Pregled izgrajenih jedrskih elektrarn po letu 2015 oziroma jedrskih elektrarn v gradnji, kaže na zelo jasen vzorec: ruski, kitajski in korejski ponudniki jedrske tehnologije dosegajo dramatično visoko cenovno prednost pred zahodnimi konkurenti, in sicer predvsem zaradi sposobnosti izvajanja projektov po predvidenem času in proračunu.
Pregled projektov jedrskih elektrarn po letu 2015:
Prikazane cene kažejo na velike razlike med glavnimi ponudniki jedrskih tehnologij:
- Francoski (EPR) in ameriški (Westinghouse) projekti so daleč najdražji (če zanemarimo Olkiluoto) na ravni ~12 mio €/MW).
- Rosatom, CNNC/CGN in KEPCO so v podobnem razponu ~4–5 mio €/MW, kar pomeni konsistentno bolj konkurenčno ceno jedrske tehnologije zaradi strukturnih razlogov.
Pregled projektov jedrskih elektrarn po državi ponudnika tehnologije po letu 2015:
Opomba: Iz povprečnih cen v grafu so izločeni kitajski projekti JE, izvedeni na Kitajskem in projekti Westinghouse/EDF, izvedeni izven matičnih držav.
Te velike razlike v stroških med zahodnimi in ostalimi ponudniki izvirajo iz več dejavnikov:
- Izkušnje in serijska proizvodnja: Države, kot so Južna Koreja, Rusija in Kitajska, ohranjajo nizke stroške z redno gradnjo reaktorjev po standardiziranih načrtih. To omogoča vzdrževanje specializirane delovne sile, razvoj domačih dobaviteljev in izogibanje zamudam. Njihove cene so zato najbolj konkurenčne.
- Kitajska kot globalni konkurent: Vključitev projektov v tujini razkriva, da je Kitajska zelo konkurenčen ponudnik na mednarodni sceni. Projekti v Pakistanu (Karachi, Chashma) so izjemno cenovno ugodni, celo nižji od korejskih in ruskih. To nakazuje na strategijo osvajanja trgov z zelo konkurenčnimi cenami. Projekt Atucha III v Argentini je dražji, kar je verjetno posledica dodatnih logističnih in morebitnih tehnoloških izzivov.
- Projekti “prvega po vrsti” na Zahodu: Projekti Vogtle (ZDA) in Hinkley Point C (VB), ki temeljijo na zahodnih tehnologijah (AP1000, EPR), so bili dražji zaradi:
- Izgube izkušenj in prekinitve v gradnji jedrskih elektrarn v zadnjih desetletjih.
- Strogih regulativnih postopkov in sprememb varnostnih standardov po nesreči v Fukušimi.
- Težav pri upravljanju tako velikih in kompleksnih projektov, kar je vodilo do znatnih zamud in presežkov proračuna.
- Finančni modeli: Cene pogosto ne zajemajo le stroškov gradnje, temveč tudi način financiranja. Ruski in kitajski projekti so pogosto podprti z državnimi sredstvi ali ugodnimi posojili. Zahodni projekti, zlasti Hinkley Point C, so bili financirani po tržnih načelih z visokimi stroški kapitala, kar se odraža v končni ceni.
- Prihodnji trendi: Za zahodne ponudnike je ključnega pomena, da se cene znižajo z izkoriščanjem pridobljenih izkušenj. Načrtovani projekt Sizewell C v Veliki Britaniji na primer uporablja nov model financiranja, ki prenaša tveganja na potrošnike in znižuje stroške kapitala, kar bi moralo privedeti do nižje cene na MW v primerjavi s Hinkley Point C.
Sklep: Trenutno so južnokorejski, kitajski in ruski projekti najbolj cenovno konkurenčni, pri čemer Kitajska dosega izjemno nizke cene na izbranih trgih. Kljub visokim začetnim stroškom zahodnih tehnologij se pričakuje, da se bodo njihove cene za serijske enote približale ostalim, vendar bodo verjetno še vedno nekoliko višje zaradi strožjih regulativ in višjih stroškov dela.
______________
* Pripravljeno z nekaj mučenja UI
DAMIJAN blog 
Primerjave niso enostavne ker na njih vplivajo različne konfiguracije, vključitev v obstoječe elektrarne ali nove gradnje itd,…Tako npr. je bil zadnji blok ruske JE v Kundukulam-u v Indiji narejen za 1 milijardo USD (1000 MW). Ampak znotraj obstoječe elektrarne kjer je obstajala že vsa infrastruktura.
Se pa iz tega nesporno vidi cenovna razlika med zahodnimi in drugimi (Kitajci, Korejci, Rusi) ponudniki. Kaj je razlog?
Zahod dve desetletji praktično ni gradil JE. Izgubilie so se kapacitete, znanje, izkušnje in predvsem razvoj. Zelo težko bo ujeti zamujeno. Madžari so že vedeli zakaj so se za Paks2 odločili za Ruse. Tehnološko najnaprednejši reaktorji, cenovno ugodni in garantirana dobava goriva. Vsega tega v evropski (francoski) ali ameriški ponudbi ni.
Če se bomo pod temi pogoji odločili za Westinghous bo to samomor slovenske energetike. Pa nimam nič proti Westinghousu, navsezadnje je bila kooperacija z njim in JE Krško zelo dobra. Samo cena je ubijalska.
In zelo, zelo se bojim, da je Golob (pa ne ta, ki piše ta komentar) plačal svoj obisk pri Biden-u z nakupom JE.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dober članek, ki pa zgreši pomembno komponento: ni problem zahodna tehnologija kot sprojektirana tehnologija, saj so Kitajci začeli z izgradnjo JE po vseh tujih načrtih/tehnologijah, od francoskih do ameriških in celo kanadskih, ampak izvedbena tehnologija kot izdelava komponent in izgradnja. Do sedaj so Kitajci razvili na osnovi dosedanjih izkušenj svojo tehnologijo, imenovano Hualong1, poleg tega so odkupili licenco za Kitajsko od Westinghouse za reaktor AP 1000 (ki je med ponudniki ta našo novo JE) in so že zgradili 4 JE, sedaj gradijo še 8 elektrarn po tej licenci, ki so jo poimenovali CAP 1000. Pokazalo se je, da Kitajci zgradijo reaktor po isti projektni tehnologiji (AP 1000) za petino cene in polovico časa, kot so to sposobni Američani.
Všeč mi jeVšeč mi je