Ko danes razpravljamo o vzponu Kitajske, o njeni gospodarski, vojaški in tehnološki moči, pogosto spregledamo, da ima ta vzpon tudi zgodovinsko globoko zakoreninjen motiv: izbrisati boleč spomin na t.i. “stoletje ponižanja”. Gre za obdobje med letoma 1839 in 1949, ko je Kitajska izgubila svojo nekdanjo vlogo srednjega kraljestva (Zhōngguó) in bila razkosana, oslabljena in ponižana s strani tujih sil – zahodnih držav in Japonske. Kdor hoče razumeti sedanja ravnanja kitajskih oblasti glede suverenosti in (gospodarske, tehnološke in vojaške) neodvisnosti, mora kontekst poiskati v “stoletju ponižanja” Kitajske. Gre za ključno zgodovinsko obdobje, ki močno zaznamuje kitajsko kolektivno zavest in nacionalni ponos.

Začelo se je z opijskimi vojnami, ko je britanski imperij Kitajski vsilil trgovino z opijem, da bi uravnotežîno trgovinsko bilanco.

Glavne značilnosti “stoletja ponižanja”:

1. Opijske vojne (1839–1842 in 1856–1860):
   • Britanija je z vojaško silo vsilila prodajo opija Kitajski.
   • Porazi so Kitajsko prisilili v podpis nepravičnih pogodb (angl. unequal treaties), kot je bila pogodba iz Nankinga (1842), s katero je izgubila Hongkong.
2. Izguba suverenosti in t.i. “nepravične pogodbe”:
   • Zahodne sile (Velika Britanija, Francija, Nemčija, ZDA) in kasneje tudi Japonska so pridobile eksteritorialne pravice, trgovinske privilegije in koncesije na kitajskem ozemlju.
   • Kitajska ni imela nadzora nad lastnim pravnim in trgovinskim sistemom.
3. Notranji upor – tajpinški upor (1850–1864):
   • Eden najbolj krvavih konfliktov v zgodovini (20–30 milijonov mrtvih), ki je dodatno oslabil dinastijo Qing.
4. Japonska agresija in poraz (1894–1895):
   • Sino-japonska vojna se je končala s porazom Kitajske in izgubo Tajvana.
   • Pogodba iz Shimonosekija je bila nova ponižajoča pogodba.
5. Boksarski upor (1899–1901):
   • Upor proti tujcem in kristjanom, zatrt s strani zavezniških sil osmih držav. Kitajska je bila prisiljena plačati ogromne vojne odškodnine.
6. Izguba ozemelj:
   • Poleg Hongkonga in Tajvana so bila območja Mandžurije, Tibeta in Xinjianga pod močnim zunanjim vplivom ali delno izgubljena.
7. Japonska okupacija (1931–1945):
   • Okupacija Mandžurije (1931), kasneje celinskih delov Kitajske, z vrhuncem v Nankinškem pokolu (1937).
   • Druga kitajsko-japonska vojna je uničila številna mesta in povzročila milijone žrtev.
8. Gospodarska in politična razdrobljenost:
   • Do sredine 20. stoletja je Kitajska postala t.i. polkolonija z močnim vplivom tujih sil in brez centralne moči.
9. Zaton dinastije Qing in državljanska vojna:
   • Leta 1911 je padla dinastija Qing.
   • Sledila je politična razdrobljenost (vojskovodje, Kuomintang vs. komunisti).
10. Konec “stoletja ponižanja”:

• • Za konec obdobja velja leto 1949, ko so komunisti pod vodstvom Mao Zedonga razglasili Ljudsko republiko Kitajsko. Uspelo jim je izgnati tuj vpliv, poraziti nacionaliste in znova vzpostaviti enotno oblast nad kitajskim ozemljem.

Danes stoletje ponižanja ni le zgodovinski koncept, temveč tudi politično orodje. Uporablja se v notranji in zunanji politiki, od retorike o Tajvanu in Južnokitajskem morju do gospodarske strategije in izobraževanja. Kitajska diplomacija, pogosto označena kot “bojevita”, se sklicuje na zgodovinske krivice kot na razlog za odločnejše stališče v svetu.

Zgodovina stoletja ponižanja je pomembna za razumevanje sodobne Kitajske. Pojasnjuje, zakaj Kitajska tako poudarja suverenost, zakaj si prizadeva za tehnološko neodvisnost in zakaj je tako občutljiva na kakršnekoli zunanje kritike. Zaradi te preteklosti Kitajska danes sistematično dela vse, da nikoli več ne bi bila prisiljena v ponižanje.

______________

* Uporabljena pomoč ChatGPT