Na lokaciji Akkuyu se gradijo 4 enote po 1.200 MW, skupne moči 4.800 MW. (najsodobnejši ruski reaktorji VVER Gen III+). To pomeni letno proizvodnjo električne energije v obseg 40 TWh oziroma dovolj za 12 milijonov prebivalcev. Na prvi pogled izstopa cena – ena enota, podobne velikosti, kot se načrtuje pri JEK2 – stane 5 milijard dolarjev. Torej dvakrat manj od načrtovane cene JEK2. Vendar cena ne izstopa zaradi tega, ker je ponudnik opreme ruski Rossatom, pač pa, ker gre za podobne cene, kot jih ponujajo oziroma so jih že izgradili v zadnjih letih tudi drugi ponudniki (korejski in kitajski) v drugih projektih po svetu.
Ne, cena izstopa zato, ker so cene, s katerimi operiramo v Evropi – zaradi samoomejitve na francoskega in ameriškega dobavitelja – dva- do trikrat višje. Torej v Evropi se samokaznujemo z izborom dobaviteljev, ki že dolgo niso nič izgradili ali pa zelo malo, ki so zelo počasni (glejte projekte Flamanville, Hinkley Point C, Okiluoto, Vogtle) in zaradi tega tudi božjastno dragi. Če bi se odločili za korejske, kitajske ali ruske dobavitelje (sosednja Madžarska se je), bi dobili JEK2 bistveno hitreje in dvakrat ceneje. Toda v teh krajih je to bogokletno oziroma prepovedano. Plačujemo ceno za lastno neumnost.
Več podatkov o projektu Akkuyu.
Tukaj pa je pregled zadnjih projektov gradnje jedrskih elektrarn v svetu v obdobju 2015-2025:
Vir: Pregled s pomočjo ChatGPT
Komentar:
- Najdražji so Zahodni reaktorji (Vogtle, Hinkley) zaradi regulativ, zamud in kompleksnosti.
- Evropa – EPR reaktorji (Flamanville, Olkiluoto, Hinkley) imajo izredno visoke enotske stroške (8–15 tisoč USD/kW), zaradi zamud, tehničnih težav in regulativne kompleksnosti.
- ZDA – Vogtle je med najdražjimi zaradi podobnih razlogov.
- Kitajski projekti so bistveno cenejši – Fangjiashan in Hongyanhe sta najcenejša, sledita Sanmen, Haiyang ter Hualong One pri Fuqingu.
- Kitajska, Koreja in Rusija – razvoj lastnih tehnologij daje izrazito nižje stroške (~1 850–3 200 USD/kW), kar kaže na učinkovitost serijske proizvodnje in manj regulatornih obremenitev.
DAMIJAN blog 
“Najdražji so Zahodni reaktorji (Vogtle, Hinkley) zaradi regulativ, zamud in kompleksnosti.”
najdražji so tudi zato ker je več kot 20 letna pavza v gradnji elektrarn rezultirala v izgubi kljućnih tehnologij in predvsem izkušenj. Kadra, ki je nekoč to delal ni več. Velika razlika v zahtevnih industrijah ali gre samo za dokumentacijo ali pa tudi za izkušen kader. Za razliko od Zahoda so Kitakci, Korejci in predvsem Rusi kontinuirano gradili NE in s tem zadržali kader in kapacitete. Predvsem slednji, tj. Rusi so, glede na navedbe Econimist-a:
“Russia confidently dominates both nuclear energy markets: Rosatom accounts for 65% of the global nuclear reactor export market and 44% of the enriched uranium market, according to a British economist.
Export operations in 2023 brought Rosatom $16 billion. (izvoz ruskeg orožja in opreme pred ukrajinsko vojno je bil v podobnem znesku -op. MG) Before the outbreak of the conflict in Ukraine — in 2021 – this amount was only $ 9 billion.
However, even more important than money is the diplomatic leverage that Russia obtains due to the fact that its clients depend on it for fuel or nuclear technology.
Rosatom has achieved success largely due to offering an attractive comprehensive package of services. Strong government support helps the company to cope with large risks that are difficult to insure in the framework of nuclear projects, The Economist notes.”
Všeč mi jeVšeč mi je
Pri tako velikih projektih je v ospredju politika in ne energetika. Kaj je cenejše ali bolj ekonomično za končnega porabnika, bo odločila politika, ne kdo drug (teh ki to resnično znajo je sicer veliko).
Kot vidimo iz prakse že pri Covidu, še bolj pa iz Ukrajinske zgodbe, bo izbrana alternativa gotovo najboljša, vsaj javno razglašena. Če se bo čez čas ob bistveno spremenjenih razmerah, govorilo drugače, bo to ravno zaradi takratnih nanovejših razmer in dogodkov.
Všeč mi jeVšeč mi je