Lani se je The Japan Times razpisal o tveganjih za nacionalno varnost, ki naj bi jih predstavljale kitajske globalne pristaniške naložbe. Pri tem je izpostavil dva anekdotična primera. Prvi se nanaša na to, da. naj bi (menda) kitajski operater pristanišča v Gdansku sprva zavrnil pristanek ladje z vojaško opremo, drugi pa na to, da nja bi (spet menda) kitajski operater pristanišča v Pireju od grške vlade izposloval relaksacijo sankcij, ki veljajo za rusko floto. Kitajska vlada naj bi, v skladu s strategijo Belt & Road Initiative (BRI) iz 2023 vlaganja v pristaniško in drugo infrastrukturo izkoriščala za

Članek seveda zaključi, da je “agresivno prizadevanje Pekinga” za izgradnjo in razvoj infrastrukture v tujih državah lahko problematično, ker podjetjem, ki upravljajo te objekte, “omogoča uveljavljanje interesov kitajske vlade namesto interesov držav gostiteljic.” Ter seveda, da naj bi tudi evropske države “varnostno pregledale” te kitajske investicije in da ne bi smele pasti na finto, da bi interes dobrih odnosov s Kitajsko prevagal nad varnostnimi interesi držav.

If true, this is the first evidence of a problem long anticipated: Aggressive efforts by Beijing to build and develop infrastructure in foreign countries that allows the companies operating those facilities to advance Chinese government interests rather than those of the host nations. While considerable attention has focused on the dangers associated with a Chinese role in national telecommunications grids, equally worrisome is a presence in conventional infrastructure, such as transportation hubs like ports.

…

National security reviews will come to nothing, however, if political authorities decide that good relations with China prevail over other considerations, as the German chancellor concluded this spring after reviewing COSCO’s planned purchase of a minority share in the port of Hamburg. Recent events in Gdynia might be grounds for a reassessment.

Dejstvo je, da Kitajska počne podobno, kot je počela V. Britanija pred dvema stoletjema – gradi infrastrukturo (pristanišča, železnice) v drugih državah, da bi lahko izkoriščala njiihove naravne vire. Vendar z bistveno razliko, za razliko od Britanije Kitajska drugih držav ne kolonizira, ne zasužnjuje in ne organizira trgovine s sužnji, pač pa z njimi trguje.

In dejstvo je, da je Kitajska v preteklih dveh desetletjih, začenši že pred lansiranjem Belt & Road Initiative, “nove svilne ceste”, premišljeno in sistematično investirala v ključna pristanišča na svetu. To so šele z zamikom opazile ameriške in druge agencije in začele spremljati kitajsko mrežo infrastrukturnih naložb. Ameriški vladni Froreign Relations Council (FRC) je oblikoval poseben sledilec (tracker) kitajskih naložb.  Spodnja slika kaže, da so kitajska podjetja v zadnjih dveh desetletjih kapitalsko vstopila v operaterje 129 pristanišč na vseh kontinentih.