Zelenski sarkazma očitno ni razumel:

V Telegraphu ga očitno so:

Čakamo še na navdušeni odziv Ursule & Kaje ter evropskih voditeljev, da bodo lahko v bodoče – končno ! – sami bojevali vojno v Ukrajini in da bodo lahko družno tudi napadli Rusijo z orožjem, ki jim ga bo prodajal Trump.

Kajti do zdaj za kaj takšnega niso imeli ne dovolj lastnega in ne dovolj (zastonj) ameriškega orožja in niso imeli vojakov, tankov in letal, ki bi jih lahko poslali v Ukrajino ali nad Rusijo. Zdaj pa bo! Hey ho, let’s go!

Izvrsten komentar Thomasa Fazija:

“It is time to turn off the tap,” announced European Commission President Ursula von der Leyen last week, in her 19th attempt to apply pressure on Russia. The latest proposed package of sanctions includes a ban on imports of Russian liquefied natural gas (LNG) from January 2027 — one year earlier than previously planned — and extends sanctions to refineries and oil traders in third countries, such as China and Russia, accused of helping Russia circumvent sanctions.

…

The justification, once again, is that sanctions will force Russia to end the war on the West’s terms. The reality is that 18 packages of sanctions have failed to achieve this goal, and the 19th will fare no better. What it will do, however, is deepen Europe’s dependence on the United States.

Indeed, the timing of the new sanctions package was not coincidental. Just days earlier, Donald Trump issued an ultimatum to Nato allies. The US, he declared, would only impose “major” new sanctions on Russia once Europeans had agreed to stop buying Russian oil. He went further, suggesting Nato impose 50-100% tariffs on China and India, both of which he accused of circumventing sanctions. He insisted such measures would weaken Russia’s “strong control” over its partners. Trump even claimed that halting Russian energy imports, combined with heavy tariffs on China, would be “of great help” in ending the conflict.

Nadaljujte z branjem→

Tale včerajšnji Trumpov tvit je zabavna aplikacija sarkazma. Večina ljudi ga sicer najbrž jemlje “at face value”, ker pač “Trump je nor”. V resnici pa gre za izvrsten sarkazem. Zelenskemu in evropskim politikom, ki romajo k njemu po pomoč, zagotavljajoč veliko zmago, je preprosto rekel, karikiram:

“Super, če mislite, da lahko zmagate vojno v Ukrajini, pojdite in naredite to. Mi vam bomo prodali orožja, kolikor ga boste želeli. Morda lahko Ulrajina po osvojitvi zasedenih ozemelj in Krima, zavzame še del Rusije. Ki je itak v velikih gospodarskih težavah, ljudje niti bencina ne morejo dobiti.”

Še prej pa jim je rekel v stilu:

“Kaj jamrate? Če ruska letala kršijo vaš zračni prostor, jih sestrelite.”

Seveda ni dodal pristavka: “…če si upate“.

Zdaj seveda čakamo, kako se bodo EU države (brez ameriške koordinacije) same vojaško koordinirale v skupnem boju proti Rusiji na ukrajinskem ozemlju in kako bodo nato skupaj napadle še Rusijo. Good luck. Rusija je znana po tem, da vse vojne izgubi. Od vključno Napoleona naprej.

Zakaj je zlato skoncentrirano v Londonu? Ker je bila V. Britanija 150 let globalni hegemon, trgovinsko najmočnejša država, prek katere so tudi potekala plačila za trgovinske transakcije. Kdor je trgovski center, postane tudi finančni. Zlato služi kot zavarovanje. No, zdaj se je težišče globalne trgovine preselilo. Dodatni pospešek pa so dale zahodne sankcije. Dokler je šlo samo za zaseg iranskih monetarnih rezerv, ni bilo velikih skrbi, toda ko so zahodne države zaplenile monetarne rezerve Rusije, so dale jasen signal, da to lahko naredijo komur koli. In to je povzročilo paniko na trgu. Kitajska se je v vmesnem času postopoma umikala iz ameriških državnih obveznic (med januarjem 2022 in julijem 2025 je zmanjšala imetje ameriških državnih obveznic za 32 %), kupovala zlato (+300 ton oziroma +15%) in ga parkirala doma.

Zdaj Kitajska vabi druge države, da svoje zlate rezerve hranijo pri njej. Ni treba biti genij za napoved, da bo čez tri leta dobršen del zlatih rezerv iz Londona emigriral v Kitajsko.

Na drugi strani “gospodarjev vojne” so grobovi in epitafi. Na drugi strani so razdejanje, trpljenje in solze nedolžnih.

Ja, sankcije grizejo, vendar tiste, ki so jih uvedli. Najbolj znan primer je prepoved izvoza čipov in tehnologije za proizvodnjo čipov v Kitajsko. V petih letih je Kitajska nadomestila tehnološki zaostanek in sama prepovedala uvoz najbolj naprednih čipov NVIDIA. NVIDIA je izgubila enega največjih trgov za svoje čipe na področju tehnologij z umetno inteligenco.

Spodaj je zadnji primer, ki se nanaša na turbine za plinovode. Če se spomnite, junija 2022 je Nemčija sledila zahodnim sankcijam in prepovedala Siemensu, da bi dostavil turbine za ruski plinovod, iz katerega se je oskrbovala Nemčija. Rusija je morala posledično zmanjšati dobave plina. No, zdaj je Rusija dobila te turbine od Irana. Siemens je izgubil potencialno milijardne posle.

Bolj pomembno je, da so sankcije vplivale na spremembo v strateškem razmisleku: države globalnega Juga vedo, da si morajo zagotoviti tehnologije, ki bodo “sanction proof”. To pomeni  globalno tehnološko prestrukturiranje in hitrejše tehnološko in gospodarsko dohitevanje zahodnih držav. In to pomeni stotine milijard izgubljenih prihodkov za zahodna podjetja, ki so imela do sedaj primat na tem področju.

Če bi kdo hotel zrušiti zahodni dominantni položaj na področju tehnologij, bi naredil natanko to – uvedel bi sankcije, prepoved izvoza teh tehnologij. Namesto, da bi trgovali – prodajali tehnologije in zadržali tehnološko prednost, so zahodni politiki s sankcijami prisilili “države v razvoju”, da same razvijejo te tehnologije in nadomestijo zaostanek. S tem so se sebe (zahod) oropali dominantnega položaja, svoja podjetja pa stotin miljardnih poslov. Vodijo nas politični tepci.

Zgodba v slikah. Prva kaže zadnje podatke o kitajskem izvozu avtomobilov. Konec leta 2020 je kitajski izvoz avtov znašal 1 milijon (avtov), konec 2023 že 5 milijonov, konec 2024 6 milijonov in konec letošnjega leta bo že 8 milijonov. 

Pomembno je razumevanje dinamike. Kitajska vlada je leta 2015 sprejela strategijo Made in China 2025, kjer kot enega izmed ciljev postavlja, da želi postati dominantna v proizvodnji električnih avtomobilov (EV) in baterij zanje. 5 let so kitajska podjetja in tenzivno delala na tem, nakar je po odptju trgovine po Covidu, kitajski izvoz izbruhnil – kot lepo ilustrira spodnja slika. Za tekmece je to izgledalo kot nenadni izbruh vulkana, za kitajske oblasti pa načrtovana industrijska politika.

Nadaljujte z branjem→