Po ameriškem napadu na tri iranske jedrske objekte, po iiranski napovedi zaprtja Hormuške ožine in po današnjem iranskem raketnem napadu na ameriško oporišče v Katarju je večina analitikov napovedovala velik porast borznih kotacij nafte in padec na borzah vrednostnih papirjev. Nakar so bili presenčeni, da do tega ni prišlo, pač pa so danes naftne kotacije večinoma celo upadle, večina ameriških borznih indeksov pa je porasla. V čem je misterij?

V bistvu ga ni. Finančni špekulanti so pač spregledali, da je v primeru ameriško-iranskega vojaškega konflikta šlo za hollywoodski teater. Resničnostni šov. ZDA so sicer res s šestimi bunkerskimi bombami bombardirale iranski jedrski objekt Fordow (in s tomahawki tudi objekta v Natanzu in Isfahanu), vendar so več dni pred tem o tem obvestile Iran, da je ta lahko evakuiral osebje in umaknil centrifuge z uranom in jedrsko gorivo. Na objektu v Fordowu razen treh lukenj na površju ni bilo videti nobene resne škode ali uhajanja radioaktivnosti. Trump in Netanyahu sta nato  takoj razglasila zmago po “uničenju iranskih jedrskih zmogljivosti”.

In Iran se je nato predvidljivo moral odzvati na ta ameriški napad (ki je bil seveda v nasprotju z mednarodnim pravom). Odzval pa se je tako, da je poslal nekaj raket nad prazno ameriško vojaško bazo v Katarju, iz katere so v dveh tednih pred napadom po poročanju virov Američani umaknili 40 lovcev. In Iranci so najprej obvestili ZDA o napadu, preden so poslali stare in počasne rakete, da jih je katarska protizračna obramba lahko sestrelila. Kot privezane srnjake, ki so jih nastavljali pred Tita, da jih je lahko uplenil.

Iranci bi seveda lahko poslali svoje hipersonične rakete, ki jih nihče ne zmore sestreliti. Vendar niso. Ker je pač šlo za dogovorjen resničnostni šov, v katerem bi vsi lahko obdržali svoj obraz. Trump pred izraelskimi lastniki Amerike in ameriških politikov, Iran pred celim svetom. Veliko besed, obtožb in groženj ali morda celo povračilnih ukrepov z obeh strani se bo sicer še zgodilo, vendar ni videti, da bi si kdo zares želel eskalacije.

No, vseeno pa je zmagovalec tega resničnostnega šova Iran. V tej operaciji je pridobil pravico do jedrskega orožja (če ga že nima) in še naprej bo raketiral Izrael. Dokler ne poruši ključne izraelske vojaške in gospodarske infrastrukture. V neki fazi se bo iransko vodstvo odločilo prisluhniti izraelskim diplomatskim ponudbam o prenehanju sovražnosti in ameriški obljubi o omilitvi sankcij in prenehalo z raketiranjem Izraela.

Če seveda kdo ne naredi usodne napake in po pomoti ne zadene resnih ciljev… Zaenkrat pa gledamo resničnostni šov.

Predstavljajte si, da v sedanji vojni situaciji vodite Iran. Da ste oseba, ki ima moč odločati o prihodnosti svoje države. V tej situaciji imate glede strateške varnostne situacije vaše države pred seboj tri opcije:

1. Ponovno popustite pod ameriškim pritiskom, ne maščujete se za ameriške napade, sedete za pogajalsko mizo in pristanete na to, da opustite program bogatenja urana. V zameno za delno sprostitev ameriških sankcij. V tem primeru ste še naprej ranljivi pred izraelskim stalnim ogrožanjem vaše varnosti. 
2. Zavedate se, da je posedovanje jedrskega orožja edina kredibilna grožnja Izraelu, da preneha z ogrožanjem vaše varnosti, zato pristanete na ponudbo tretjih držav po posredovanju jedrskih konic. Glede na opcijo 1 tvegate veliko eskalacijo in ameriški napad ter usodo Iraka in Libije, vendar se zavedate, da bo po uporabi prve jedrske rakete, vojaški pritisk na vašo državo bistveno popustil (in se začel diplomatski). Tako kot se nihče ne upa hecati s Severno Korejo. Razen v vicih.
3. Zavedate se, da je posedovanje jedrskega orožja edina kredibilna grožnja Izraelu, da preneha z ogrožanjem vaše varnosti, zato nadaljujete s pridobivanjem obogatenega urana do zadostnih količin in v “tednu ali dveh” (kot pravi izraelska propaganda) izdelate jedrsko bombo in jo testirate. Tvegate veliko eskalacijo in ameriški napad, vendar se zavedate, da bo po prvem testu vojaški pritisk na vašo državo bistveno popustil (in se začel diplomatski).

Za katero opcijo bi se odločili?

Ameriške rakete in “bunkerske bombe”so komajda oplazile iranske zmogljivosti za bogatenje urana. Toda Trump je takoj razglasil zmago, češ da so iranske jedrske zmogljivosti povsem uničene.

Hkrati so Američani signalizirali Iranu, da – če Iran ne bo eskaliral – je s tem ameriška misija končana.

Nadaljujte z branjem→

Nič drugače ni sicer z ostalimi evropskimi politiki in glavnimi mediji. Vsi kot papagaji ponavljajo tekst, ki so ga pripravili v izraelskem Mossadu.

Ko sem bil še mlajši, sem se spraševal, s čim jih držijo za jajca. Zdaj že nekaj časa vem.

Nekaj drobcev, ki jih je treba sestaviti v zgodbo. Vprašanje je le, ali so v Iranu pripravljeni sprejeti Trumpovo “bombaško ponudbo” za ameriški častni umik.

“Contrary to the statements of the lying US President, the nuclear facilities at Fordow were not seriously damaged. Only the above-ground structures, which can be restored, were destroyed.

In addition, everything that could pose a danger to the population was evacuated in advance. There are no reports of any nuclear emissions. Trump’s false claims about the “destruction of Fordow” are refuted by the fact that the attacks were so superficial that there were not even any fatalities at the facility.

But we regard even this US aggression as America’s direct entry into the war. Now Iran will decide how and in what way to respond to the US’s blatant stupidity

6 MOPs reportedly dropped on Fordow. The GBU-57A/B relies on mass, not firepower, 30,000 lbs of tungsten, delayed fuses, inertial guidance, and geological stress sequencing. But Fordow was built for this. Its design assumes MOP logic: curved tunnels, offset caverns, anti-penetration strata, layered redundancy across ventilation, C2, and IR-6 centrifuge chambers. A single hit collapses nothing. 2 breach a tunnel mouth. To truly destroy the core, you’d need tight sequencing, vector convergence, telemetry confirmation, and real-time damage layering. That didn’t happen, at best, they sealed an entrance. Iran reports no core disruption, no enrichment halt, and no internal collapse.

To drop 6 MOPs means either 3 B-2s in simultaneous action or 2 conducting multiple flyovers, deep in contested airspace, without strike escort, in one of the most monitored radar corridors on earth. If Fordow was gone, you’d see craters, electromagnetic rupture, emergency airlifts, seismographs lighting up, and IR flares beneath the mountain. Instead, we got a tweet from an account run out of Northern Israel, yelling “Fordow is gone,” while hawking Gaza’s Most Wanted trading cards.

Tomahawks on Natanz and Esfahan add nothing. Cruise missiles are subsonic, non-penetrative, and designed for surface-level disruption. You don’t decapitate nuclear infrastructure with Block IVs. You flick switches. You scorch perimeters. You stage headlines. A thousand-pound warhead doesn’t cut into fuel halls or disrupt cascade chambers beneath 20 meters of hardened casing. This was a signal to domestic media cycles and Tel Aviv psyops operators.

As of now, there is no SAR confirmation. No crater clustering. No multispectral flash analysis. No underground fire signature. No BDA loop. If Fordow still spins tomorrow, Washington just pulled off the most expensive influence op in bunker-busting history, only to watch Tehran climb the escalation ladder unscathed.

On 20 June 2025, I was on “Judging Freedom” talking with the Judge about Israel’s prospects for “winning” its war against Iran. I argued that Israel cannot achieve its goals in this war and that is why the Netanyahu government and the Israel lobby are putting enormous pressure on the Trump administration to enter the war. Naturally, we also talked about the likely consequences if the United States joined the fight. Just like the Israelis, the Trump administration does not have a magic formula for “winning” this war, which is why the president has delayed making a decision for now. He surely knows that if he pulls the trigger, he would be jumping into the “deep kimchi.” But can he stand up to Israel and its diehard supporters? 

Mearsheimer: Izrael nima teorije, po kateri bi lahko zmagal oziroma dosegel tri cilje: (1) konec iranskega jedrskega programa, (2) sprememba režima ali (3) popolna kapitulacija Irana. Netanyahu je z napadom na Iran skočil v prepad, v katerega sedaj želi obupano zvleči tudi Trumpa.

Iran je od vključno 14. junija (kot povračilo na izraelski napad na Iran) na Izrael izstrelil več kot 400 balističnih in križarskih raket ter več kot 200 dronov. Ta obsežen napad je imel večdimenzionalni namen: simbolni, vojaški in predvsem taktični – izčrpati izraelsko protizračno obrambo.

Faza 1: Izčrpavanje z droni in starimi raketami

Iranska strategija se je začela s t.i. “valom izčrpavanja” – množično uporabo počasnih in poceni dronov tipa Shahed, ter starejših raket kratkega dosega. Ti napadi so aktivirali izraelski obrambni sistem (Iron Dome in David’s Sling), ki je moral za vsakega od teh ciljev sprožiti dragoceno prestrezno raketo.

Taktika je bila uspešna. Po mnenju analitikov je Iran s tem:

• preobremenil izraelske radarje in prestrezne algoritme,
• zmanjšal zaloge izraelskih prestreznikov,
• ustvaril “meglo vojne” za prikritje pravih ciljev.

Faza 2: Hitre rakete prebijejo oslabljeno obrambo

Ko je obramba že delovala na robu zmogljivosti, je Iran sprožil drugi val, sestavljen iz sodobnih balističnih raket (npr. Sejjil, Shahab, Fatah), ki dosegajo visoke hitrosti in lahko manevrirajo. Zaradi zmanjšanih zalog in že obremenjenih sistemov je učinkovitost izraelske protizračne obrambe padla iz približno 90 % na 65 %.

Med zadetimi cilji so bili:

• Haifa Power Plant in Oil Storage Facility (energetska infrastruktura),
• Beersheba Hospital (vojaški komandni center pod bolnišnico),
• Nevatim in Tel Nof Air Base (vojaška letališča),
• Rafael Defense Industries (vojaška industrija),
• Kiryat Gat Industrial Zone, ki vključuje obrate za proizvodnjo polprevodnikov.

Napadi so tako prizadeli tako energetsko kot vojaško infrastrukturo, kar jasno kaže na dvonivojsko taktiko: onesposobiti zmožnosti in ustvariti psihološki in politični pritisk na Izrael.

Nadaljujte z branjem→

Ob običajni kakofoniji informacij je treba biti previden realist. Kakofonija informacij glede ameriškega napada na Iran sega od Trumpove trditve, da se bo v roku 2 tednov odločil glede napada na Iran, preko tega, da Trump ne bo napadel Irana, dokler se Iranci vzdržijo napada na ameriška “vojaška sredstva”, do tega, da je bila odločitev že zdavnaj sprejeta in da bo Trump napad izvršil ta vikend, kot pravi standardno dobro obveščeni Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh. Glede Trumpa je gotovo samo to, da je prevarant in notorični lažnivec in da ga ima v lasti izraelski lobi (kupili so ga neposredno za 200 milijonov dolarjev donacij in bogve za koliko s krediti, ki jih imajo njegova podjetja pri kapitalu židovskega porekla). In seveda ničemur, ampak prav ničemur, kar pravi Trump ne gre verjeti.

Iranci pa sploh ne. V prvem mandatu je prosil iranskega generala Soleimanija za posredovanje v pogovorih s Katarjem, samo zato da ga je zvabil na čistino, kjer ga je ubila ameriška raketa. V preteklih mesecih se je pretvarjal, da se pogaja z Iranom, da bi njihove voditelje zazibal v spanec. In njihovi voditelji so bili nato presenečeni, ker je v petek, 3 dni pred napovedanim nadaljevanjem pogajanj z Iranom, Izrael s polno močjo napadel Iran.

Torej, je današnja noč, po zaprtju ameriških borz, trenutek za ameriški napad na Iran? Ne vem, zdi se pa logično. Seveda pa utegnejo tokrat biti Iranci bolje pripravljeni na presenečenje, kot so bili prejšnji petek. In iranske hipersonične rakete so najbrž že usmerjene na ameriške baze v Perzijskem zalivu ter letalonosilke in bojne ladje. In bojim se, da v primeru ameriškega napada finančni trgi in trgi z nafto v ponedeljek ne bodo nadaljevali “business as usual”.

This is a report on what is most likely to happen in Iran, as early as this weekend, according to Israeli insiders and American officials I’ve relied upon for decades. It will entail heavy American bombing. I have vetted this report with a longtime US official in Washington, who told me that all will be “under control” if Iran’s Supreme Leader Ali Khamenei “departs.” Just how that might happen, short of his assassination, is not known. There has been a great deal of talk about American firepower and targets inside Iran, but little practical thinking, as far I can tell, about how to remove a revered religious leader with an enormous following.

Nadaljujte z branjem→