V torek so mediji poročali, da je bila po obisku kitajskega zunanjega ministra Wang Yija v Varšavi odpovedana skupna tiskovna konferenca in tudi skupna izjava obeh zunanjih ministrov. Na srečanju je očitno prišlo do resnejšega “nestrinjanja”. Včeraj pa so se razširile informacije, da naj bi bil vzrok v poljskem negativnem odgovoru na prošnjo kitajskega ministra, da Poljska (na meji z Belorusijo) ponovno odpre železniško povezavo s Kitajsko. Ta povezava je pomembna logistična pot za transport kitajskega blaga v Evropo, precej hitrejša in cenejša od pomorske poti.

Ključno vprašanje je, zakaj je Poljska to naredila in zakaj je najpomembnejši globalni gospodarski velesili prisolila diplomatsko zaušnico. Odgovor je treba iskati v poljskih tesnih povezavah z ZDA. Poljska je najpomembnejša ameriška zaveznica v vzhodni Evropi in ima v EU največjo vojsko (znotraj Nata imata le ZDA in Turčija večjo vojsko), kupuje največ ameriškega orožja in poljski zunanji minister Radek Sikorski je osebno povezan z ZDA. Njegova žena je znana pro-izraelska in rusofobna novinarka Anne Applebaum (The Atlantic, prej The Economist in Washington Post). Imata dva sinova, od katerih naj bi bil eden (po nekaterih poročilih) pripadnik ameriške vojske. In Sikorski je tisti politik, ki je ob razstrelitvi plinovoda Severni tok na twitterju pod sliko uhajanja plina zapisal “Thank you, USA”.

Špekulacije, zakaj je Sikorski zavrnil kitajsko prošnjo gredo v smeri, da je s tem – tudi in predvsem na željo Washingtona – hotel Kitajsko prisiliti, da se v vojni v Ukrajini odmakne od Rusije. No, če je Sikorski hotel s tem prisiliti Kitajsko, da preneha kupovati ruske energente in surovine in izvažati industrijske izdelke v Rusijo, je zelo naiven ali pa zelo aroganten. Če bi namreč Kitajska to naredila, ne bi samo prizadela svojega gospodarstva (kitajski izvoz v Rusijo je v 2024 znašal 115 miljard $), pač pa bi se strateško izpostavila Ameriki, ker bi postala bolj odvisna od uvoza arabske nafte (ki jo kontrolirajo v veliki meri ameriška podjetja) in katarskega ter ameriškega plina. Zakaj neki bi Kitajska kot najmočnejše in tehnološko najbolj napredno gospodarstvo na svetu želela na to pristati? Kitajsko gospodarstvo seveda bistveno lažje “pogoltne” višje stroške transporta na proizvode v vrednosti 25 milijard $, ki se prevažajo prek železnice v Evropo, kot pa izpad 115 milijard izvoza v Rusijo in izpad uvoza poceni ruskih energentov in surovin v skupni vrednosti 130 milijard $ (v 2024).

Kaj neki si je poljski zunanji minister Sikorski domišljal, ko je poskušal izsiljevati Kitajsko? Očitno ni naredil domače naloge, da bi vsaj imel predstavo, kakšna je ekonomska in geopolitična cost-benefit analiza Kitajske. Ali pa je preprosto aroganten.