Kdor pozna sodobno kitajsko ekon-poliitčno strategijo ali kdor je vsaj bral The House of Huawei, mu je jasno, da je ameriška strategija omejevanja kitajskega tehnološkega razvoja vnaprej obsojena na propad. Kitajska oblast preprosto določi strateške prioritete, ki jih največja podjetja morajo spoštovati (Huaweijeva preusmeritev v mobilno telefonijo in v razvoj čipov je tipičen primer), pri čemer so deležna finančne podpore (kreditne linije za financiranje razvoja, širitev proizvodnje in prevzeme), v te prioritete pa se nato preusmerijo tudi nova podjetja.

To je zahodnjakom tuje, ker stavijo samo na tržne impulze. Toda tržni impulzi so slabo vodilo, če država zelo zaostaja v nekih segmentih, zato je potrebna državna strateška intervencija. In Kitajska to počne perfektno. Pri nas pa se moramo tega spet priučiti.

Spodaj pa je še dober primer temeljnih razlik med zahodnim in kitajskim pristopom k integraciji tehnološkega razvoja v vsakdanje življenje, ki jih Yanis Varoufakis opiše na primeru kitajskega WeChat. WeChat je najboljša aplikacija na svetu, ker ni prevenstveno namenjena za komuniciranje med uporabniki (kot Facebook, WhatsApp, Viber itd.), ampak omogoča opravljanje vseh ključnih storitev: digitalno podpisovanje, naročanje storitev, rezervacijo denimo hrane, hotelov itd. in digitalno plačevanje.  Zakaj je postala najboljša? Ker v njej sodelujejo tehnološki sektor in banke, medtem ko pri ameriških aplikacijah banke ne želijo sodelovati (nočejo se odpovedati zaslužku). Pomaga, če država da “jasen signal”, da je takšno sodelovanje zaželjeno.

No, zato bodo koitajska tehnološka podjetja kmalu povsem povozila zahodna. V primeru protekcionizma v zahodnih državah, bodo to pač naredila pri ostalih 7 milijardah potencialnih uporabnikov. Zato se moramo namesto na protekcionizem (ki je kot defenzivna strategija obsojen na propad) fokusirati na kopiranje kitajskega strateškega pristopa (proaktivni pristop, ki kombinira državno strateško načrtovanje s tržnimi mehanizmi).