Bine Kordež

Pred dobrim mesecem je Vlada v javno razpravo posredovala Zakon o lastniški zadrugi zaposlenih, ki naj bi sistemsko uredil vključevanje delavcev v lastništvo podjetij. Po navedbah vlade je cilj zakona povečanje motivacije zaposlenih preko vključitve v lastništvo, zakon pa naj bi predstavljal tudi pomembno orodje za reševanje vprašanj lastniškega nasledstva. Analize lastništva v slovenskih podjetjih namreč kažejo, da velik del današnjih zasebnih lastnikov nima rešenega vprašanja nasledstva ob upokojitvi in predlagani zakon naj bi omogočal lažji prehod lastništva tudi v roke zaposlenih.

Osnovni princip prenosa lastništva na zaposlene po tem zakonu je v tem, da bi zaposleni pridobili lastništvo v družbi z minimalnim vložkom lastnih sredstev v zadrugo (posameznik največ 300 eur). Kupnino za nakup družbe bi zadruga namreč poravnala z najemom posojila ali z obročnim plačevanjem, posojilo ali obroki pa bi se vračali z bodočimi dobički oziroma ustvarjenimi finančnimi presežki družbe. Za izvedbo nakupa bi ustanovili posebno pravno obliko zadruge zaposlenih kot jo opredeljuje predlagani zakon in kupljeno družbo preko nje upravljali. Iz naslova lastništva bi prejemali tudi dividende, ob odhodu iz firme pa bi prejeli še plačilo lastniškega deleža, ker jim članstvo v zadrugi preneha. Tudi vsa navedena izplačila bi se izvedla iz finančnih presežkov družbe.

Predlagatelji zakona izpostavljajo prednosti prevzema lastništva s strani zaposlenih. Takšna oblika lastništva naj bi povečevala konkurenčnost podjetij, pripadnost zaposlenim, krizno odpornost družb, ima pa tudi številne pozitivne družbene učinke, npr. na ekonomsko neenakost. Predlog sledi podobnim rešitvam v Veliki Britaniji in ZDA, ki so se izkazali kot uspešni modeli, čeprav konkretnih primerov iz teh držav, kako rešujejo potencialne dileme modela delavskega lastništva,  niso predstavili.

Kot smo lahko brali v dokumentih posredovanih v javno razpravo, predlog podpirajo tako zaposleni kot delodajalci. Glede zaposlenih seveda ni dilem. Če bodo lahko preko tega modela praktično brez lastnega vložka in brez tveganja prišli do lastništva družbe, jo upravljali, prejemali dividende, ob odhodu iz družbe pa dobili še izplačan lastniški delež, bi se bilo nespametno temu odreči. Kot kažejo ankete, so prehodu v lastništvo zaposlenih v velikem številu naklonjeni tudi dosedanji lastniki, ki nimajo naslednikov. Ti praviloma želijo, da podjetje nadaljuje dosedanjo pot in če jo to v okviru lastništva zaposlenih s katerimi jih povezuje skupno delo v preteklosti, to najraje vidijo.

Glede na namene zakona je razumljiva tudi širša družbena podpora. Ob nedvomno družbeni sprejemljivosti zakona, pa je vseeno zanimivo, da kakšnega odziva nanj niti ni. Po nekaj pozitivnih medijskih povzetkih vladnega predloga v času predstavitve predloga, kasneje nismo zasledili praktično ni nobenih komentarjev, ne podpore, na zadržkov do zakonskih rešitev. Zanimivo bo videti rezultate javne razprave ob tako skromnem zanimanju. Glede na to, bi v nadaljevanju predstavili nekaj ocen o izvedljivosti takšnega prenosa lastništva podjetij na zaposlene. Vemo namreč, da se težave takšnih predlogov vedno skrivajo v podrobnostih.

Poglejmo torej ključne točke, kako so si avtorji zakona zamislili prenos lastništva družbe v roke vsakokratnih zaposlenih preko lastniške zadruge delavcev. Po predlogu zakona mora najmanj 75 % vseh zaposlenih v ta namen ustanovljeno zadrugo vložiti po največ 300 eur. Nato pa se vodstvo zadruge dogovori z dotedanjimi lastniki družbe, ki se prevzema (matična družba) o odkupu lastniških deležev. Možen je seveda odkup dela lastništva ali celotni lastniški delež, le-ta pa s takojšnim plačilom ali plačilom na obroke. Zadruga za nakup seveda potrebuje finančna sredstva in kot zagotavljajo predlagatelji zakona, so pri financiranju nakupa, pri zagotovitvi posojila, pripravljene sodelovati Evropska investicijska banka, SID banka in tudi poslovne banke. Obroki za najet kredit ali za obročna plačila kupnine bi zadruga poravnavala s prispevkom družbe, torej s denarjem, ki bi ji ga matična družba zagotavljala iz prostih denarnih sredstev.

Predvideno je torej, da družba, ki jo prevzemajo delavci, nakup plača sama iz bodočih presežnih denarnih tokov. Vemo, da dobro delujoča družba z ustvarjenim rezultatom pokriva pretekle obveznosti, namenja sredstva za razvoj in rast podjetja, morebitne presežke pa lahko izplačuje lastnikom kot dividende. V primeru prevzema s strani zaposlenih, pa bi poleg teh odlivov, sredstva namenjala  tudi za poplačilo obveznosti, ki jih ima zadruga za nakup družbe. V primeru res uspešnega poslovanja, lahko družba del finančnih presežkov nameni tudi za tovrstna izplačila, a v večini družb prosti denarni tok namenjajo predvsem za razvoj ali vračila kreditov in ostanki niso veliki. Domel kot eno največjih podjetij v Sloveniji v lasti zaposlenih, je v zadnjih letih res ustvaril 160 mio eur denarnih tokov, a za investicije je v tem času namenil 163 mio eur, tako da za nakupe lastniških deležev veliko prostora ne bi imel.

Plačilo prispevka družbe zadrugi za poravnavo kupnine je torej odvisno od uspešnosti poslovanja ter tudi razvojnih načrtov in družba se težko obveže, da bo petih ali desetih letih zagotovila ta dodatni presežni denar. Ob takšnih pogojih je vprašljiv položaj posojilodajalcev, če ne dobijo garancije za vračilo posojenega denarja za nakup družbe. Delavci seveda ne bodo garantirali za posojilo, družba pa praviloma prav tako ne sme prevzeti tako velikih dodatnih obvez. Tudi prodajalci deležev se bodo težko strinjali, da bodo dobili kupnino v obrokih – a le, če bo denar. Dobijo potem deleže nazaj? Vsaj zasebne banke praviloma ne morejo odobravati posojil brez ustreznega zavarovanja, po načrtih iz predloga zakona pa vse temelji samo na bodoči uspešnosti družbe.

Zakon sicer želi dodatno spodbuditi takšne odkupe in izplačila zadrugi za poravnavo obveznosti iz nakupa družbe obravnava kot strošek dela, torej davčno priznan strošek. Za kupce je to pozitivno, a takšno izplačilo potem pomeni tudi  višje stroške in posledično slabši poslovni rezultat, kar družbo dodatno omejuje pri njenem razvoju.

Vsa ta dejstva predstavljajo pomembno omejitev v procesu prevzema lastništva družb s strani zaposlenih. Zaradi tega je seveda možna tudi opcija odkupa manjšega deleža lastništva, kar znižuje potrebo po finančnih sredstvih, a tveganja za posojilodajalce so še vedno enaka. Odprto je vprašanje posledic, če zaradi slabšega poslovanja družba ne bi mogla zagotavljati zadosti prispevkov zadrugi za vračilo posojil. Bi v tem primeru posojilodajalci sami prevzeli lastniške deleže? Takšen scenarij lahko vodi tudi v načrtno financiranje nakupa z namenom prevzema družbe s strani posojilodajalcev. Ob nakupu manjšega lastniškega deleža v korist zaposlenih, pa bodo ostali delničarji najbrž imeli zadržke do plačevanja prispevka za odplačila posojil v breme družbe, saj se s tem znižuje vrednost njihovih deležev.

Dilem takšnega nakupa družbe v celoti v breme družbe same, prinaša torej precej omejitev in težav pri realizaciji. A denimo, da bi družba uspešno  poslovala in iz tekočega denarnega toka zagotavljala prispevek za odplačilo najetega posojila. Ker mora po zakonu zadruga najprej poravnati vse obveznosti iz naslova posojila, bo na začetku težko ostalo še kaj denarja za izplačila dividend zaposlenim delničarjem ter za izplačila zaposlenim od odhodu iz družbe. Zaposleni, lastniki zadruge in posledično lastniki družbe bodo imeli prva leta po ustanovitvi zadruge torej predvsem lastniška upravičenja, kakih opaznih finančnih koristi pa najbrž ne. Lahko se bodo predstavljali kot lastniki družbe in odločali na skupščini, ustvarjena sredstva z dobrim poslovanjem pa bodo namenjali pretežno za odplačevanje nakupa družbe.

Vemo, da zaposlenim takšna upravičenja ne prinašajo veliko zadovoljstva, posebno če bodo morali biti previdni tudi pri izplačilu plač za potrebe vračanja posojila zadruge. Kljub nedvomno večji motivaciji zaposlenih, ki bodo delali v “svoji” firmi, bo ustvarjanje rezultatov za solidne plače, poravnavanje obveznosti iz nakupa družbe, dodatno pa še za izplačilo dividend in izplačila ob odhodu zaposlenih iz družbe, dokaj velik izziv – verjetno kar težko izvedljiv. Ob tem se moramo tudi zavedati, da se zaposleni praviloma ne obremenjujejo preveč z “upravljanjem” in da bodo ves proces verjetno vodili za ta namen angažirani (plačani)  strokovnjaki. In ti ne smejo biti iz poslovodstva matične družbe, kar pravzaprav pomeni oblikovanje še ene vodstvene strukture, ki bo v imenu zaposlenih nastopala v vlogi lastnika nasproti vodstvu družbe. Zopet en vidik, ki tudi lahko vodi v konflikte.

A denimo, da bo nakup uspel in družba bo z dobrim poslovanjem zagotovila sredstva za poplačilo kupnine. Prispevek, ki ga bo zadrugi zagotavljala družba, bodo potem zaposleni vključeni v zadrugo lahko izplačevali kot dividende ter za izplačilo lastniških deležev zaposlenih, ki so družbo zapustili. Zakon prepušča, da se v zadrugi sami dogovorijo, koliko prostih sredstev bo šlo za dividende vsem vključenim zaposlenim, kolikšen del pa se bo namenil odhajajočim zaposlenim. Vsem, ki družbo zapustijo, namreč preneha status člana zadruge, pridobi pa pravico do izplačila lastniškega deleža. Struktura in dinamika izplačil ima seveda pomemben vpliv na finančni položaj trenutnih in bivših zaposlenih, kar kljub vnaprej postavljenim pravilom lahko privede do notranjih sporov.

Zaposleni svojega lastniškega deleža ne morejo prodati v času zaposlitve, ko pa družbo zapustijo, pa dobijo delež izplačan. V kakšni višini in dinamiki bo odvisno od notranjih pravil in še bolj od uspešnosti družbe. V vsakem primeru pa izplačevanje lastniških deležev zaposlenim od odhodku iz družbe pomeni neka dodatna nagrada, kar ima lahko tudi negativne učinke. Do nje bodo odhajajoči upravičeni praktično brez vplačila kakega vložka v družbo, višina izplačila pa bo odvisna od finančnega položaja družbe ter tudi od števila odhodov. Spremenjene razmere lahko vodijo do zelo različnih višin izplačil. Poslovanje družbe se lahko precej poslabša, družba mora racionalizirati število zaposlenih in takrat odhajajoči težko pričakujejo  kaka izplačila – za razliko od tistih, ki so mogoče odšli dve, tri leta prej, z lepimi izplačili v dobrih letih.

Navedeno razmišljanje seveda lahko razumemo kot nasprotovanje zakonu o lastništvu delavcev, kar vsekakor ni namen. A glede na to, da glede predloga zakona spremljamo samo promocijske vladne članke, je vseeno potrebno opozoriti na dileme, ki jih predlagane rešitve prinašajo. Predlog sicer spremljajo navedbe, kako v zakonu povzemajo pozitivne učinke podobne zakonodaje v nekaterih drugih državah, vendar kakšnih podrobnejših praktičnih rešitev ni na voljo. Predlagatelji bi mogoče morali vzeti nekaj konkretnih primerov slovenskih podjetij in na njih predstaviti, kako naj bi potekal celotni proces transformacije lastništva. Od nakupa deleža, financiranja, načina odplačevanja posojil ter kasnejših delitev ustvarjenega rezultata. Seveda v pozitivnih in tudi negativnih scenarijih. Vemo, da je poslovno okolje nepredvidljivo in zakon ali izvedba mora predvideti tudi razplet, če pride do poslabšanja pogojev poslovanja družbe. Vsekakor bi predlog zakona morale spremljati tudi takšna pojasnila in izračuni, da ne bomo sprejeli zakona, ki ima dober namen, a v praksi težko izvedljiv.

Ob promocijskih predstavitvah bi morali najbrž tudi predstaviti, da zakon predstavlja okvire, kako bi posamezna družba prešla v roke zaposlenih, vsa potrebna sredstva za prevzem družbe ter tudi kasnejše izplačilo lastniških deležev odhajajočim zaposlenim zagotovila družba sama iz bodočih denarnih tokov. Zaposleni kakega finančnega vložka praktično ne bi dali, prav tako pa ne prevzeli nobenih garancij za izvedbo celotnega procesa. Načeloma sicer vsi kupci podjetij na dolgi rok kupnino poravnajo iz bodočih dobičkov, a za potencialno negativni razplet praviloma zastavijo svoje premoženje. V tem primeru pa scenarij za negativni razvoj dogodkov ni predviden.

__________

* Izvorno objavljeno v Delu