Marko Golob

“The most dangerous illusions are the ones we comfort ourselves with.” (Brian McDonald)

»Ko priznaje, dvaput se kažnjava« (Srbski pregovor«)

Bivši podpredsednik evropske komisije in komisar za podjetništvo in industrijo (European Commissioner for Enterprise and Industry) med letoma 2002 in 2010 Günther Verheugen je v komentarju za Weltwoche dejal (prevod MG):

Ni veliko primerov (v zgodovini), ko bi se politični cilj – namreč spraviti nasprotnika gospodarsko na kolena – popolnoma obrnil proti njegovim avtorjem.

Gospodarska vojna proti Rusiji je eden od teh primerov.

Politika sankcij je predvsem prizadela njihove avtorje, najbolj Nemčijo.

Če je to javno priznal celo tako visok in vpliven predstavnik Evropske skupnosti kot je bil Günther Verheugen, zakaj je bilo potrebna potem vsa ta kolobocija okoli sprejemanja 18. paketa sankcij, brutalen pritisk na branilce zdrave pameti, kot sta madžarski predsednik vlade Viktor Orban in njegov slovaški kolega Robert Fico? Zakaj?

Med drugim, ker je v politiki priznati napako težko. V politiki je percepcija vse. Koga briga realnost, pomembno je, da je vtis dober (vsaj do naslednjih volitev). In priznanje napake v politiki le redko pripomore k uspehu. Pomislite, da bi se ljudstva Evrope začela spraševati, zakaj neki je bilo potem potrebnih na stotine milijard za ukrajinsko vojno? Zakaj moramo trpeti drag bencin, pa drago elektriko,…pa zakaj propadajo evropske firme, zakaj si mladi ne morejo privoščiti stanovanj? Bi to pripomoglo k ohranjanju obstoječe evropske elite, ali bo to še spodbudilo razne Marie LePen, AfD,…

Evropska elita se je ujela v past. Preveč je investirala v to vojno, preveč je napumpala rusofobijo, da bi jo sedaj lahko kar tako opustila. Na kratki rok (na dolgi smo pa itak mrtvi, bi rekel Keynes) je najbolj praktično, da se še naprej pretvarjamo, da je vse tako kot prej oz. kot bi rekli angleži “keep on kicking the can along the road”.

Pomeni tudi odlaganje trenutka ko se bo treba (BOLEČE!!!) soočiti sami s seboj. Z dejstvom, da že dolgo nismo več popek sveta, da se je njegovo težišče že zdavnaj, pred desetletji premaknilo na Vzhod. Pa ne samo to, izgubljamo ne samo relativno, izgubljamo absolutno na vseh ravneh, najbolj na poslovnem področju. Že davno nismo več prva izvozna velesila sveta, še manj konica tehnološkega napredka. Da o kakem primatu v produktivosti niti ne govorimo.

Naš ugled v svetu zadnja leta hitro pada. Mehka moč Evrope, ki je bila nekoč vodilna sila tako v uvajanju demokratičnih in socialnih standardov kot varovanju okolja, hitro upada. Odziv sveta, ki je mirno ignoriral poziv k bojkotu Rusije, to lepo kaže. Pozabite glasovanje v Generalni skupščini OZN. To nič ne stane, pritisk Zahoda pa je bil brutalen. Šteje to, kar se dogaja v vsakdanjem življenu. Blokiraš rusko nafto in plin ali ne? Trguješ z Rusijo ali ne? Ko gre za denar, se šele vidi, koliko je pomembna kakšna stvar.

Ne samo, da naše sankcije niso naredile vtisa na svet, še na Ruse, ki so jim namenjene ne. Že več kot desetletje spremljam ruski tisk in prevladujoči vtis je, da so nas začeli Rusi po začetnem nejevernem gledanju na to našo samouničevalno neumnost, naravnost ignorirati. Vtis je, da se enostavno nočejo več ukvarjati z nami.

Razen v vojaških zadevah. Bojim se, da bo Rusom ob prekoračenju ene rdeče linije za drugo počasi postalo dovolj. Pred dnevi dana izjava bivšega predsednika Medvedeva, da bo mogoče potrebna preventivna akcija proti Evropski uniji, odraža splošno prisotno javno mnenje, ki čedalje bolj, ob vsem spoštovanju do predsednika Putina, gleda na njegovo politiko, ki se izogiba eskalacijam, kot nevarno popuščanje, ki samo vzpodbuja nadaljnje eskalacije.

In namesto, da bi doživeli malo samorefleksije, kot igralci pokra povečujemo vložek. Double down! Ob tem pozabljamo na statistično možnost dobitka. Kakšne možnosti eskalacije imamo proti Rusiji, ki je zadnja desetletja popolnoma prenovila svoje jedrske sile? In je ne samo kvantitativno temveč tudi kvalitativno prva jedrska sila sveta. Jim bo 5 % GDP za vojsko v Evropi streslo hlače? Kaj pa lahko s tem dosežemo proti premočni jedrski sili? Ali pa mislimo, da bomo Ruse tako prestrašili, da bodo mirno pozabili na svoj jedrski arzenal in vitalne interese? Zadnje izvajanje novega SACEUR (Supreme Allied Commander Europe)– vojaškega poveljnika NATA ameriškega generala Grinkeviča v zvezi z možnostjo zavzetja Kaliningrajske oblasti lepo kaže to norost. Seveda lahko NATO teoretično zavzame izolirano rusko enklavo v konvencionalni vojni. Vendar kakšna je verjetnost, da bo v tem primeru vojna ostala konvencionalna? Napad na Kaliningrad pomeni avtomatični ruski jedrski udar po invazijskih silah NATA brez vnaprejšnjega opozorila. Ter najmanj operativni, če že ne strateški udar po silah NATA vkolikor ta ne bi ustavil napada. Pomeni jedrsko vojno!!! Ne samo v Evropi.

Se sploh zavedajo s čim se igrajo? Priznam, da me je zaradi tega  čedalje bolj strah. Kot da bi na Zahodu pozabili na nevarnost jedrske vojne. Kot da Rusi blefirajo, ko nam pošiljajajo opozorila kam lahko razvoj dogodkov pripelje. So zato investirali desetine milijard v modernizacijo svojega jedrskega arzenala? Je karkoli v njihovi zgodovini, kar bi kazalo na to, da bodo mirno kapitulirali ob naših grožnjah?

Imajo pa te grožnje pomemben vpliv. Namreč na nas. Dajejo nam občutek moči in lastne pomembnosti. Ko lajamo kot kakšen “Strašni pes Kastor Poluks Pluton Neron” v resnici smo pa samo “Kužek Postružek”. Kakor ob samozadovoljevanju je občutek ugodja trenuten, kmalu pa se izkaže, da ne gre za pravo stvar. Kot je lepo povedal Brian McDonald pred kratkim (https://27khv.substack.com/p/the-eu-is-pushing-russia-into-asiaand).

“The most dangerous illusions are the ones we comfort ourselves with.”