EU je licemerna tvorba, mentalno zataknjena v preteklosti. Zataknjena v času, ko je bila še velesila in v pridiganju “vrednot”, v katere ne verjame niti sama, ki jih zelo selektivno uporablja in ki jih ne more implementirati, tudi če bi hotela. Ker je njena politična moč v zadnjih desetletjih vsled gospodarske stagnacije izpuhtela. Vojaško pa je irelevantna.

Licemerje EU se najbolj očitno kaže v odnosu do vojne v Ukrajini in Gazi. Rusijo zaradi napada na Ukrajino sankcionira od prvega dneva, izraelskega napada na Gazo pa po skoraj dveh letih ni bila sposobna niti verbalno obsoditi. Nasprotno, kljub izraelskemu genocidu v Gazi, kot ga je prepoznalo tudi Mednarodno kazensko sodišče pri OZN, najvišji predstavniki EU ves čas ponavljajo, da »se ima Izrael pravico braniti«. Posamezne države pa Izraelu dostavljajo orožje za nadaljevanje genocida. Za ruskega predsednika Putina, za katerim je Mednarodno kazensko sodišče razpisalo tiralico, članice EU zagotavljajo, da ga bodo aretirale, če bo v dosegu njihove pravne jurisdikcije. Z izraelskim predsednikom vlade pa se nekateri EU voditelji srečujejo in mu dovoljujejo prelet njihovega ozemlja. Popolno licemerje, ki EU dela nekredibilno v očeh celotnega sveta.

Mentalna zataknjenost v preteklosti se najbolj očitno kaže v odnosu do Rusije, kjer se evropski politiki že tretje leto in pol junačijo, brez da bi imeli kakršnokoli realno moč. Rezultata vojne v Ukrajini ne morejo obrniti niti za milimeter. Ker nimajo s čim, razen s streljanjem odločnih govorov. Rusije še kaznovati ne morejo. Ker nimajo s čim. Bolj kot se matrajo s sankcijami glede prepovedi uvoza ruskih energentov, manj uspeha imajo pri Rusiji in tem bolj s trajno povišanimi cenami energije uničujejo evropsko gospodarstvo.

Rusije s sankcijami ni mogoče gospodarsko zlomiti. Ker je velika in samozadostna. Ker proizvaja izdelke, ki so eksistencialnega pomena za druge države (energenti, ključne surovine, mineralna gnojila in hrana) in po katerih je povpraševanje cenovno neelastično. In ker ima za tesno zaveznico najmočnejšo državo na svetu – Kitajsko. Rusije nihče ne more prisiliti h končanju vojne v Ukrajini, brez da bi dosegla svoj cilj glede zagotovitve strateške varnosti. Ker je največja jedrska velesila in ker bi bila, brez da bi dosegla ta cilj, ogrožena njena eksistenca.

Kljub 18. paketom v treh letih in 4 mesecih evropske sankcije niso uspele spremeniti ravnanja Rusije v Ukrajini niti za milimeter. Nasprotno, Rusija ima še naprej visok zunanjetrgovinski presežek, devizne rezerve so se še povečale in Rusija že tretje leto dosega stopnje rasti BDP med 3 in 4 %. Rusija nafto in plin prodaja v Azijo, od tam pa po višjih cenah prihajata v Evropo. Evropski izvoz v Rusijo je nadomestila Kitajska. Zaradi sankcij se je Rusija začela ponovno industrializirati. Sankcije so prizadele izključno Evropo, ki je zaradi visokih cen energije in izpada izvoza v Rusijo že tretje leto v stagnaciji, Nemčija pa v recesiji. Evropska industrijska proizvodnja je v upadu.

Ob evropskih sankcijah proti Rusiji se velikokrat spomnim na anekdoto prijatelja, kako je sankcioniral ženo. Anekdota gre tako: Z ženo sta imela enega otroka, on je želel še enega, ona pa ne več. Zato se je v obupu odločil za drastične sankcije proti ženi: naznanil ji je, da se bo vzdržal seksa z njo, dokler ne spremeni svojega stališča glede drugega otroka. Mineva prvi teden, žena se ne zdi nič kaj prizadeta zaradi pomanjkanja seksa. Teče drugi teden, še vedno nobenih znakov nemira s strani žene. Teče tretji teden, on je bil že čisto na koncu zaradi pomanjkanja seksa, žena pa še naprej lahkotno brezbrižna. In reče prijatelj: po treh tednih sankcij sem ugotovil, da v bistvu kaznujem samega sebe, in klinc, kaj sem pa hotel, ukinil sem sankcije.

S sankcijami Evropa kaznuje izključno samo sebe, pomaga pa Rusiji, Kitajski in ZDA. Slednji s tem, ko je EU prisilila v kupovanje njenega štirikrat dražjega plina, v povečanje obrambnih izdatkov za nakup ameriškega orožja in s posledičnim oropanjem EU, da bi spodbujala rast in razvoj. Toda za razliko od prijatelja v zgornji anekdoti, ki je po treh tednih sprevidel svojo zmoto in prekinil s sankcijami, se je vodstvo Evropske komisije odločilo za vztrajanje v norosti in za še 18. paket sankcij. V skladu z Einsteinovo definicijo norosti:

“Norost je delati vedno znova eno in isto stvar in pričakovati drugačen rezultat.”

Najvišji predstavniki EU zatrjujejo, da bodo s sankcijami proti Rusiji nadaljevali, dokler ne dosežejo svojega cilja. Pa poglejmo preprosto aritmetiko tega početja. Ob koncu četrtega leta sankcij proti Rusiji bo evroobmočje zraslo za 3.6 %, Rusija pa za 17.4%! No, zdaj pa si predstavljajte, da bodo evropski politiki uspešni v tem, da se vojna v Ukrajini ne konča v korist Rusije. Torej da bo vojna trajala 10 let in da bo EU še naprej uspešno kaznovala samo sebe. Matematika kaže, da če se bo sedanja mizerna povprečna rast v evroobmočju in solidna rast v Rusiji nadaljevala še šest let, bo po 10 letih vojne gospodarstvo evroobmočja zraslo za celih 9.4%, rusko gospodarstvo pa za 49.5%. Torej rusko gospodarstvo bi zraslo za 400 % bolj! Se vam to zdi uspešna politika kaznovanja Rusije? Ali pa gre za uspešno kaznovanje samega sebe?

Ker s sankcijami ni mogoče doseči ciljev, ki si jih je zamislila EU, nima smisla pri njih vztrajati. Saj škodujejo izključno Evropi, koristijo pa Rusiji, Kitajski in ZDA. S sankcijami EU zgolj pospešuje erozijo svoje blaginje, svojega globalnega položaja in svojega obstoja.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku