Kdor pozna sodobno kitajsko ekon-poliitčno strategijo ali kdor je vsaj bral The House of Huawei, mu je jasno, da je ameriška strategija omejevanja kitajskega tehnološkega razvoja vnaprej obsojena na propad. Kitajska oblast preprosto določi strateške prioritete, ki jih največja podjetja morajo spoštovati (Huaweijeva preusmeritev v mobilno telefonijo in v razvoj čipov je tipičen primer), pri čemer so deležna finančne podpore (kreditne linije za financiranje razvoja, širitev proizvodnje in prevzeme), v te prioritete pa se nato preusmerijo tudi nova podjetja.

To je zahodnjakom tuje, ker stavijo samo na tržne impulze. Toda tržni impulzi so slabo vodilo, če država zelo zaostaja v nekih segmentih, zato je potrebna državna strateška intervencija. In Kitajska to počne perfektno. Pri nas pa se moramo tega spet priučiti.

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

His threatened secondary sanctions could majorly backfire by harming the US’ own interests.

The “major statement” on Russia that Trump earlier hyped up turned out to be a clumsy attempt to thread the needle between radically escalating US involvement in the Ukrainian Conflict and walking away from it. His new three-pronged approach includes: 1) the rapid dispatch of up to 17 Patriot missile systems to Ukraine; 2) more arms sales to NATO countries who’ll in turn transfer them to Ukraine; and 3) up to 100% secondary sanctions on Russia’s trading partners if a peace deal isn’t reached in 50 days.

In the order that they were mentioned, each corresponding move is aimed at: 1) bolstering Ukraine’s air defenses in order to decelerate the pace of Russia’s continual on-the-ground gains; 2) helping Ukraine reconquer some of its lost land; and 3) coercing China and India into pressuring Russia into a ceasefire. The first two goals are self-explanatory, with the second being unrealistic given the failure of Ukraine’s much more heavily armed counteroffensive in summer 2023, while the third requires some elaboration.

Nadaljujte z branjem→

On 15 July 2025, I was on “Judging Freedom” talking with the Judge mainly about President Trump’s decision to get tough with Putin, giving him 50 days to cut a deal that ends the Ukraine war. Of course, we agreed that Trump is handling this matter in the most ham-fisted way and his strategy (if you can call it that) is not going to work. Trump is making empty threats, which is not a recipe for success.

Donald Trump je povedal in napovedal marsikaj. In potem povsem povozil stare napovedi z novimi. Preveč za naštevanje, zato se je treba lotiti samo najnovejših, in še to samo tistih, ki se zdijo, da bodo imele resne implikacije. Prva izmed njih je napoved univerzalnih carin proti celemu svetu v začetku aprila, nato njihova hibernacija za 90 dni in napoved da bo roku 90 dni z 90 državami dosegel nove trgovinske sporazume. Nato se je hvalil, da ga voditelji držav kličejo za začetek pogajanj. 90 dni je minilo in Trumpa nihče ni poklical. No, skoraj nihče. Z dvema državama (V. Britanija in Vietnam) je bil dosežen nekakšen sporazum. V resnici na ljubo skice sporazumov. Ki pa sta tako slabi, da bi bilo bolje, če ju ne bi bilo.

Toda Trumpa to ne moti. Hvali se, da je zelo uspešen pri sklepanju trgovinskih sporazumov, kar naj bi se po njegvem izražalo v rekordnem gibanju tečajev na ameriških borzah – za razliko od poloma v začetku aprila. No, kot pravi John Cassidy v New Yorkerju, je pravi razlog za rekordne tečaje povsem drugačen – borzni špekulanti namreč stavijo na to, da Trump itak zgolj blefira in da bo spet izvedel svoj TACO —Trump always chickens out. In Trump je državam dal nov ultimat glede datuma, do katerega morajo urediti trgovinske zadeve z ZDA. To je do 1. avgusta. Pri čemer ta datum “naj ne bi bil 100-odstoten”. TACO.

The White House’s tariffs have been well received, Donald Trump told Kristen Welker, of NBC News, last week, adding that the stock market had just hit a new high. Trump was right about the market, but he didn’t mention why investors were bidding up the S. & P. 500 and Nasdaq to unprecedented levels despite his threats, yet again, to impose punitive tariffs of up to fifty per cent on goods imported from all over the world: they don’t believe he’ll ever go through with it. Or, as the acronym that has become an article of faith on Wall Street goes, “TACO”—Trump always chickens out.

After Trump first announced his global tariffs with great fanfare, in the Rose Garden, on April 2nd, the value of stocks, bonds, and the U.S. dollar plummeted. Within a week, he announced a three-month pause on his most punitive levies, which ranged up to fifty per cent. Trump’s adviser Peter Navarro said the Administration would use the ninety-day extension to make ninety new trade deals. When the period came to an end last week, just two deals had been reached—with the U.K. and Vietnam—and those were only rough outlines. Rather than let the tariffs kick in, Trump postponed them again, this time to August 1st. He also told reporters that this new deadline may be “not one-hundred-per-cent firm.” TACO, TACO, TACO. That, at least, is Wall Street’s take.

Vir: John Cassidy, New Yorker

Predvsem pa je pomembno, da Trumpove grožnje s carinami več nikogar ne ganejo. Niti držav izvoznic. Zato stavijo na TACO:

Nadaljujte z branjem→

Tako, da se je nesramno preselila na meje Nata. Poglejte video.

Ups, tako da se je Nato preselil na njene meje.

No, podobno nesramno Kitajska napada Ameriko. Tako, da je svoje meje nesramno premaknila v bližino ameriških vojaških baz.

Včasih so se to zdele teorije zarote, toda točke 2, 3 in 4 glede vrednot so onstran tega. Realnost je hujša od teorij zarot.

Za Rusijo, ki sile Nata v Ukrajini vidi kot eksistencialno grožnjo, kot varnostno grožnjo za obstoj Rusije, seveda politične igrice v obliki začasnega premirja, ne morejo priti v poštev. Ker za Rusijo to ni politična igrica, kot se jo igrajo ZDA od leta 2000 naprej. Minsk 1 in 2 sta dokončno razbila to iluzijo. Edina sprejemljiva rešitev za Rusijo je, da v Ukrajini, desno od Dnjepra ne bo sil in orožja Nata. Dokler ta rešitev ne bo na mizi in dokler ZDA niso sposobne vojaško premagati Rusije, se bo ta vojna nadaljevala. 

Vsak od razumnih ljudi, ki se bori za interese svoje države, bi – če bi bil na čelu Rusije – ravnal enako. In Američani to vedo od znane depeše Williama J. Burnsa, ameriškega veleposlanika v Rusiji, iz februarja 2008, ki je dva meseca pred vrhom Nata v Bukarešti, kjer sta Ukrajina in Gruzija bili navedeni v sklepnem dokumentu kot bodoči članici Nata, opozoril State department, da je to jasna “rdeča črta” tako za Putina kot za kateregakoli ruskega politika.

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija je dvakrat počepnila pred Trumpom. Najprej s popolno kapitulacijo glede obrambnih izdatkov. S tem, ko je pristala na to, da bo za orožje dajala 5 % BDP, je preprosto žrtvovala evropski razvoj in prihodnost za ameriško orožje. Drugič pa je počepnila še s popustljivostjo v pogajanjih s Trumpom glede carin. Taktika, da bo s popuščanjem Trumpu in iskanjem komprpmisa, Komisija dosegla boljši pogajalski izkupiček, se ji seveda ni splačala. Trump ne ceni šibkih, na šibkih se izživlja. Zato je na uvoz iz EU kljub popuščanju nabil splošne 30 % carine, čemur bo dodal še specifične sektorske carine. S tem pa bo Komisijo prisilil v ponovna popuščanja.

Olivier Blanchard, nekdanji dolgoletni glavni ekonomist IMF, pred tem pa profesor makroekonomije na MIT, katerega učbenik vsi uporabljamo, ima podobno mnenje glede trgovinskih pogajanj z ZDA, kot sem pisal jaz na začetku Trumpovega mandata. Glede Trumpovih izsiljevanj ne sme biti popuščanja. Potrebno je narediti koalicijo držav in Trumpa družno udariti, kjer ameriško gospodarstvo najbolj boli, to pa je predvsem pri prodaji tehnoloških storitev, orožja in plina. Tukaj imajo države največji vzvod za izsiljevanje Trumpa. In Trump bi stopil nazaj, tako kot je pri Kitajski.

Na žalost Komisijo vodijo popolni šarlatani ali, alternativno, ameriška »sredstva«. Zdi se, da tako kot je ameriška politična elita popolna talka izraelskega lobija, je evropska politična elita popolna talka ameriškega lobija.

Nadaljujte z branjem→