Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko v Delu brali članek o izplačevanju otroškega dodatka. Povod so bile napovedi hrvaške vlade, da bodo v tej državi uvedli univerzalni otroški dodatek, podobno kot ga imajo tudi nekatere druge evropske države. Univerzalni otroški dodatek poenostavljeno pomeni, da je vsak otrok upravičen do dodatka ne glede na socialni status družine in se ga razume kot del družinske politike. Pri nas je izplačilo  otroškega dodatka povezano z višino dohodka v družini in je  torej del socialne politike. Nižji ko so povprečni dohodki na člana družine, do višjih otroških dodatkov je družina upravičeni. Po navedbah Dela so se ideje o uvedbi univerzalnega dodatka v preteklosti končale pri denarju. Tudi na ministrstvu za solidarno prihodnost so potrdili, da ne pripravljajo kakih zakonskih sprememb, da pa “potekajo interni razgovori znotraj strokovnih služb”.

Ob takšnih informacijah in navedb se postavlja vprašanje, ali strani odgovornih v vladnih strukturah, pa tudi drugje, nihče ne pomisli, da imamo v Sloveniji že ves čas v davčni zakonodaji uvedeno tudi olajšavo za otroke, katere učinke bi lahko umestili med pomemben del družinske politike. V skladu z določili Zakona o dohodnini lahko pri izplačilu plače starši uveljavijo olajšavo za vse otroke in si pomembno znižajo plačilo dohodnine. Za razliko od otroškega dodatka se ta prejemek na plačilni listi sicer ne vidi, ker se odraža samo v nižjem plačilu dohodnine, kot če olajšave ne bi uveljavljali, a je po višini podoben kot otroški dodatek. Predvsem pa je za to olajšavo značilno, da deluje v obratni smeri socialnih korektivov. Ta olajšava ali prejemek v obliki nižjega plačila dohodnine se namreč z višino plače povečuje – več kot nekdo zasluži (in ima otroke), do večjega popusta pri plačilu dohodnine je upravičen.

Poglejmo podatke o finančnih učinkih otroških dodatkov in olajšave za otroke na konkretnem primeru na priloženi sliki. Upoštevali smo najbolj standardni primer družine, kjer sta oba starša zaposlena in imata enako plačo ter dva otroka mlajša od 18 let. Lahko bi sicer upoštevali tudi drugačno razmerje plač staršev, a rezultati ne bi bili bistveno drugačni, zato izbrana varianta v zadostni meri odraža učinke, ki jih želimo predstaviti.

V državi je torej v veljavi zakonodaja, ki omogoča, da starši za svoje otroke do starosti 18 let zaprosijo za izplačevanje otroškega dodatka. V ta namen oddajo vlogo na center za socialno delo in ta na osnovi povprečnega dohodka v družini določi višino dodatka za posamezno leto. Družine z najnižjimi dohodki so upravičene do 144 eur mesečno za prvega otroka in nekaj več za drugega, nato pa se z rastjo dohodkov družine ti zneski v osmih razredih znižujejo. V zadnjem dohodkovnem razredu do 1.293 eur mesečnega dohodka je otroški dodatek za enega otroka 25 eur, ob višjih dohodkih pa starši do dodatka niso več upravičeni. To je osnovna višina dodatka, ki se v specifičnih primerih lahko tudi poveča, a tega v tem prikazu ne bi vključevali.

Na bodoravni osi slike so navedene različne višine mesečne bruto plače vsakega od staršev (kot da prejemata oba enako plačo) in sicer začenši s 1.000 eur, nato tudi primer z minimalno plačo (1.278 eur bruto mesečno), zatem pa še različne višine plač vse do variante z bruto mesečno plačo v višini 10 tisoč eur. Z rdečo črto je torej navedena višina otroškega dodatka za enega otroka, ki ga prejema družina glede višino dohodkov. Trend je seveda pričakovan. Pri dveh minimalnih plačah, prejme družina 99 evra povprečno za enega otroka mesečno, pri 4 tisoč eur bruto plače mesečno 30 eur, pri višjih prejemkih pa družina nima upravičenja do otroškega dodatka.

Po uradnih podatkih je lani v Sloveniji po teh določilih prejemalo otroški dodatek 320 tisoč otrok. Skupni izplačani znesek iz proračuna je znašal 279 mio eur ali v povprečju 73 eur na otroka mesečno.

Vir: FURS, MF, lastni izračuni

Povsem drugačna slika kot pri dodatnem prejemku pa nastane zaradi uveljavljanja olajšave  za otroke. Višja ko je plača, višji so ti prejemki, kar prikazuje modra črta na sliki. Ker pa ti prejemki niso nikjer neposredno prikazani, večina nanje niti ni pozorna. Nekdo z na primer 5.000 eur bruto plače po veljavni zakonodaji plača mesečno 894 eur dohodnine. Če pa uveljavlja olajšavo za enega otroka (237 eur), se mu za ta znesek zniža osnova za izračun dohodnine in zaradi tega plača le 816 eur dohodnine, torej 78 eur manj. In toliko je višja njegova neto plača, kar v bistvu lahko poimenujemo tudi dodatek za otroka. Na drugi strani pa imamo osebe z zelo nizkimi  prejemki, katere dohodnine sploh ne plačujejo in zato tudi v primeru uveljavljanja te olajšave, kakega znižanja dohodnine seveda niso deležni. Tisti z najvišjimi prejemki pa dohodninsko osnovo zaradi otroka znižajo za 237 eur in ker bi na ta znesek sicer plačali 50 % dohodnine, je njihov neto prejemek toliko višji (118 eur).

Glede na veljavno zakonodajo je torej ta olajšava pravzaprav nekakšen “antisocialni” korektiv. Ker to ni nikjer eksplicitno prikazano, na te učinke najbrž tudi ni nihče posebej pozoren. Upravičenci praviloma niti ne vedo, za koliko imajo višjo plačo zaradi teh olajšav. Ali je takšno izplačevanje ustrezno, upravičeno, ali je celo namensko tako zastavljeno, na tem mestu ne bi ocenjevali. Izhajamo pač iz dejstva, da na osnovi upravičenj iz naslova olajšav za otroke, bolje plačani dobijo pomemben dodatek k plači, primerljiv z otroških dodatkom.

Po oceni je skupna višina teh potencialnih prejemkov letno prav tako okoli 300 mio eur. To pomeni, da bi zaposleni, ki uveljavljajo olajšave, v proračun vplačali takšen dodaten znesek, iz proračuna pa bi potem nazaj dobili tolikšno izplačilo. Vendar se to pobota in ljudje niti ne vedo, da to dobijo oz. da plačajo manj dohodnine kot sicer. Prav tako tudi v proračunu ti potencialni prihodki niso  izkazani, kot tudi ne izplačila. Končni rezultat pa je enak.

Pri tem dodajmo še eno podrobnost, da so  starši do uveljavljanja olajšave upravičeni tudi za otroke do dopolnjenega 26 leta, če do takrat študirajo. Po dopolnjenem 18. letu otrokove starosti starši izgubijo pravico do prejemanja otroškega dodatka, olajšavo pa lahko še vedno uveljavljajo.

Vzorčna družina torej za otroke prejema otroške dodatke glede na višino mesečnih dohodkov, dodatno pa še “skriti” prejemek zaradi uveljavljanja olajšav. Če oba prejemka seštejemo, dobimo znesek, ki ga prikazuje zelena črta v sliki. Kot vidimo, dobi družina iz enega in/ali drugega vira za enega otroka nekje med 100 in 120 eur mesečno ali v povprečju okoli 110 eur. In to ne glede na višino dohodkov staršev zaradi sorazmerno obratnih učinkov obeh vrst podpore za otroke. Številke so verjetno precej presenetljive, a takšna so pač dejstva, le da jih nihče ne računa na tak način, ker se finančni učinki olajšav ne izkazujejo v nobenih evidencah.

Tak rezultat torej pomeni, da država v bistvu izplačuje staršem za vsakega otroka mesečno okoli 110 eur podpore ne glede na njihov socialni status. Za doseganje tega končnega rezultata pa se pri izplačevanju mučimo s pripravo vlog za otroške dodatke, obravnavami in preverjanji vlog, prijavami olajšav za otroke, pogosto tudi spore med zakonci kdo je do tega upravičen in podobno. In vse to je  dejansko nepotrebno, če na koncu dobijo vsi otroci približno enak znesek. Znesek, ki v končni fazi pravzaprav pomeni nek univerzalni otroški dodatek, za katerega niti ne vemo in za katerega menda tudi nimamo sredstev (!).

Skupni znesek obeh navedenih prejemkov (pri olajšavi gre sicer za potencialne prejemke) je torej okoli 600 mio eur letno na nivoju države. To bi se približno ujemalo tudi z izplačevanjem 110 eur mesečno vsem otrokom 18 leta starosti oziroma do 26 leta, če se še šolajo. V Sloveniji imamo trenutno okoli 400 tisoč otrok starih manj kot 18 let od česar jih 320 tisoč prejema otroški dodatek. Potem pa imamo še 166 tisoč prebivalcev starih med 18 in 26 let in če predpostavimo, da se jih od tega kaka polovica še šola, bi bilo skupnih upravičencev okoli 480 tisoč. Ob omenjenem mesečnem znesku univerzalnega otroškega dodatka bi to pomenilo dobrih 600 mio eur. Formalno je to sicer preko 300 mio eur več kot so današnji izdatki proračuna za otroške dodatke, a v proračun bi se tudi nateklo toliko več dohodnine, ker dosedanji upravičenci ne bi več uveljavljali olajšav pri izračunu dohodnine (podoben znesek bi dobili avtomatično preko izplačila otroškega dodatka).

Glede na navedeno bi bilo mogoče vseeno vredno razmisleka, da bi odpravili tako otroški dodatek po dohodkovnih cenzusih kot tudi olajšave za otroke pri izračunu dohodnine ter enostavno vsakemu otroku izplačali 110 eur mesečno Učinek bi bil enak tako za starše kot tudi za proračun, postopke pa bi bistveno bolj poenostavili. Če predpostavimo, da je strošek obravnave ene vloge za dodatek ali olajšavo samo 20 eur, to pomeni na letnem nivoju kar 10 mio eur nepotrebnih stroškov, najbrž pa še več. In to bi bil še dodatni pozitivni učinek sprememb poleg tega, da bi se lahko pohvalili, da imamo v državi univerzalni otroški dodatek do katerega so upravičeni vsi otroci.

Vsekakor bi bilo zanimivo slišati argumente, zakaj tega ne bomo naredili in ostali na starem načinu izplačevanja podpore otrokom. Pišemo v pogojniku, ker se iz izkušenj za takšno vsekakor smiselno spremembo ne bomo odločili. Ministrstva bodo najbrž pojasnila, da gre za zahteven poseg v pravice in veljavno zakonodajo, kar terja veliko časa in bodo nadaljevali interne razgovore znotraj služb. Podoben odpor do sprememb smo lahko opazovali že pri spremembi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno dodatno zavarovanje, kjer bi to lahko nadomestili s preprostim povišanjem obstoječe prispevne stopnje. A smo izbrali zahtevnejšo pot z uvedbo dodatnega nominalnega zneska prispevka in z zahtevnim oblikovanjem novih procedur.

Ljudje pa bodo najbrž komentirali, da odgovorni nimajo želje po spremembah, da je takšno izplačilo v interesu določenih krogov, da imajo več birokratskega dela ter podobno. In tako bomo še naprej pisali vloge, jih pregledovali in zavračali, na koncu po vseh birokratskih postopkih pa še vedno prejemali tistih standardnih 110 eur za vsakega otroka.

____________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela