O tem sem pisal pred dnevi v komentarju nemškega energetskega dogajanja:

Narativ je, da se je nemška industrija z zapiranjem jedrskih elektrarn preveč naslonila na fosilne vire, kar jo je naredilo odvisno od Rusije. Vendar je ta narativ napačen – elektrika in plin v večini panog nista substituta, določene panoge potrebujejo plin kot surovino, druge kot primarni energent. Proizvodnje BASF konglomerata (kemija, plastične mase) ne moreš s plina prestaviti na elektriko. Papirne industrije tudi ne, nekatere pa le delno. Nemčija je bila konkurenčna prav zaradi poceni ruskega plina in to kljub rasti cen elektrike (ta slednji efekt je bil postopen od 2010 naprej). Nemčijo sta dejansko sesula dramatičen tehnološki dvig kitajske konkurence (ki je izrinila Nemce s trga) in energetska kriza (izguba ruskega plina). Za zraven pa seveda še izguba ruskega trga, zavračanje digitalizacije itd.

Ključni faktorji, ki ubijajo nemško gospodarstvo.

1. Tehnološki šok, ki ga nekateri imenujejo tudi “drugi kitajski šok” (prvi je prizadel ZDA). Glejte spodaj upad nemškega izvoza v Kitajsko. Tehnološki šok je posledica nemškega zavračanja novih tehnologij in potrebe po digitalizaciji. V spregi med politiko in gospodarstvom so zavračali potrebo po tehnološkem razvoju. Wolfgang Münchau to izvrstno opiše v letošnji knjigi Kaput (kmalu bo izšla v slovenskem prevodu). Na platnicah je moj citat:

Münchau v Kaput pokaže, kako je fatalna simbioza politike, bank in starih industrijskih velikanov, skupaj z iluzijo o analogni prihodnosti, pahnila Nemčijo z evropskega vrha na rob gospodarske irelevantnosti v 21. stoletju.

2. Energetski šok. Tukaj glejte najprej šok pri plinu, ki je je prišel nenadno leta 2022. Plin je za nemško industrijo bolj pomemben od elektrike, ker je hkrati surovina in energent.

… medtem ko so cene elektrike stalno rasle po 2007 (+60 % do 2022) in počasi “kuhale žabo”. Poglejte razliko glede na francoske odjemalce.