Nemško gospodarstvo je v zadnjih petih letih in pol (od začetka 2019) praktično na ničli (zraslo je za manj kot za mišjo dlako). To pomeni tudi, da se tudi blaginja ljudi (BDP na prebivalca) ni izboljšala od leta 2019. Za to nemško gospodarsko katastrofo so zaslužne tri katastrofalne politične napake, ki so jih sprejele in aktivno uveljavljale nemške vlade po letu 2000.

Prva katastrofalna napaka je nemška manična obsesija z varčevanjem, ki jo je vlada Merklove leta 2010 udejanila v obliki Fiskalnega pakta in ga nato v obliki fiskalnih pravil vsilila vsem članicam evro območja. Nemška vlada je kot svojo verzijo v ustavo zapisanega fiskalnega pravila uveljavila t.i. dolžniško zavoro, ki omejuje strukturni deficit na 0.35 % BDP (to pomeni, da se lahko letno država zadolži le za 0.35 % BDP). V praksi je to pomenilo, da je nemška vlada od leta 2010 naprej stremela k t.i. črni ničli (ničelnemu ali pozitivnemu proračunskemu saldu) in v času, ko je imela zgodovinsko najnižje (in realno negativne) obrestne mere na svoj dolg, omejevala investicije v prometno in socialno infrastrukturo. To je kot bumerang udarilo nazaj čez leta, ko se je pokazalo, da je nemška infrastruktura (železnice, ceste) povsem degradirala in ko je po letu 2016 zmanjkalo povpraševanja iz Kitajske, ki je prej poganjalo nemško rast. Nemčija zaradi te samomorilske samoomejitve glede zadolževanja nenadoma ni imela nobenega načina za spodbujanje rasti. In da bo zadeva še hujša – četrta vlada Merklove (do leta 2021) in vlada Scholza (do 2025) so vztrajale pri tej dolžniški zavori in nemško gospodarstvo počasi silile v stagnacijo. S korona epidemijo in stagnacijo po začetku energetske krize (2022) se je situacija samo še slabšala.

Druga katastrofalna napaka je nemška manična obsesija z energetskim prehodom iz fosilnih na obnovljive vire, ki se je zaostrila po letu 2000. Ta Energiewende pa je poln absurdnih nekonsistentnosti in paradoksov, hkrati pa božjastno drag in katastrofalen glede cen energije za gospodarstvo in prebivalstvo. Prvič, nemški prehod iz fosilnih na obnovljive vire je izgledal tako, da je po letu 2010 sistematično zapirala (in tudi zaprla) vse jedrske elektrarne (ki so najcenejši in ogljično najbolj ugoden vir elektrike) ter subvencionirala prehod na energijo iz vetra in sonca.  In jasno, ker sta veter in sonca zgolj občasna vira (veter v Nemčiji piha le okrog 30 % časa, sonce pa sije 10 % časa v letu), je Nemčija v preostalem času kurila premog in plin za proiazvodnjo nadomestne elektrike. Drugič, kljub forsiranju vetrne in sončne energije in več kot 700 milijardam evrov v ta namen, se je nemški ogljični odtis v proizvodnji elektrike (zaradi proizvodnje nadomestne elektrike s premogom in plinom) zmanjšal le za 20 % in je 5-krat višji kot v Franciji.  In tretjič, kljub napovedovanju, da bo elektrika iz vetra in sonca zelo poceni, se je – po pričakovanju – zgodilo ravno nasprotno: zaradi subvencij vetrni in sončni ter energiji iz biomase, zaradi nujnosti proizvodnje nadomestne elektrike, zaradi uravnavanja proizvodnje in porabe elektrike znotraj dneva in med sezonami in zaradi potrebnih vlaganj v prenosno in distribucijsko omrežje je cena elektrike v Nemčiji eksplodirala in iz leta v leto naraščala. Cene elektrike so v Nemčiji za 60 % višje kot v Franciji (ki več kot 60 % elektrike pridobiva iz jedrskih elektrarn) in skoraj dvakrat višje kot v Sloveniji. Posledično se je v Nemčiji povečala energetska revščina med prebivalstvom, energetsko intenzivna industrija pa je drastično izgubljala konkurenčnost. In da bo še huje, nemške vlade so pri tem ne samo vztrajale do letos, pač pa so to katastrofalno energetsko dogmo vsilile tudi ostalim članicam EU in jo prek svojega trojanskega konja, predsednice EK Ursule von der Leyen, v obliki Green Deala uzakonile na ravni EU ter dosegle prepoved javnega financiranja jedrskih elektrarn.

Tretja katastrofalna napaka je nemška absolutno napačna reakcija na začetek vojne v Ukrajini. Scholzeva vlada je prednjačila pri uvedbi sankcij na Rusijo – v obliki prepovedi izvoza v Rusijo in v obliki omejitve in nato prepovedi uvoza ruskih energentov. Prvo je prizadelo nemška izvozna podjetja in jim še bolj zmanjšalo že itak šepajoče povpraševanje, drugo pa je nemški industriji vzelo najcenejši vir energije. Posledično je industrijska proizvodnja kolapsirala in energetsko intenzivne dejavnosti imajo danes obseg proizvodnje za več kot 15 % nižji kot leta 2019, celotna industrija pa za skoraj 10 %. In da bo še huje, namesto, da bi se Scholzeva vlada samostrojno (in prek vpliva na von der Leynovo) zavzela za čim hitrejši konec vojne v Ukrajini (s čimer bi se cene energije stabilizirale, s koncem sankcij pa bi nemška industrija spet lahko prišla do poceni ruskega plina ter dodatnega povpraševanja v Rusiiji), je delala vse, da do mirovnega sporazuma ne bi prišlo. Nemška industrija zato že tri leta in pol po nepotrebnem propada.

Torej za namški gospodarski kolaps in sedanjo mizerijo so krive politične napake v obliki načrtnega stradanja domačega gospodarstva, v obliki spodbujanja visokih cen elektrike (da o stroških CO2 kuponov ne govorim) in v obliki nepotrebno dolgega vztrajanja pri visokih cenah plina.

Se lahko Nemčija reši iz tega kolapsa? Težko verjamem glede na politično situacijo po zadnjih volitvah. Če se želi Nemčija gospodarsko še rešiti, bi morala najprej odpraviti te tri velike politične napake. Toda, kot vidite, se je Merzeva vlada odločila, da bo raje kupovala ameriško orožje in ameriški plin kot vlagala v domačo infrastrukturo. Ni se odločila za odpravo absolutno škodljive Energiewende in ponovno odprtje jedrskih elektrarn. In vztraja pri tem, da naredi vse, da še dolgo ne pride do mirovnega sporazuma v Ukrajini in da se sankcije proti Rusiji ohranijo.

Je mogoče rešiti državo, ki se je odločila, da naredi gospodarski samomor? Odgovor na to je enak odgovoru na to, ali je mogoče rešiti potencialnega samomorilca, ki je sklenil narediti samomor. Odgovor poznajo psihologi.