Bine Kordež

V medijih smo lahko prebrali izjavo ministra Hana, da so na gospodarskem ministrstvu pripravili akcijski načrt, s katerim bi v Sloveniji dodano vrednost na zaposlenega v gospodarstvu v naslednjih letih povečali na 100 tisoč eur. Ustvarjena dodana vrednost v gospodarstvu je vsekakor ključen kazalec razvitosti države, določa nivo in gibanje BDP, od nje je odvisna tudi višina prejemkov zaposlenih. Zaradi tega se tudi vsa ekonomska stroka strinja, da povečevanje produktivnosti, torej ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega, ključna naloga naše ekonomske politike.

O ciljih ali željah smo torej poenoteni, kot običajno pa je težava v izvedbi. Mojmir Mrak pravi, da v državi obstaja jasen načrt, kako povečati produktivnost (Delo, 13.6.2025) in tudi minister se strinja, da mora biti povečanje produktivnost glavna strateška usmeritev Slovenije. Omenjeni akcijski načrt namreč predvideva, da bi Slovenija postala središče za raziskave in razvoj v Evropi. A Mrak meni, da ima vlada več drugih pomembnejših prioritet kot je konkurenčnost in zato na tem področju kakšnih pomembnejših premikov ni.

Zakaj vlada ne izvaja omenjenega načrta povečanja produktivnosti, sicer ni razumljivo (če je tako “jasen”), a ta dilema zahteva precej širšo razpravo. Zato tudi ni namen tega teksta, da bi ocenjevali razloge za ta odstopanja. V nadaljevanju prikazujem samo nekaj podatkov o gibanjih naše produktivnosti ali če hočete, konkurenčnosti, ki nudijo nekaj dodatnih informacij o razumevanju navedenih dilem. Verjetno ima sicer tudi aktualna vlada močan interes za dvig produktivnosti (BDP, rasti), a mogoče ti jasni načrti vseeno niso tako enostavno izvedljivi.

Začnimo torej z omenjenim ciljem 100 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega do leta 2030. Koliko so takšni cilji sploh lahko realni, tudi ob spremembi ukrepanja ekonomske politike in večji vključitvi stroke, ki poti do teh ciljev pozna. Pri tem lahko izhajamo iz navedenega cilja in se ne obremenjujemo s tem, kaj točno ta številka zajema. Vsekakor so ključni okvirni cilji, usmeritve in aktivnosti, a ob tem vseeno ni kdaj odveč pogledati tudi kaj se za temi številkami skriva, da potem vsaj v tem pogledu nekoliko bolj poenotimo mnenja.

Pri takšnem navajanju ciljev namreč pogosto manjka vsaj nekoliko podrobnejša opredelitev. Dodana vrednost na zaposlenega v gospodarskih družbah je zadnjih 10 let v Sloveniji res porasla za 58 %, a tri četrtine tega porasta je posledica rasti cen. Realna rast je bila le dober odstotek letno. Razumljivo  je torej prvo vprašanje, ali načrti vključujejo tudi rast cen ali je mišljena realna rast brez vpliva cen kot tudi običajno spremljamo gospodarska gibanja. V zadnjih petih letih je bil vpliv cen res velik in načrtovalci se mogoče nadejajo ponovne inflacije, ki bi jim olajšalo doseganje ciljev. Podobno  kot so si pred leti zadali cilj 60 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega in ga celo uresničili – a predvsem zaradi inflacije in ne povečane produktivnosti. Pri ocenah tudi za nazaj, praviloma nikoli ne boste prebrali kakega pojasnila, koliko je k izboljšanju podatkov prispevala inflacija.

Drug pomemben podatek pa je vsebina tega kazalca. Kadar podatke o dodani vrednosti na zaposlenega navaja Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) ali Ministrstvo za gospodarstvo, imajo v mislih dodano vrednost ustvarjeno v gospodarskih družbah. AJPES ločeno zbira podatke o poslovanju vseh gospodarskih družb v Sloveniji. Teh je bilo lani 77 tisoč in so ustvarile preko 90 % dodane vrednosti celotnega gospodarstva kot podatke zbira ta institucija. Preostalo dodano vrednost ustvarjajo samostojni podjetniki in drugi poslovni subjekti katerih skupno število vključno s podjetji je preko 240 tisoč. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v gospodarskih družbah je lani znašala 63,8 tisoč eur in to je podatek, ki se najpogosteje uporablja pri določanju ciljev in spremljanju dosežkov.

Gibanje tega podatka preračunano v stalne cene je za zadnjih osem let prikazano na prvi sliki z rdečo črto na vrhu. Kot omenjeno, je za oceno realnih gibanj smiselno podatke spremljati v stalnih cenah, torej po izločitvi rasti cen. Pri tem smo uporabili enak deflator kot ga uporablja statistika pri izračunu realnih gibanj BDP in dodane vrednosti za gospodarske dejavnosti, tako da je izračun dokaj točen, podatki med leti pa primerljivi. Vse gospodarske družbe (podjetja) s 543 tisoč zaposlenimi so tako lani ustvarile 34,7 milijarde eur dodane vrednosti ali 63,8 tisoč eur na zaposlenega. Podatek za leto 2017 je znašal 57,5 tisoč eur po stalnih cenah zadnjega leta, kar pomeni povprečno letno rast v višini 1,5 %.

Če bi torej nadaljevali z dosedanjimi trendi, potem bi se v realnih vrednostih leta 2030 lahko približali številki 70 tisoč eur na zaposlenega. Če pa bi akcijski načrt in priporočila stroke “delovala” in mogoče dosegli letno rast 2%, pa pridemo do kakih 72 tisoč eur na zaposlenega. S pomočjo pričakovane zmerne inflacije celo na 80 tisoč, a najbrž takega izračuna ne bi smeli zasledovati. Trenutni trendi sicer kažejo bolj slabo perspektivo, saj bomo letos zadovoljni že manjšo rastjo. Da ne omenjamo zapletenih makroekonomskih razmer v svetu. V tem kontekstu so seveda cilji 100 tisoč eur na zaposlenega lahko neke simbolne vrednosti, ki pa z realnimi pričakovanji niso povezani. Tudi če bi začeli s sicer nujno “novo razvojno strategijo Slovenije” o kateri se zadnje časa več govori in piše, a bolj slednje.

Kot navedeno, se pri spremljanju teh kazalcev praviloma pogovarjamo o dosežkih najbolj propulzivnega dela gospodarstva in sicer gospodarskih družb. Seveda pa celotno gospodarstvo predstavljajo tudi drugi poslovni subjekti in ljudje zaposleni v drugačnih oblikah dela, kot so samostojni podjetniki, kmetje in druge. Te dodatno zaposlene zajema Statistični urad pri izračunu BDP in dodane vrednosti na nivoju celotne države. Ti izračuni se potem tudi uporabljajo za primerjavo z drugimi državami in za oceno položaja Slovenije v okviru EU, so relevantni samo ti podatki.

Z odebeljeno modro črto so zato na sliki prikazani podatki o gibanju celotne dodane vrednosti v državi, preračunano na enega zaposlenega na način, kot jih objavljajo statistični uradi, Slovenije ter celotne Evropske Unije. Ta dodana vrednost in zaposlenost zajema tudi javni sektor, banke, implicitno vračunane najemnine ter vse ostale poslovne subjekte na področju gospodarstva. Tako izračunana dodana vrednost preračunana na zaposlenega in primerljiva z drugimi državami (prikaz v nadaljevanju) je lani v Sloveniji znašala 53,8 tisoč eur ali 8,4 % več kot pred sedmimi leti merjeno v stalnih cenah. Celotna produktivnost po tem kazalcu je tako v državi od leta 2017 rasla po le 1,2 % letni stopnji. Dodana vrednost se je letno sicer realno povečevala za 2,7 %, a za to smo angažirali vsako leto tudi 1,5 % več zaposlenih in rezultat je pač tako skromna rast. In še to v relativno ugodnem okolju.

Pozoren bralec se bo seveda vprašal, kje pa je razlika med rezultati gospodarskih družb in rezultati celotne države. Deloma na to vpliva javni sektor, bančni in nepremičninski sektor, a tudi če iz izračuna izločimo te dejavnosti, nam rezultati celotne gospodarske dejavnosti v državi še vedno kažejo skromno rast. Ti podatki so prikazani s prekinjeno modro črto, ki nam pove, da vsi subjekti gospodarstva skupaj ustvarjajo le 48,7 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega, torej kar četrtino manj kot v podjetjih. Skupni rezultati za državo torej še nekoliko manj obetajoči kot če gledamo samo gospodarske družbe. In kje je razlika?

Statistični uradi po državah v izračunih BDP (nacionalni računi) upoštevajo vse zaposlene v državi in po teh podatkih je bilo lani v Sloveniji zaposlenih kar 1,1 milijona ljudi. Od tega jih je bilo v dejavnostih, kjer je pretežno prisoten javni sektor (šolstvo, zdravstvo in sociala ter dejavnosti uprave in obrambe) zaposlenih skupaj 214 tisoč, preostalih 880 tisoč pa v zasebnih gospodarskih dejavnostih. Od tega je po zadnjih podatkih AJPES v gospodarskih družbah zaposlenih 543 tisoč. To pomeni, da je v vseh drugih oblikah podjetništva, vključno s samostojnimi podjetniki, zaposlenimi v bankah, s kmeti, samozaposlenimi po pogodbah ter ostalimi, zaposlenih preko 300 tisoč ljudi. In po evidencah Statističnega urada vsa ta “armada” zaposlenih v Sloveniji v povprečju ustvarja le 23 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega. Torej le tretjino tistega, kar povprečno ustvari zaposlen v gospodarskih družbah. Ta podatek ima največji vpliv na relativno nizko dodano vrednost v Sloveniji (in potem plače) v primerjavi z razvitimi državami, saj skupne rezultate glede na podjetja zniža kar za četrtino.

V državi se pogosto pogovarjamo o nizki produktivnosti, o potrebnih izboljšavah, a ti podatki kažejo, da se v vseh teh analizah in ocenah zanemarja segment vseh ostalih zaposlenih, ki ustvarjajo bistveno manj kot v podjetjih – ali pa mogoče tudi ne prikazujejo vseh učinkov. S prekinjeno rdečo črto je na prvi sliki prikazan rezultat produktivnosti (dodana vrednost na zaposlenega) za vso to množico ljudi, ki bi vsekakor zahtevala posebno pozornost, če iščemo rešitve za dvig produktivnosti v državi. Ugotavljamo, da nam manjka zaposlenih, a tretjina vse delovno aktivne populacije menda ustvari toliko manj in ima posledično prejemke v višini le tretjine povprečnega zaslužka zaposlenih v podjetjih. Nedvomno je to področje, ki ga nikjer posebej ne omenjamo, a nam najbolj znižuje dodano vrednost in tudi BDP na posameznika primerjalno s povprečjem EU, vključno s prejemki zaposlenih.

Da bi ocenili še ta vpliv, smo na drugi sliki primerjali dodano vrednost na zaposlenega ter tudi prejemke zaposlenih s povprečjem razvitih ali izvornih držav Evropske Unije. Praviloma se sicer vedno primerjamo s povprečjem EU, a to se zaradi vse večjega vpliva novih članic EU spreminja in primerjava s prvotnimi, praviloma bolj razvitimi državami EU je verjetno bolj ustrezna. Tu bi sicer zopet lahko primerjali povprečje celotne dodane vrednosti v državi in vseh zaposlenih, a na sliki prikazujemo samo gibanje v širši dejavnosti Industrija, ki mogoče najbolj plastično prikazuje gospodarski položaj oz. razvitost Slovenije.

S spodnjo rdečo črto je prikazano gibanje dodane vrednost samo v dejavnosti industrija po stalnih cenah v Sloveniji za zadnjih 30 let. Kot vidimo, smo uspeli dodano vrednost na zaposlenega v industriji realno dvigniti skoraj za trikrat (preračun je v stalne cene leta 2024) ali po stopnji 3,8 % letno. Ta rast je bila precej  višja kot povprečna rast dodane vrednosti (2,0 % na zaposlenega) ali BDP. Z avtomatizacijo proizvodnih procesov so namreč v industriji možni precej večji dvigi produktivnosti kot v storitvenih dejavnostih. Ta rast je tudi omogočila, da smo iz nekdanje le četrtine produktivnosti lani prišli na 54 % povprečja razvitih držav. Vsekakor velik skok – a produktivnost naše industrije je vseeno še vedno le dobro polovico tiste, ki jo dosegajo v razvitih državah EU. V storitvenih dejavnostih (brez javnega sektorja) smo nekaj višje, a še vedno le 64 % povprečja razvitih. Seveda temu lahko sledi hiter komentar: nič novega  – saj vemo, da smo slabši. A te številke bi bilo dobro pogledati ravno v luči preje omenjenih ugotovitev, da nam te rezultate znižuje ravno množica zaposlenih z izjemno nizkimi učinki. To pa potem povezati s še vedno prisotnimi ocenami, kako nam manjka zaposlenih. Dejansko jih ni tako malo, le da vsi ostali delajo  zelo neučinkovito in tudi za nizke prejemke (menda!?).

Na tej drugi sliki pa je še en pomemben podatek in sicer kako se gibljejo prejemki zaposlenih v tej dejavnosti glede na povprečne prejemke zaposlenih v razvitih državah. Kot vidimo, ti približno sledijo rasti produktivnosti, pri čemer v Sloveniji glede na rezultate poslovanja namenjamo za plače ves čas nekaj večji delež ustvarjenega. Podobna gibanja so tudi v dejavnostih storitev, torej ostalega dela ekonomije, kjer namenjamo za plače nekaj večji delež dodane vrednosti in zato je povprečni prejemek zaposlenih v Sloveniji glede na prejemke v razvitih državah nekoliko višji kot primerjava dodane vrednosti.

Iz teh podatkov lahko potegnemo različne, a zelo pomembne sklepe. Podjetniki bodo hitro zaključili, da v Sloveniji dajemo za plače večji delež kot v razvitih državah, kar bodo pospremili z ugotovitvijo, da pač preveč. Drži, v tujini je delež dobičkov višji, a to je predvsem posledica večje avtomatizacije industrije, več vloženega kapitala, ki zato prejema tudi nekaj večji delež ustvarjenega. Še bolj pomemben zaključek pa je, da je višina plač pač odvisna od ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega, od produktivnosti. Industrijska podjetja v tujini uspevajo z inovacijami, boljšo organiziranostjo in opremljenostjo ustvarjati višjo  dodano vrednost in zato tudi bolje nagrajujejo zaposlene.

Povprečna dodana vrednost v industriji na zaposlenega v razvitih državah je bila 115 tisoč eur, v Sloveniji pa 62 tisoč (po nacionalnih računih). Na osnovi teh rezultatov so slovenski delavci v dejavnosti industrija v povprečju prejeli 3.000 eur mesečno (zaokroženo), na Zahodu pa 5.000 eur. Zanimivo je potem vprašanje, ali smo v Sloveniji konkurenčni. S takšnimi stroški delavca, ob dejstvu, da je verjetno podobno usposobljen kot v Avstriji ali Nemčiji, je pravzaprav naš podjetnik konkurenčnem podjetniku iz teh držav. Težava je v tem, da z vloženim delom (in kapitalom) pri nas zaslužimo le 62 tisoč eur in ne 115 tisoč na delavca. Kaj je razlog in kako to izboljšati, je seveda ključno vprašanje in srž ekonomske politike in ga s tem tekstom ne rešujemo. Pomembno pa je zavedanje, da premik v višje prejemke dosežemo samo s povečanjem dodane vrednosti in ne s prerazporejanjem strukture plač.

To zavedanje je potrebno izpostaviti, ker se danes pretežni del razprave okoli konkurenčnosti našega gospodarstva giblje ali bomo od teh 3.000 skupnega mesečnega stroška dela namenjali 1.250 eur za vse davščine ali 1.150 eur. Ni problem v tem. Ključ je v višini ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega, kaj spremeniti, da bomo dosegli 70, 80, 100 tisoč, kako postaviti novo razvojno strategijo in ne, da iščemo rešitve v drugačni davčni politiki, kot je razumeti iz vsakodnevnih izjav. Avstrijci ustvarijo v industriji 111 tisoč eur dodane vrednosti na zaposlenega in jim v povprečju namenijo 5.800 eur mesečno, pri čemer je delež davkov v tem izplačilu celo večji od slovenskega. Mi pa iščemo rešitev v 100 eur nižjem davku na plače!

Ob tem je seveda potrebno izpostaviti obdavčitev najvišjih plač, ki je v Sloveniji res izjemno visoka in to je segment, ki zahteva popravke. Na vsakih 100 eur neto izplačila, je pri prejemkih nad 8.000 eur mesečno kar 200 eur davščin. Gre sicer za manjše število zaposlenih, okoli 15 tisoč, a v javne blagajni ta dober odstotek zaposlenih prispeva preko milijarde evrov, kar nedvomno omejuje prostor za korekcije. Pri tem se moramo zavedati, da potencialno možno znižanje še vedno ne bo privabilo kaj veliko mladih strokovnjakov, katerim je že 20 ali 30 % obdavčitev visoka.

Pri ostalih prejemkih pa je obdavčitev v Sloveniji primerljiva oziroma nižja kot na primer v Avstriji, pa tudi na Hrvaškem. Vsekakor pa s temi korekcijami v davkih nikakor ne moremo reševati razvojnega zaostanka Slovenije, za kar so potrebni drugi vzvodi in poteze. A ko preberemo, da bomo potrebovali še najmanj deset let, da naredimo cesto do Hrvaške ali 8 let da prestavimo daljnovod v Krškem za potrebe NEK2 (izjava g. Mervarja), potem smo res lahko skeptični do razvojnih prebojev v državi. Če ne znamo urediti tega, kar je popolnoma v naših rokah, bo toliko težje na področjih, kjer smo pač stranski igralec – a tam so vsaj niše, ki jih lahko izkoriščamo.

___________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela