Ko se je včeraj v Pekingu odvijal vrh med Evropsko unijo in Kitajsko, je bilo vzdušje precej bolj zadržano kot prej. Čeprav sta obe strani poudarjali pomen sodelovanja, je bilo v ozadju čutiti naraščajočo napetost. Predvsem z evropske strani. Problem pa je, da EU krivi Kitajsko za težave, v katere se je sama spravila. Zato tudi ni sposobna videti rešitev zanje.

Glavni problem v ozadju evropske nejevolje je velik in naraščajoč trgovinski primanjkljaj EU s Kitajsko. Leta 2010 je ta znašal 70 milijard in se do leta 2020 povečal na 270 milijard, v zadnjih treh letih pa se giblje med 300 in 400 milijardami evrov. Problematika tega primanjkljaja je, da je posledica upehane evropske konkurenčnosti. Med letoma 2015 in 2024 je evropski izvoz v Kitajsko zrasel za 40 %, kitajski v EU pa za 73 %. Problem leži predvsem v upehanem nemškem izvozu, ki predstavlja skoraj polovico evropskega izvoza v Kitajsko. Nemški izvoz v Kitajsko od leta 2022 hitro upada, lani je bil za 15 % manjši kot v 2022. Trgovinski primanjkljaj Nemčije s Kitajsko, ki je še leta 2015 znašal le 8 milijard, pa se v zadnjih treh letih giblje med 60 in 85 milijard evrov.

Čeprav v agregatu proizvodna struktura trgovine s Kitajsko ostaja enaka, pa se je spremenila struktura trgovine znotraj proizvodnih skupin. Uvoz EU iz Kitajske je od leta 2015 do danes močno strukturiran okoli strojne in elektronske opreme, ki predstavljata nekaj več kot polovico uvoza. Toda spremenila se je struktura znotraj obeh skupin, saj se je povečal uvoz kitajske opreme, ki je podlaga za zeleni prehod (solarni paneli, inverterji, generatorji, baterije) in uvoz ključnih komponent za evropsko industrijo (čipi, senzorji, elektro motorji). Uvoz iz Kitajske je ključni člen evropskega zelenega prehoda, saj Kitajska 80-odstotno dominira v proizvodnji čistih tehnologij in proizvodnji kritičnih komponent za vrsto industrij.

Včerajšnje srečanje med voditelji EU in Kitajske je razkrilo vse globlji razkorak v dojemanju medsebojnih izzivov. Medtem ko je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen poudarjala floskule o “resničnih rešitvah” zaradi rastočega trgovinskega neravnovesja in kitajske podpore Rusiji, je kitajski predsednik Xi Jinping trezno poudaril, da težave Evrope niso posledica Kitajske. Opozoril je tudi, da bi prekinitev dobavnih verig pomenilo za EU pomenilo samoosamitev, ne pa rešitev.

Xi Jinping ima prav, da težave Evrope niso posledica Kitajske ali z drugimi besedami, da si jih je EU sama zakuhala. Gre vsaj za tri ključne napačne ali vsaj nesrečne odločitve EU – zeleni prehod, zanemarjanje tehnološkega razvoja in industrije ter odnos do vojne v Ukrajini.

Prva nesrečna odločitev je bila odločitev, da bo EU rešila globalni problem emisij CO₂ s t.i. zelenim prehodom. Leta 2000 so globalne emisije CO₂ znašale 25,5 milijard ton, od tega so azijske države prispevale 9,3 milijarde (36,6 % globalnih emisij) in znotraj tega Kitajska 3,6 milijard (14,3 %), EU skupaj prav tako 3,6 milijard in ZDA 6 milijard ton. Do leta 2023 je EU znižala emisije CO₂ na 2.5 milijard (6,6 % globalnih emisij), ZDA pa na 4,9 milijard ton, toda azijske države so jih v istem obdobju povečale na letni ravni na 22,6 milijard (60 %), od tega Kitajska na 11,9 milijard ton (31,5 %). Torej medtem ko sta EU in ZDA skupaj zmanjšali letne emisije za 2,2 milijardi na letni ravni, so jih azijske države povečale za 13,3 milijard, od tega Kitajska za 8,6 milijard ton. Drugače rečeno, prenos proizvodnje iz ZDA in Evrope v Azijo ni izboljšal, pač pa bistveno poslabšal stanje glede globalnih emisij CO₂. Tudi če Evropa svoje preostale emisije spravi na ničlo, tako da zapre vso »ogljično umazano« industrijo, energijo porablja v ritmu sonca in vetra, v vmesnem času pa trpi v temi in mrazu, in se prevaža v kitajskih električnih avtomobilih, bo to le pljunek v morje, ker bodo azijske  države še naprej proizvajale nekajkrat več emisij CO₂, kot jih bo EU zmanjšala. Tudi zato, da bi lahko na umazan način proizvajale »zelene« tehnologije in »zelene« proizvode za Evropo.

Toda težava za EU je še hujša – evropskim prizadevanjem za zeleni prehod ni sledila domača proizvodnja čistih tehnologij (od solarnih panelov in inverterjev do baterij in elektromotrojev za električne avtomobile), pač pa je EU utemeljila ta prehod na uvozu teh tehnologij in proizvodov iz Kitajske. Kar je drastično poslabšalo medsebojno trgovinsko bilanco. Drug vidik je bila napačna stava na nestanovitne obnovljive vire energije sonca in vetra, ki je vplivala na povečanje cen elektrike (zaradi višjih sistemskih stroškov omrežij in subvencij), kar je zmanjšalo konkurenčnost evropske industrije.

Drugi problem je tesno povezan s tem. EU je, razen v besedah, zanemarila tehnološki razvoj in industrijo. Medtem ko je Kitajska v zadnjih 25 letih sistematično povečala vlaganja v znanost in tehnološki razvoj na področju čistih tehnologij, umetne inteligence in električnih avtomobilov ter z industrijsko strategijo Made in China 2025 s finančnimi spodbudami podjetja sistematično usmerila v proizvodnje v 5 ključnih segmentih.

Tretji problem je napačen odziv EU na vojno v Ukrajini. S slepim sledenjem ameriškim interesom je EU sankcionirala samo sebe in zaradi višjih cen plina ter posledično tudi elektrike je evropska industrija postala nekonkurenčna.

Povečan evropski trgovinski deficit s Kitajsko je danes odraz teh evropskih političnih napak. EU problema ne bo rešila z visokimi uvoznimi carinami. Brutalno rečeno, če bi EU uvedla 100 % carine na kitajski uvoz, se zaustavijo investicije v čiste tehnologije, evropska avtomobilska in elektro industrija pa brez kitajskih baterij, senzorjev in elektro motorjev zapreta vrata.

Če želi preživeti, mora Evropa danes sprejeti nekaj ključnih odločitev. Prvič, fokus mora premakniti iz sedanje fantazme konfrontacije in oboroževanja na razvoj. Drugič, oblikovati mora usklajeno industrijsko in tehnološko strategijo s fokusom na razvoju kompetenc in materialov v ključnih tehnoloških segmentih in oblikovanju lastnih dobavnih verig. Tretjič, povsem mora spremeniti regulativo glede državnih pomoči in prioritetno usmeriti evropska sredstva v industrijske projekte. Četrtič, spremeniti mora energetsko politiko in fokusirati ukrepe na znižanje cen električne energije za industrijske proizvajalce. In petič, zavzeti se mora za takojšnji mir v Ukrajini in ponovno vzpostavitev dobav poceni ruskega plina. Dokler bo EU vztrajala pri spodbujanju nadaljevanju vojne v Ukrajini in sankcijah na uvoz ruskega plina, bo evropska industrija umirala, kitajska pa prosperirala. Tako preprosto je to.

Evropa je na zadnjem razpotju. Ne gre več le za to, s kom bomo trgovali – gre za vprašanje, ali bomo kot kontinent sploh še zmogli konkurenčno proizvajati ali pa se spremenili v industrijski muzej na prostem. Gre za gospodarsko preživetje EU in njenega globalnega položaja. Če EU želi preživeti in ohraniti svoj vpliv, mora prepoznati in odpraviti napačne odločitve in se osredotočiti na okrepitev tehnološke, gospodarske, vojaške in geopolitične avtonomije.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku