni zakonodaji uvedeno tudi olajšavo za otroke, katere učinke bi lahko umestili med pomemben del družinske politike. V skladu z določili Zakona o dohodnini lahko pri izplačilu plače starši uveljavijo olajšavo za vse otroke in si pomembno znižajo plačilo dohodnine. Za razliko od otroškega dodatka se ta prejemek na plačilni listi sicer ne vidi, ker se odraža samo v nižjem plačilu dohodnine, kot če olajšave ne bi uveljavljali, a je po višini podoben kot otroški dodatek. Predvsem pa je za to olajšavo značilno, da deluje v obratni smeri socialnih korektivov. Ta olajšava ali prejemek v obliki nižjega plačila dohodnine se namreč z višino plače povečuje – več kot nekdo zasluži (in ima otroke), do večjega popusta pri plačilu dohodnine je upravičen.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški predsednik Donald Trump in zahodni mediji so slabo prenesli, kar se v prejšnjih dneh dogajalo v kitajskem Tianjinu (na srečanju Shanghai Cooperation Organisation (SCO)). Trump je celo sarkastično pošiljal pozdrave voditeljem treh največjih nezahodnih držav (Kitajske, Indije in Rusije), ker da so se zbrali, da bi naredili zaroto proti ZDA. No, v SCO to delajo že četrt stoletja (od 2001 naprej) in to javno vsako leto. Zahodne medije pa uradno rečeno moti srečevanje avtoritarnih šefov držav. Kot pravi Arnaud Bertrand, je ta nervoza na zahodu podobna nervozi zahodnih industrialcev v začetku 20. stoletja, ko so se delavci organizirali v sindikalnem boju za svoje minimalne pravice proti kapitalu. Ali nervozi zahodnih držav v začetku 1950-in 1960-ih ob procesih osvobajanja koloniziranih držav izpod kolonialne vladavine zahodnih držav saj je to rušilo njihov idealni svetovni red nadvlade.

Kar države v razvoju (t.i. Globalni Jug) hočejo, je mogoče najbolje zaobjeti v enem stavku: 

»Trudimo se organizirati predvidljiv mednarodni red, kjer lahko države trgujejo, se razvijajo in sodelujejo, ne da bi se soočale z vojno vsakič, ko se njihove politike razlikujejo od zahodnih pričakovanj.«

Torej dobrih 160 držav, ki ne spadajo v zahodno sfero, hoče predvsem  možnost enakopravnega sodelovanja, brez pridiganja in moraliziranja in brez izsiljevanja s strani zahodnih držav in brez groženj s sankcijami, če imajo drugačne vrednote, kot so si jih zamislili v nekaj zahodnih državah. Za razliko od procesov osamosvajanja kolonij v 1950-in 1960-ih letih je v tem, da države v razvoju danes imajo alternativo, ki jim omogoča točno to – gospodarsko sodelovanje in ugodno financiranje gradnje infrastrukture brez moraliziranja, brez izsiljevanj in brez posiljevanj s kulturnimi vzorci, ki so tuji v nezahodnih državah. Bertrand temu pravi “moralna slepota” zahodnih držav.

Alternativo imajo v Kitajski. Imajo jo v BRICS+, imajo jo v SCO, imajo jo v Belt & Road Initiative in imajo jo v Forum on China-Africa Cooperation. In v vseh štirih procesih, ki potekajo že skoraj eno četrtletje, je vodilna Kitajska. Kitajska postopno, sistematično, korak za korakom, ustvarja paralelno globalno ureditev, ki bo neodvisna od ZDA in EU. Ki bo lahko delovala navkljub nasprotovanju in – v skrajnem primeru – sankcijam zahodnih držav. Predpogoj za to je tehnološka, gospodarska in vojaška neodvisnost in sama velikost sidra tega sistema. In Kitajska se je razvila v največje možno sidro globalne ureditve. Kitajska je postala največji trgovinski partner velike večine držav. Postala je največje gospodarstvo na svetu. Postala je največja vojaška sila na svetu. In postala je tehnološko najmočnejša država na svetu.

Zato nervoza v zahodnih državah. Nervoza je zaradi izgube dosedanje globalne dominacije zahodnih držav in v naslednjem koraku samega dosedanjega pomena teh držav. Kdo še potrebuje ZDA, kdo še potrebuje Francijo, kdo še potrebuje Nemčijo…., če pa lahko večkratnik njihovega pomena dobi v Kitajski. In če lahko v Kitajski dobi predvsem stabilno sidro brez moraliziranja. In ko se na to sidro navežejo druge največje države sveta – Indija, Kitajska, Brazilija, Iran, Indonezija, Južna Afrika…, dobi to sidro povsem drugo geopolitično težo.

Nervoza zahodnih držav je na mestu. Toda prepozna vsaj za 20 let. Tega geoekonomskega in geopolitičnega prestrukturiranja se ne da več ustaviti.

Nadaljujte z branjem→

Ko si izpadel iz igre velikih, ti ostane samo še sarkazem

Conspire: To plan or plot secretly.

1. Nothing over the past week (from the SCO to WW2 event) was done is secret. Real diplomacy in China. Media in attendance, press conferences and communiqués published.

2. Trump should have attended, but the neocons would not give him permission him to go. Blame Lindsey for not attending the historic events in China.

3. North Korea. First term, Bolton sabotaged rapprochement. Who appointed Bolton?

4. Weaponize USD, weaponize institutions, weaponize tariffs, weaponize media, freeze assets, sanctions, regime change, color revolutions…sooner or later alternatives will be created.

5. Paris “Coalition of the Willing” meeting this week. What will be discussed, money and weapons to Ukraine. That is all the US/West ever discusses anymore. Trump is stuck with the losing team and he knows it, hence the bitter post on Truth.

Tudi mediji, kot je The Economist, ki so tri leta in pol dan za dnem gobezdali o nujnosti in veliki verjetnosti ukrajinske zmage nad Rusijo (poglejte posebni meni, namenjen propagandi o vojni v Ukrajini), nekega dne obrnejo ploščo in propagirajo pozitivne plati ukrajinskega poraza. Zdaj je postal popularen model “finlandizacije Ukrajine” v skladu z mirovnim sporazumom med Finsko in nekdanjo Sovjetsko zvezo. Za osvežitev spomina: Začelo se je s sovjetsko invazijo na Finsko 30. novembra 1939 (zaradi sovjetskih “varnostnih razlogov”), končalo pa se je tri mesece in pol pozneje po “zimski vojni” z Moskovsko mirovno pogodbo 13. marca 1940. Finska se je v skladu s sporazumom morala odpovedati 9 % ozemlja in pristati na vojaško nevtralnost, in po novem sporazumu iz 1944 je bila brez omejitev (po 1945) glede finskega vključevanja v evropske integracijske procese.

Finski predsednik Alexander Stubb zdaj ta model priporoča Trumpu kot uspešen model rešitve ukrajinske vojne. Torej skoraj natanko to, kar Rusija zahteva od začetka vojne – vojaško nevtralnost Ukrajine, in kar Rusija eksplicitno dopušča – možnost Ukrajine glede vključitve v EU. Ključna razlika glede na “moskovski mirovni sporazum” iz marca 1940  je v tem, da Rusija v začetku vojne ni zahtevala ukrajinskega ozemlja (razen Krima, ki je bil vedno ruski) in da osnutek sporazuma iz Istanbula (iz marca 2022) tega tudi ni predvideval. Rusija je v začetku vojne zahtevala zgolj zaščito ruske manjšine v štirih vzhodnih regijah, ki tvorijo t.i. Novo Rusijo in osnutek mirovnega sporazuma je predvideval avtonomijo teh 4 regij. Ruske ozemeljske zahteve so prišle šele z ukrajinskim nasprotovanjem mirovnemu sporazumu iz Istanbula in s kasnejšo formalno aneksacijo teh regij (po referendumih septembra 2022) in ruskim vojaškim zavzetjem večine teritorija teh regij.

Torej finski predsednik Stubb predlaga “realpolitično opcijo” po vzoru Finske – da se Ukrajina odpove delu ozemlja, da pristane na vojaško nevtralnost in da ohrani avtonomijo in s tem dobi možnost vključitve v EU. To naj bi bil po njegovem temelj finske zgodbe o uspehu v danih realpolitičlnih okoliščinah.

Nadaljujte z branjem→