Velika večina ljudi, sploh pa komentatorjev, pozablja, zakaj sta se glede Ukrajine morali najprej dogovoriti ZDA in Rusija. Zato, ker bistvo spora med njima ni Ukrajina, pač pa novo geostrateško razmerje oziroma demarkacijska črta med ameriškim vojaškim vplivom v Evropi in ruskim varnostnim položajem. ZDA so to črto od Billa Clintona naprej potiskale proti ruskim mejam, na koncu (od leta 2008) proti meji Ukrajine (in Gruzije) z Rusijo. Dokler Putin ni rekel “Njet” in poslal vojske najprej v Gruzijo (2008) ter Krim (2014) in v ukrajinske pokrajine, ki mejijo na Rusijo.

Zdaj, ko sta se ZDA in Rusija dogovorili, da ameriški vojaški vpliv ne bo segel do ukrajinsko – ruske meje (da Ukrajina nikoli ne bo v Natu), je šele mogoč dogovor med Ukrajino in Rusijo. O tem, koliko ozemlja bo Ukrajina morala žrtvovati, koliko vojske bo smela imeti in kakšen bo status ruske manjšine v Ukrajini.

Varnostne garancije Ukrajini, o katerih govorijo evropski politiki, Ukrajini ne daje članstvo v Natu, pač pa ta krovni bazni dogovor med ZDA in Rusijo ter ameriško – ukrajinski “mineralni dogovor”.

Ja ja, seveda razumem, da bo reakcija nekaj glavnih članic EU sila negativna glede dogovora med Trumpom in Putinom o mirovnem sporazumu namesto o začasnem premirju, o upoštevanju realnosti na bojišču in o tem, da Ukrajina ne bo nikoli postala članica Nata, medtem ko bo Zelenski na jutrišnjem sestanku v Beli hiši kalkuliral in navigiral med vojnim navijanjem evropskih prišepetovalcev na eni in lastno usodo na drugi strani. Toda dejstvo je, da je z baznim dogovorom med Trumpom in Putinom mir v Ukrajini zdaj res dobil priložnost. Obe državi sta se odločili, da sta pripravljeni prenehati se bojevati na ukrajinskem ozemlju in da je osnovni razlog, zaradi katerega sta se začela bojevati (potiskanje Ukrajine v Nato s strani ZDA), odpravljen.

Zdaj je vse odvisno od ukrajinskega vodstva in evropskih politikov, ali so pripravljeni sprejeti, da bo vsled te 3-in-pol letne nesmiselne vojne Ukrajina manjša za eno petino in da bo morala ostati vojaško nevtralna, lahko pa se vključi v EU. Če ti robni pogoji za ukrajinske in evropske politike niso sprejemljivi, bodo pač morali povedati, kakšen je njihov načrt za zmago v tej vojni. Brez ZDA.

Dajmo počakati nekaj dni. Jaz sicer nisem optimist, da se je razum spet povrnil v Evropo.

__________

The summit between U.S. President Donald Trump and Russia’s President Vladimir Putin was shorter than had been planned. But it was mostly successful.

Trump had urgently needed the meeting. He had pushed for a ceasefire in Ukraine. He had threatened to impose secondary sanctions against buyers of Russia’s oil to press Russia towards that.

But Russia did not budge. Its interest is to eliminate the root cause of the war in Ukraine – the expansion of NATO towards Russia’s borders. A ceasefire would only have paused the war but would not have solved the underlying issue.

For Trump the threat of secondary sanctions had become a trap. Some rather mild addition of tariffs against India had led to a strong backlash. India did not stop buying Russian oil but turned away from the U.S. to endorse Brics, Russia and China. Imposing secondary sanctions against China would have escalated into a trade war with China which the U.S. has no way to win.

The summit created a win for each side.

Trump acknowledged that a ceasefire was not possible and that the war needs to end with an all-encompassing peace agreement:

Donald J. Trump @realDonaldTrump – Aug 16, 2025, 8:46 UTCA great and very successful day in Alaska! The meeting with President Vladimir Putin of Russia went very well, as did a late night phone call with President Zelenskyy of Ukraine, and various European Leaders, including the highly respected Secretary General of NATO. It was determined by all that the best way to end the horrific war between Russia and Ukraine is to go directly to a Peace Agreement, which would end the war, and not a mere Ceasefire Agreement, which often times do not hold up. President Zelenskyy will be coming to D.C., the Oval Office, on Monday afternoon. If all works out, we will then schedule a meeting with President Putin. Potentially, millions of people’s lives will be saved. Thank you for your attention to this matter!

After he had given Putin that part of the cake Trump took his own piece. 

In an interview (vid) with Foxnews after the summit Trump was asked about imposing sanctions. He responded: “Well, because the meeting went so well, we don’t have to think about that now.”

There will be no ceasefire to freeze the conflict and there will be no sanctions. Both sides can count that as wins.

The task of ending the conflict was tossed off to Zelensky and Europe:

Without hesitating, Trump said that his advice to Zelenskyy after Friday’s meeting with Putin would be “make a deal.”On Monday Zelenski will be told to give up and to make peace with Russia. European protests against that will be ignored.

Vir: Moon of Alabama

Če sem mislil, da je ekonomska znanost problematična (zaradi problematičnih predpostavk), da je psihologija nagnjena k poneverjanju rezultatov in da več kot dve tretjini rezultatov študij na področju kemije ni mogoče replicirati, kaj naj si potem mislim o bombastičnih napovedih klimatskih znanstvenikov? Da se sistematično motijo, je očitno. Toda zakaj so nagnjeni k tem sistematičnim napakam in bombastičnim napovedim? Komu to koristi?

• 1969: “Everyone will disappear in a cloud of blue vapor by 1989.”
• 1970: “Urban citizens will need gas masks by 1985.”
• 1970: “Decaying pollution will kill all fish.”
• 1970: “An ice age is coming by 2000.”
• 1972: “Oil will run out in 20 years.”
• 1974: “Space satellites show a new ice age is coming fast.”
• 1976: “Scientific consensus: global cooling, famine imminent.”
• 1980: “Acid rain is killing life in lakes.” »
• 1989: “New York’s West Side Highway will be underwater by 2019.”
• 1989: “Rising sea levels will wipe out nations by 2000 if no action is taken.”
• 2000: “Children will no longer know what snow is.”
• 2005: “Manhattan will be underwater by 2015.”
• 2009: “Al Gore predicts an ice-free Arctic by 2014.”

Ukrajinska obramba se pospešeno sesuva, vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do paničnega umika ukrajinske vojske vzdolž celotne južne in vzhodne fronte (od Zaporožja do Kramatorska). Ključno vprašanje za tuje analitike (za poljskega analitika Konrada Muzyka, strojni prevod):

Bi lahko več pomoči Zahoda tukaj kaj spremenilo?

Po mojem mnenju ne. Temeljni problemi, s katerimi se soočajo Ukrajinci, so ukrajinski problemi. To velja za: kakovost poveljevanja, število vojakov na fronti, načine uporabe sil, tako vojaške sile kot brezpilotnih letal itd. [..] Prenos stotin dodatnih raket ATACMS Ukrajincem ne bi spremenil narave te vojne. Navsezadnje za ponovno zavzetje mesta potrebujete pehoto, ki jo podpirajo brezpilotni letalniki in topništvo. Ukrajincem pa primanjkuje pehote, topništvo je dejansko premagano – zahodna oprema ni čudežno zdravilo za vse težave Ukrajine.

Spodaj je dober povzetek trenutnega dogajanja na ukrajinski fronti pred srečanjem ruskega in ameriškega predsednika. Ukrajinski glavni problem trenutno ni pomanjkanje orožja, pač pa kronično pomanjkanje vojakov (kar je seveda glavni mehanizem vojne izčrpavanja, ki ga evropski politiki, ki navijajo za nadljevanje vojne, ne želijo videti; ruske sile načrtno počasi meljejo ukrajinsko vojsko, dokler slednji ne bo zmanjkalo vojakov).

During the last week Russian forces managed to breach into the rear of the Ukrainian defense line:

During the last three days Russian forces achieved a major breakthrough. After the heavy bombardment of Ukrainian positions with over 1,300 FAB bombs Russian detachments moved north of the salient (green) they had built between the semi-encircled cities Pokrovsk and Konstantinivka.

They have reached and breached the well built second Donbas fortification line (in yellow) which had been dug over the last year.

bigger

Nadaljujte z branjem→

Tole ni niti šala niti ironija, pač pa besede ameriškega finančnega ministra. Pravi, da bo ameriška administracija zdaj s premoženjem ameriških zaveznikov ravnala kot z ameriškim “državnim premoženjskim skladom” (njegove besede) in ga “menedžirala”, “večinoma po presoji [ameriškega] predsednika”, predvsem z vidika, kako naj evropkse države uporabijo svoja sredstva za gradnjo ameriških tovarn in obnovo ameriške industrije.

In da to ni hec oziroma ironija, kažejo zadnja dejanja, s katerimi so se evropske države eksplicitno strinjale:

(1) pristale so na 5 % BDP plačevanja za obrambo (večinoma za ameriško orožje),

(2) pristale so na sramotni trgovinski “dogovor”, po katerem bodo evropski izdelki v Ameriki obremenjeni s 25 % uvoznim davkom, uvoz ameriških izdelkov v EU pa bo carine prost, in po katerem bomo v treh letih kupili za 750 milijard dolarjev ameriških energentov in v ameriška podjetja investirali za 600 milijard dolarjev, in

(3) pristale so, da bodo plačevale za vso ameriško orožje, ki se bo uporabljalo v vojni v Ukrajini. 

Drugače rečeno, od zdaj naprej smo mi vsi kolonialni delavci (sužnji) ameriške države. Delali bomo, kar nam rečejo in ameriški državi plačevali, kolikor in v kakšni obliki bo zahtevala. Torej postali smo del fevdalnega oziroma kolonialnega sistema, kot smo ga poznali v času fevdalizma, v času turške nadvlade oziroma v katerem so živele kolonialne države vse do danes.

EU je postala de facto ameriška kolonija in von der Leynova je prva ameriška guvernerka Evrope.

Nekoč se je za kaj takšnega šlo na ulice in v prevrat kolonialnih oblasti oziroma v vojne za neodvisnost.

The demands:

— Withdrawal of the Armed Forces of Ukraine from Donbas

— Withdrawal of the Russian Armed Forces from Sumy, Dnipropetrovsk, and Kharkiv regions while maintaining the front line in other directions except Donbas

— Ukraine’s commitment not to join NATO

— Demilitarization of Ukraine and constitutional reform towards a federal system

— Russia wants to conclude a bilateral agreement with the USA without the participation of Ukraine and the EU.

If Ukraine refuses, Putin wants Trump to stop all military aid to Kyiv and even the sale of weapons to Europeans so that they do not transfer them to Ukraine.

Pred tovrstno nevarnostjo so svarili vsi ameriški geopolitični strategi, tudi Henry Kissinger. No, Bidnu in evropskim državam je uspelo to izvesti. Z (ne)diplomatskim napadanjem Kitajske in potenciranjem potencialne vojne glede Tajvana so Kitajsko porinili v strateško povezavo z Rusijo in s tem Rusiji omogočili bistveno izboljšanje njenih možnosti v sedanjem spopadu z Natom. S tem so tudi ustvarili velik evroazijski blok – državo z največjim surovinskim in energetskim potencialom so povezali z državo z največjo industrijsko bazo, hkrati pa ju združili v ogromni vojaško-strateški blok, ki danes skupaj izvaja vojaške vaje.

Vendar zadeve še ni konec – Trump in evropski politiki zdaj isto počnejo z Indijo z visokimi carinami in z grožnjo gospodarskih sankcij. Indijo porivajo v tesnejše strateško partnerstvo z Rusijo in Kitajsko in tako ustvarjajo gromozanski evroazijski blok s tremi milijardami prebivalcev in ogromno gospodarsko bazo.

Res moraš biti popolni politični analfabet ali pa arogantno vase zagledani zahodnjak, da delaš takšne napake.

A strategic mistake by the Europeans and the Biden administration was, in 2022, to stoke animosity against the Chinese. There was no shortage of gratuitous insults.

In doing so, they pushed the only force capable of supplying Ukraine and improving its battlefield conditions into the arms of the Russians.

The Russians seized this opportunity, not only renewing supply route agreements but also increasing sales of raw materials to the Chinese. More than ever, the West handed the Russians their only chance to level the playing field.

They sealed a major deal between the world’s largest producer of raw materials and the planet’s largest industrial base.

If they had planned it, it couldn’t have gone better.

To preserve their markets, the Chinese have so far avoided directly aiding the Russians. However, during this entire period, the West has not made a single positive gesture toward the Chinese.

The West is not in a position to choose its enemies, and this seems to be the root of many of its problems and the looming defeat in Ukraine.

The decline in drone capabilities that Ukraine is experiencing today is largely due to this Western strategy, which led China to redirect its fiber optic sales to the Russians, leaving the Ukrainian army high and dry.

The West gives to Ukraine with one hand and takes away with the other.

Vir: Patricia Marins

Evropski politiki se pred petkovim srečanjem med Trumpom in Putinom sicer lahko repenčijo v stilu “o Ukrajini in evropski varnosti nič brez Ukrajine in evropskih držav za pogajalsko mizo” in Zelenski se lahko repenči, da ne bo pristal na nobeno žrtvovanje ukrajinskega ozemlja in da bo pristal zgolj na takšen mirovni sporazum, ki  Ukrajini “ponuja pot v Nato”. Toda v obeh primerih gre za halucinacije tistih, ki nimajo nobene pogajalske moči – evropske države ne morejo pomagati Ukrajini glede nadaljevanja vojne (ker lastnega orožja nimajo, ameriško pa, tudi če bi ga same plačevale, jim tudi nič ne pomaga več) in Ukrajina je de facto na bojnem polju že izgubila določena zgodovinsko ruska in pretežno rusko govoreča ozemlja in nikoli ne bo sprejeta v Nato (ker je to primarni razlog za vojno).

Ne Ukrajina in ne evropske države nimajo nobene pogajalske moči, zato niso za pogajalsko mizo. Za pogajalsko mizo sta državi, ki sta se v resnici spopadli na ozemlju Ukrajine. Američani (in ne Rusi) so se v tej vojni izčrpali in jo hočejo končati. Ukrajinski in evropski politiki sicer lahko sabotirajo izid petkovih pogajanj, toda v naslednjem krogu pogajanj čez nekaj mesecev bo situacija zanje bistveno slabša. Tudi če Američani po propadu pogajanj ne bodo dvignili rok in ukinili vojaške podpore (kar grozijo).

Ukrajinska obrambna fronta se razpada, v preteklih nekaj dneh so ruske sile naredile velik preboj mimo Pokrovska in so globoko za (eno in edino) ukrajinsko obrambno linijo. Ukrajinskim silam se dogaja to, kar se je ruskim zgodilo v Harkovu leta 2022. Spodaj sta dva bolj zanesljiva ukrajinska vira z zapisi glede ruskega preboja.

Zdaj se bodo zadeve na bojišču pospešile in od Pokrovska do Dnjepra je za ruske sile bolj ali manj odprto ozemje brez resnejše ukrajinske obrambe. Čez nekaj mesecev se bodo ukrajinske sile bojevale le še glede obrambe Kijeva. Če bi lekcija iz Istanbula iz marca 2022 kaj zalegla, bi se vojna v petek lahko efektivno končala. Vendar dvomim, da je lekcija zalegla.