Bine Kordež

V zadnjih tednih je verjetno najbolj aktualna tema varnost države in vlaganja v obrambo. Kot običajno, se tudi pri tej temi ljudje polarizirajo, čeprav večina ne podpira povečanja obrambnih izdatkov nad 2 % BDP. Po zadnji objavljeni anketi reprezentativnega vzorca, povečanje izdatkov na 3 % BDP podpira le desetina vprašanih, 5 % BDP kot je bilo sprejeto na zadnjem vrhu Nata, pa le 5 odstotkov anketirancev.

Podpora povečanju izdatkov je torej dokaj šibka, čeprav nas obrambni strokovnjaki, pa tudi politika redno prepričujejo, da je varnost na prvem mestu. Navajajo, da moramo evropske zaveznice v  zaostrenih varnostih razmerah krepiti svoje lastne obrambne sposobnosti in odpornost. In to naj bi menda dosegli z obrambnimi izdatki v višini 5 % BDP, kar za Slovenijo danes konkretno pomeni kake 3,5 milijarde eur. Za občutek kaj pomenijo te številke navedimo, da smo lani za vse pokojnine namenili 6,7 milijarde, za zdravstvo iz javnih sredstev pa 5,3 milijarde eur.

Pri spremljanju razprave in medijskih poročil o obrambnih izdatkih je najbolj sporno to, da je fokus vseh dogajanj samo na odstotku BDP, ki naj bi ga namenjali za obrambne namene. Nismo prebrali nobene širše analize, za kakšne namene naj bi ta denar porabili in še manj kako naj bi s tem denarjem oblikovali učinkovito obrambno strukturo – vojsko v zaveznicah Nata. Danes  vemo, da ameriški, ruski ali kitajski predsednik da ukaz in napoti denimo 10 ali tudi 50 tisoč vojakov na krizno območje. Kako bo takšno operativno poveljevanje potekalo v “vojski EU”? Kako bo denimo španski poveljnik skupnih oboroženih sil lahko odredil, da mora vpoklicati 1.000 vojakov iz Slovenije ali 10 tisoč iz Francije? Torej kako bomo na osnovi porabe tega denarja zgradili učinkovito obrambno sposobnost za vse članice. Nobene vsaj okvirne analize in projekcije zakaj ravno 5 %, zakaj ne 4 ali 6 %. Nakup orožja, če zagotoviš denar, je še najlažja naloga.

Glede na potek dogodkov je sprejem tega odstotka dejansko posledica odločitve ameriškega predsednika Trumpa, kar samo potrjuje, da je postal “vladar zahodnega sveta”, evropski voditelji pa lakaji. Ker živimo v demokratičnih državah, se tem odločitvam lahko sicer celo javno nasprotuje, a politika, mediji in samocenzura vseeno vodijo v to smer. Gre pač za višje cilje, za obstoj nacije in države in potem takšnih vprašanj ni primerno postavljati – čeprav, hvala bogu, še vedno ne prepovedano.

Za obrambo naj bi torej članice Nata do leta 2035 namenile 5 % BDP, od česar 3,5 % za osnovne obrambne potrebe ter 1,5 % BDP za infrastrukturo, zagotavljanje civilne pripravljenosti, krepitev obrambne industrije in vseh ostalih namenov širše varnostne narave. S takšnimi vlaganji “počnemo tisto, zaradi česar je bil Nato ustanovljen – odvračati in braniti”, kot pravi generalni sekretar Nata, Rutte. Pred kom? Z Nemci ali Američani smo tako v zavezništvu, Izrael najbrž tudi ni potencialna nevarnost, Kitajci ali Severni Korejci so predaleč, Indijci ali Egipčani vsekakor grožnje ne predstavljajo…

Ostanejo torej samo še Rusi in zaradi menda agresorskih namenov samo te države, bomo sedaj v Evropi namenili tisoče milijard evrov za orožje. Milijarde za orožje, ki bo neuporabljeno stalo v skladiščih in hangarjih ter za sto tisoče vojakov v bojni pripravljenosti za vsak slučaj. Namen obrambnih vlaganj je pač (in upajmo tudi bo) v prvi vrsti odvračalni. Tako postavljena vprašanja vseeno odpirajo dileme, na katere ni odgovorov. Beremo lahko samo vznesene izjave Rutteja in drugih voditeljev, kako bomo s porabo teh enormnih zneskov sedaj varni.

Mogoče ni odveč še ta številka. Bruto domači proizvod vseh zaveznic zveze Nato znaša okoli 54 tisoč milijard dolarjev, 5 % bi pomenilo 2,7 tisoč milijard letno za obrambo. Celotni BDP Rusije, menda največje nevarnosti, pa letno znaša 2,4 tisoč milijard. Je kdo dal te številke sploh na mizo pri odločanju?

Glede višine izdatkov so torej izjave in navedbe odgovornih voditeljev zelo jasne in določne in k temu so se zavezale vse članice. Javno je glede višine izdatkov zadržke izrazila edino Španija, ki meni, da bi dosegla Natov cilj že s porabo 2,1 % BDP za obrambo. A takšno soliranje je Trump izrecno zavrnil in zagrozil, da bo to upošteval pri trgovinskem sporazumu s Španijo, ko “bodo plačali dvojno”.

In kje je v tej zgodbi Slovenija? Premier je izjavil, da bomo še  letos izdatke za varnost in obrambo zvišali na dva odstotka BDP, do leta 2030 pa na tri odstotke. In takšen obseg izdatkov naj bi izpolnil vsa pričakovanja zavezništva, smo prebrali. Navedene izjave in objavljeni sklepi vrha zveze Nato niso ravno v sozvočju. Mogoče pristopamo k zadevi na način kot pred desetimi leti, ko smo se obvezali, da bomo za obrambo namenjali 2 % BDP. Ne glede na te zaveze, smo za obrambo še do lani namenjali največ 1,2 % BDP. Vsako leto smo sicer doživeli nekaj kritik, a življenje je teklo naprej. Verjetno je to pravzaprav boljša taktika kot neko odkrito nasprotovanje, posebno s strani tako majhne države, kot je Slovenija. Tega politika seveda ne sme javno izjavljati, a dogajanja bi lahko tako razumeli. S tem sicer ne bomo preveč kredibilni, a izdatki države bodo nižji.

V tem kontekstu je zanimivo razmišljanje naše izvršilne oblasti glede vključevanja tudi druge državne porabe med obrambne izdatke. To naj bi sledilo usmeritvam širše varnosti in družbene odpornosti. Načeloma res drži, da varnosti in odpornosti države služijo tudi infrastrukturni objekti, ceste, železniško omrežje, mostovi, daljnovodi, tudi bolnišnice, mogoče celo zapori in sodne stavbe. Širše ko gledamo, več naložb države bi lahko vključili v takšno širšo opredelitev varnosti. Ministrica Bratuškova je na primer predlagala, da bi med te širše obrambne izdatke vključili 30 odstotkov vrednosti naložb državne infrastrukture. Zakaj pravzaprav točno 30 odstotkov? Na papirju bi lahko upravičili 50 ali 70 odstotkov tovrstnih naložb Težko je oceniti, kako bodo takšne ideje in predloge razumeli v vodstvu Nata, a takšno, recimo kreativno računovodstvo, odpira nekaj dilem.

Če namreč sledimo tej logiki, da pomemben del naložb države predstavlja vlaganja v širše razumljeno varnost, potem smo že do sedaj za širše razumljeno obrambo namenjali bistveno več kot omenjeno uradnih 1,2 % obrambnih izdatkov v zadnjih letih. Na prvi sliki je z modro črto predstavljen odstotek proračuna za obrambo kot ga spremlja uradna statistika in ta se je nekdaj gibal okoli 1,4 % BDP, nato se je vrtel okoli odstotka in lani prišel na 1,35 % BDP. Če bi k temu prišteli na primer polovico vseh državnih investicij v teh letih (rdeča črta), so se “širši obrambni izdatki” gibali kar med 2 in 3 odstotke BDP. Skoraj toliko kot ZDA in več kot so znašale zaveze do Nata! Če danes gledamo varnost v širšem smislu, to velja tudi za preteklost.

Glede na navedeno, je vsekakor upravičen dvom v nove “metodologije” merjenja obrambnih izdatkov samo z namenom, da bomo izpolnili nek formalni cilj. Če so s tem mišljene neke dodatne naložb poleg dosedanjih bi bilo mogoče to še sprejemljivo. Vendar kakih podrobnejših pojasnil nismo zasledili, a izjava ministrice Bratušek, kako bi mednje všteli 30 % stroškov izvajanja obstoječih infrastrukturnih objektov, nakazuje, da naj bi pač preprosto del naložb, ki jih država izvaja sedaj šteli kot obrambne izdatke.

Vir: SURS, Ministrstvo za finance

Povečanje obrambnih izdatkov ob istočasnem krčenju izdatkov na primer za socialo, bi razumljivo ljudje težko podprli. Zato so vsaj nekateri državni voditelji pri teh izjavah previdni in ne nastopajo kot Rutte ali kot je nedavno izrecno izpostavil nemški zunanji minister, da bodo ljudje zaradi teh potreb pač “morali stisniti pas”. Kljub opletanju z malo manj določnimi izjavami, je potrebno povedati, da povečanje obrambnih izdatkov lahko pomeni samo zmanjšanje drugih državnih izdatkov ob enakem fiskalnem okviru. Možno je sicer tudi konstantno povečevanje zadolžitve države, ki ima razumljivo omejitve in se na koncu odrazi v krčenju drugih izdatkov. In to so pretežno plače, pokojnine, razvojni načrti in podobno. Kako višji obrambni izdatki ne bodo povzročili zmanjšanja drugih današnjih izdatkov države ali kako nam sedaj EU dovoljuje višji dolg za obrambne izdatke, je enostavno zavajanje.

Poskušali smo okvirno oceniti, kako bi zvišanje obrambnih izdatkov vplivalo na finančni položaj države v naslednjih desetih, dvajsetih letih. Seveda ne vemo, kakšna bodo gospodarska gibanja v naslednjih desetletjih, a zanimalo nas je, kako bi povečanje teh izdatkov spremenilo finančno sliko države, če teh povečanj ne bi bilo. Za izhodiščno, osnovno varianto smo predpostavili, da bi BDP Slovenije tudi v naslednjih letih rasel po približno 2 % realni stopnji kot do sedaj, da bi imeli konstantno 0,5 % primarnega proračunskega primanjkljaja, z obrestmi danes okoli 2 % BDP skupnega primanjkljaja ter da se bo obrestna mera na državni dolg postopno povišala iz današnje 2 na 3 odstotke letno. Letna inflacija naj bi bila 2 %. To so dokaj realne in tudi dosegljive predpostavke ob nekih normalnih razmerah v svetu. Podobno kot smo pravzaprav dosegali tudi zadnjih 20, 30 let.

Kakšen bi bil ob takšnih gibanjih BDP države Slovenije po cenah 2024 in kakšen javni dolg čez deset in čez dvajset let je prikazano v tabeli. Po osnovni varianti bi bil BDP ob navedenih predpostavkah leta 2035 realno za 24 % višji, višji bi bil tudi dolg, a realno glede na BDP nižji. Iz današnjih 67 % BDP bi upadel na 62 %. V letu 2045 bi bile številke višje, a primerjalno s podobnimi trendi. S takšnimi gibanji bi seveda presegli današnje povprečje EU na prebivalca, a vmes bodo rasle tudi druge države in za povprečjem bomo še vedno zaostajali, čeprav (vsaj upamo) manj.

Op.: v letu 2024 smo upoštevali primarni primanjkljaj v višini 0,5 % BDP

Vir: SURS, lastni izračuni

Nato pa je v tabeli še varianta, če bi v tem obdobju ves čas namenjali 2 % BDP več za obrambo kot danes, in sicer ob tem, da ne bi krčili drugih izdatkov države. To bi se seveda odrazilo v vse višji zadolžitvi države in rezultati kažejo močno poslabšan finančni položaj države. Delež dolga glede na BDP bi se v letu 2035 povečal za 20 odstotnih točk, deset let za tem še dodatno na preko 110 % BDP kot je prikazano tudi na sliki. Takšna zadolžitev države vemo, da je posebno za manjše države zelo kritična, dvignila bi se tudi cena zadolževanja države, če ne kaj hujšega. To bi seveda zahtevalo prilagajanje drugih izdatkov ter nedvomno poslabšalo življenjski standard prebivalstva.

Vir: SURS, lastni izračuni

Seveda imamo lahko hitro pripombe, da so to neke dolgoročne številčne projekcije, medtem ko imajo dejanska gibanja svojo pot. A namen je bil samo predstaviti, kako močan ima vpliv samo dveh dodatnih odstotkov BDP na dolgi rok. Tudi ob drugačnih predpostavkah siceršnje gospodarske rasti države, bi bila odstopanja podobna. Drži pa, da je pri tem pomembna predpostavka, da bi ta dodatna dva odstotka porabili predvsem za nakupe orožja v tujini. In hiter argument proti tem izračunom bi bil, da moramo upoštevati tudi domačo proizvodnjo orožja in domačo porabo blaga in stroškov zaposlenih za potrebe obrambe, kar bi vzporedno povečevalo BDP in s tem izboljšalo finančno sliko.

Pri teh predpostavkah pa se srečamo z ekonomskimi zakonitostmi, ki se v teh opravičevanjih učinkov oborožitvene in obrambne industrije zanemarjajo. Drži, da bi dodatno zaposleni v oboroženih silah ustvarjali tudi dodatni BDP (njihove plače), da bi proizvodnja orožja in drugih obrambnih izdatkov povečevala BDP in ustvarjala gospodarsko rast. To posebej izpostavljajo Nemci, ki že vidijo priložnosti v močni rasti tega gospodarskega sektorja in delnice njihovega orožarskega podjetja Rheinmetall so poletele v nebo. Na žalost pri tem pozabljamo, da bodo v tej industriji (ali vojašnicah) dodano vrednost (BDP) ustvarjali ljudje, ki danes delajo nekaj drugega.

Vemo, da imamo povsod v Evropi polno zaposlenost in ti ljudje danes izdelujejo avtomobile ali gradijo stanovanja, torej dobrine, ki na drugi strani izboljšujejo kvaliteto življenja prebivalstva, delajo uporabne stvari za domačo porabo ali izvoz. Pozabljamo, da potem ti ljudje tega ne bodo več delali, da se bodo raje zaposlili v najbrž bolje plačani orožarski industriji. Ta bo res prinesla dodatni BDP, a na drugih področjih se bo BDP zmanjšal in nekega večjega dodatnega učinka na skupno gospodarsko rast na koncu ne bo. Multiplikativni učinek orožarske industrije je res lahko visok, zaslužki pri tem še večji, a izgubili se bodo v zmanjšanju druge proizvodnje ali storitev. Poenostavljeno – gradbeni delavci lahko gradijo vojašnico, ki jo država dobro plača in poveča BDP. A danes ti zaposleni gradijo stanovanja, ki tudi povečujejo BDP in imajo za razliko od vojašnice še uporabno vrednost. Enako velja tudi za tank ali na drugi strani izdelavo avta, ki ga nekdo potem koristi. Poslušamo razlage, da bo gospodarska rast višja, če bomo izdelovali drage tanke ali dele zanje, a pozabljamo na uporabno vrednost teh proizvodov ter zmanjšanje proizvodnje drugih stvari. In tega vam politiki in obramboslovci ne bodo razlagali.

Naši izvoljeni voditelji in tudi medijski nas prepričujejo, da je dilema – topovi ali maslo – lažna dilema. Da se brez varnosti o sociali sploh ne bomo mogli pogovarjati. A namenjati sedaj v Evropi na tisoče milijard evrov denarja za nakupe (ameriškega?) orožja, zaposlovati sto tisoče ljudi, da se bodo urili po vojašnicah ter vskočili v primeru naravnih ujm, vsekakor zahteva več premisleka in, če hočete, javne razprave.

Če smo v Sloveniji spraševali ljudi ali je upravičenih tistih nekaj milijonov evrov za pokojnine umetnikom, državljani verjetno upravičeno pričakujejo, da se jih bo povprašalo tudi o milijardah za obrambne izdatke. Da damo na mizo vse argumente za in proti.

Samo razlaga o zaostrenih varnostih razmerah v svetu in o ruskemu sovragu ne more in ne sme biti zadostni razlog, da preusmerjamo milijarde v obrambne namene. Ali da se zato neomejeno zadolžujemo, ker so nam sedaj v EU to dovolili. Najbrž bi morali dati na mizo tudi nekaj številk, ki so omenjene v tem tekstu in o katerih praktično sploh ni besed.

___________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela