Na lokaciji Akkuyu se gradijo 4 enote po 1.200 MW, skupne moči 4.800 MW. (najsodobnejši ruski reaktorji VVER Gen III+). To pomeni letno proizvodnjo električne energije v obseg 40 TWh oziroma dovolj za 12 milijonov prebivalcev. Na prvi pogled izstopa cena – ena enota, podobne velikosti, kot se načrtuje pri JEK2 – stane 5 milijard dolarjev. Torej dvakrat manj od načrtovane cene JEK2. Vendar cena ne izstopa zaradi tega, ker je ponudnik opreme ruski  Rossatom, pač pa, ker gre za podobne cene, kot jih ponujajo oziroma so jih že izgradili v zadnjih letih tudi drugi ponudniki (korejski in kitajski) v drugih projektih po svetu.

Ne, cena izstopa zato, ker so cene, s katerimi operiramo v Evropi – zaradi samoomejitve na francoskega in ameriškega dobavitelja – dva- do trikrat višje. Torej v Evropi se samokaznujemo z izborom dobaviteljev, ki že dolgo niso nič izgradili ali pa zelo malo, ki so zelo počasni (glejte projekte Flamanville, Hinkley Point C, Okiluoto, Vogtle) in zaradi tega tudi božjastno dragi. Če bi se odločili za korejske, kitajske ali ruske dobavitelje (sosednja Madžarska se je), bi dobili JEK2 bistveno hitreje in dvakrat ceneje. Toda v teh krajih je to bogokletno oziroma prepovedano. Plačujemo ceno za lastno neumnost.

Več podatkov o projektu Akkuyu.

Tukaj pa je pregled zadnjih projektov gradnje jedrskih elektrarn v svetu v obdobju 2015-2025:

Vir: Pregled s pomočjo ChatGPT

Komentar:

• Najdražji so Zahodni reaktorji (Vogtle, Hinkley) zaradi regulativ, zamud in kompleksnosti.

• Evropa – EPR reaktorji (Flamanville, Olkiluoto, Hinkley) imajo izredno visoke enotske stroške (8–15 tisoč USD/kW), zaradi zamud, tehničnih težav in regulativne kompleksnosti.
• ZDA – Vogtle je med najdražjimi zaradi podobnih razlogov.
• Kitajski projekti so bistveno cenejši – Fangjiashan in Hongyanhe sta najcenejša, sledita Sanmen, Haiyang ter Hualong One pri Fuqingu.
• Kitajska, Koreja in Rusija – razvoj lastnih tehnologij daje izrazito nižje stroške (~1 850–3 200 USD/kW), kar kaže na učinkovitost serijske proizvodnje in manj regulatornih obremenitev.

Bine Kordež

Pred dobrim mesecem je Vlada v javno razpravo posredovala Zakon o lastniški zadrugi zaposlenih, ki naj bi sistemsko uredil vključevanje delavcev v lastništvo podjetij. Po navedbah vlade je cilj zakona povečanje motivacije zaposlenih preko vključitve v lastništvo, zakon pa naj bi predstavljal tudi pomembno orodje za reševanje vprašanj lastniškega nasledstva. Analize lastništva v slovenskih podjetjih namreč kažejo, da velik del današnjih zasebnih lastnikov nima rešenega vprašanja nasledstva ob upokojitvi in predlagani zakon naj bi omogočal lažji prehod lastništva tudi v roke zaposlenih.

Osnovni princip prenosa lastništva na zaposlene po tem zakonu je v tem, da bi zaposleni pridobili lastništvo v družbi z minimalnim vložkom lastnih sredstev v zadrugo (posameznik največ 300 eur). Kupnino za nakup družbe bi zadruga namreč poravnala z najemom posojila ali z obročnim plačevanjem, posojilo ali obroki pa bi se vračali z bodočimi dobički oziroma ustvarjenimi finančnimi presežki družbe. Za izvedbo nakupa bi ustanovili posebno pravno obliko zadruge zaposlenih kot jo opredeljuje predlagani zakon in kupljeno družbo preko nje upravljali. Iz naslova lastništva bi prejemali tudi dividende, ob odhodu iz firme pa bi prejeli še plačilo lastniškega deleža, ker jim članstvo v zadrugi preneha. Tudi vsa navedena izplačila bi se izvedla iz finančnih presežkov družbe.

Nadaljujte z branjem→

Igor Rus

Zadnji predlog premierja Roberta Goloba o posvetovalnem referendumu o izstopu iz NATO organizacije je sprožil val reakcij. Tako kot vedno, hitro sta nastala dva tabora: tistih, ki bi takoj izstopili iz NATO in tistih, ki zagovarjajo ostanek v NATO.

Pa poglejmo malo argumente (pre)mnogih komentatorjev ostanka v NATO organizaciji. Njihov argument je, da z ostankom v NATO zagotavljamo varnost Slovenije. Implicitno se podrazumeva varnost pred Rusijo in ruskim predsednikom Putinom, ki je postal bav-bav 21. stoletja.

Toda obstaja še en njihov argument za ostanek v NATO, ki so ga mnogi opazovalci spregledali, gre pa nekako takole: če izstopimo iz NATO organizacije bomo hitro postali »plen« sosednjih držav – Hrvaške, Madžarske, Avstrije in/ali Italije, ki baje imajo zgodovinske aspiracije na Slovenijo oz. prostor, ki ga zasedajo prebivalci Republike Slovenije. Zato je smiselno ostati v NATO, češ da takrat nas nihče od sosedov ne bo »napadel«.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinske vzporednice so neverjetne:

V Nemčiji je v kohortah 0 do 25 let več kot 40 % tujcev ali Nemcev z migrantskim poreklom. Čez 20 let bo v Nemčiji zanimiva situacija…

Marko Golob

Sun Tsu: Hitrost je bistvo vojne

Prah se je malo polegel in sedaj lahko z malo večjo verjetnostjo ocenjujemo dogodke v zadnjem izraelsko(ameriškem) – iranskem spopadu.

Splošno mnenje o ameriškem napadu na iranske jedrske baze, ki ga ustvarjajo propagandistični mediji (to je bolj ali manj vsi glavni) je, da je šlo za vrhunsko izvedeno visoko tehnološko vojaško operacijo. Pustimo sedaj teorije o zaigrani operaciji in dogovoru med Iranci in Američani. Zgodovina bo nekoč povedala svoje. Mi lahko le bolj ali manj ugibamo in sklepamo. Lahko pa podamo določeno tehnično oceno same vojaške operacije.

Mislim, da je ta pokazala ne toliko na tehnološko prednost ameriške strani kot na njeno tehnološko zaostajanje. V čem je problem?

Nadaljujte z branjem→

Večina analiz ekonomskih učinkov članstva v NATO je pristranska, ker ne loči učinkov članstva v NATO od učinkov članstva v EU in drugih institucionalnih vplivov, zato članstvu v Natu pripisujejo učinke ostalih vplivov (več o tem v posebnem komentarju). Raziskava Knezović & Tkalec (2025) (Defense Spending, Conflict and Economic Growth in Europe) v svoji raziskavi analizira povezavo med članstvom v NATO, oboroženimi konflikti in gospodarsko rastjo v evropskih državah v obdobju 1999–2023. Gre za eno redkih študij, ki hkrati loči učinke članstva v NATO od drugih institucionalnih vplivov, kot so članstvo v EU, regionalne krize in obrambni izdatki.

Glavni ugotovitvi študije sta, (1) da je članstvo v NATO povezano z višjimi izdatki za obrambo, vendar učinek pada z oddaljenostjo od Moskve, in (2) da članstvo v NATO nima neposrednega pozitivnega vpliva na gospodarsko rast in da se učinki se izražajo posredno – prek povečane stabilnosti in dostopa do varnostne infrastrukture.*

Nadaljujte z branjem→