Naj spomnim, da so lani Nobelovo nagrado za ekonomijo dobili ekonomisti Acemoglu, Johnson in Robinson (AJR) za svoje delo glede pomena institucij za razvoj. AJR so leta 2001 objavili enega najbolj citiranih in kontroverznih člankov zadnjega obdobja (slovensko: Kolonialni izvor primerjalnega razvoja), ki je bil tudi osnova za nagrado. Ključna ideja članka je, da so razvojne razlike povzročene s kolonialnim vplivom, ker so evropski kolonisti uprabljali različne strategije glede obvladovanja svojih kolonij. Tam, kjer so bile (zdravstvene) razmere za življenje bolj ugodne (to so ocenjevali s stopnjo smrtnosti naseljencev), so se naselili in postavili “vključujoče institucije”, ki so spodbujale rast, medtem ko se v (zdravstveno) manj prijaznih področjih, kot je denimo centralna Afrika, niso naselili, pač pa so postavili “ekstraktivne institucije”, namenjene črpanju naravnih in človeških virov iz teh držav. Te prvotno postavljene institucije so se ohranile do sedaj in determinirale razvojno uspešnost držav. Države z vključujočimi institucijami naj bi bile bolj razvojno uspešne od držav z ekstraktivnimi institucijami. 

Resnici na ljubo so AJR favorizirali zahodni tip institucij, do katerih so prišli z obratnim inženiringom. Tak zahodni tip institucij takrat, ko so se danes razvite države začele razvijati, ni obstajal, pač pa se je razvil postopoma v procesu evolucije. ZDA so v svojem industrijskem razvoju pregnale prvotne prebivalce, ustvarile apartheid državo in razvoj prepustile nekaj desetim “roparskim baronom”, ki so iz svojih podeljenih monopolov s strani države, črpali enormne rente (nakar je v začetku 20. stoletja morala v proces poseči država s protimonopolno zakonodajo in razbitjem nekaterih monopolov).

No, kot sem pisal že lani, empirična dejstva ne potrjujejo teh ugotovitev. Raziskovalci imajo danes problem pojasniti uspešnost razvoja na podlagi institucij zahodnega tipa tako danes razvitih držav kot držav, ki so se uspešno razvile v zadnjih 50-70 letih. Denimo razvoja danes najbolj uspešnih azijskih držav (Južna Koreja, Singapur, Tajvan, Malezija, Kitajska) ni mogoče pojasniti z obstojem zahodnega tipa institucij, tako kot ni mogoče pojasniti, zakaj Indija kljub obstoju zahodnega tipa institucij ni bila razvojno uspešna. 

Empirična dejstva kažejo, da je večina razvojnih modelov, nasploh pa v kolonijah, temeljila na ekstraktivnem tipu institucij (po domače: na črpanju rent s strani kapitalske elite), nakar se je v nekaterih držav evolutivno razvil zahodni tip institucij s participativno demokracijo, zaščito lastnine itd.

Toda s tem hkrati pridemo do grde resnice, ki jo v novem članku razkrivata Thomas Piketty in Gaston Nievas. V članku sta pokazala, da so zahodne države do svojega bogastva v zadnjih stoletjih prišle na podlagi ekstrakcije bogastva iz kolonialnih držav. In še več, njune simualcije kažejo, da bi bila Evropa brez kolonialnih transferjev neto dolžnica, Južna Azija ali Latinska Amerika pa bi lahko postale globalne upnice. Z bolj poštenimi cenami surovin bi imele revnejše države presežke za vlaganje v infrastrukturo, izobraževanje in zdravstvo in bi lahko do leta 2025 dosegle skoraj popolno konvergenco produktivnosti med severom in jugom. Več spodaj. Drugače rečeno, zahodne države so s prirejenimi pravili sebi v prid vzpostavile ekstraktivni globalni institucionalni sistem, prek katerega so črpale bogatsvo iz globalnega juga ter obogatile sebe, države globalnega juga pa pustile v revščini. 

S tem pridemo do teze razvojnega ekonomista Danija Rodrika s Harvarda, ki je že zdavnaj v knjigi “One Economics, Many Recipes” na podlagi empirične analize pokazal, da ni splošnega recepta za razvoj, pač pa ima vsaka država sebi lasten recept politik, ki so ji pomagale pri razvoju. Latisnkoameriškim držabam ni vsiljevanje zahodnega tipa institucij in politk (Washingtonski konsenz) prav nič pomagalo k hitrejšemu razvoju. Nasprotno. Medtem ko so azijske države vse po vrsti ignorirale zahodni tip institucij in politk in na podlagi lastnega seta razvojnih politik, prilagojenih lastnemu institucionalnemu ustroju, uspele doseči visoke stopnje rasti in razvoja.

Toda za tovrstne ugotovitve se ne podeljuje Nobelovih nagrad.

____________

Colonial extraction and unequal exchange have shaped two centuries of North-South inequality.

The study draws on a new database wbop.world tracking global trade flows and the balance of payments (goods, services, income, and transfers) across 57 core territories (48 main countries + 9 residual regions) from 1800 to 2025. Check it out.

Between 1800 and 1914, Europe built vast foreign wealth.

This happened in spite of permanent trade deficits (driven by commodities), and thanks to large colonial transfers and capital income.

Different rules of the game would have radically changed history.
Our counterfactual simulations show that without colonial transfers, Europe would have been a debtor — and South Asia or Latin America could have become global creditors.

With fairer commodity prices, poorer countries would have had surpluses to invest in infrastructures, education & health.
If rich countries had absorbed the cost through reduced elite consumption, we could have reached near-complete productivity convergence between North and South by 2025.

Today, global productivity convergence is still a distant goal. We live in a world characterised by persistent and increasing power imbalances, where the rules of the game remain rigged against the Global South.
Yet inequality and uneven development are not inevitable. They are the result of political choices that can be reversed.

We urgently need structural reforms to the international system – e.g.:
🔹 better terms of exchange for developing countries;
🔹 a global clearing union (in the spirit of Keynes 1943);
🔹 an international reserve currency;
🔹 major reforms of the governance of IMF and other post-war institutions so as to give more voice to the global South.

Vir: Thomas Piketty