Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko v Delu prebrali zanimiv članek o dediščinah (tekst je bil povzet po časopisu The Economist). Vrednost dediščin se v zadnjih letih v vseh državah povečuje in letni obseg dediščin že presega 10 % BDP posameznih držav. Pri tem je zanimivo, da kljub veliki vrednosti teh prenosov premoženja, državni statistični uradi ne objavljajo skoraj nobenih podatkov o dediščinah in omenjene ocene temeljijo samo na raznih analizah raziskovalcev tega področja.

Značilno je tudi, da so bili v začetku 20. stoletja prihodki iz davkov na dediščino pomemben del celotnega davčnega priliva na primer v ZDA in Veliki Britaniji. Kasneje pa se je politika obrnila proti tem davkom in njihov pomen za javne finance je vse nižji. Večina držav davka na dediščino sploh nima, v podrobnejših poročilih evropskega statističnega urada pa zasledimo, da s tem davki še največ zbere Francija (0,6 % BDP v 2019) in Nemčija (0,2 %), Avstrija, Švedska in Češka pa na primer praktično nič.

Tudi za Slovenijo v poročilih državnega statističnega urada (SURS) o obsegu dediščin ne boste o tem našli nobenega podatka, prav tako tudi ne na spletu. Ker gre za zelo velike zneske, je tudi za našo državo zanimivo oceniti letne vrednosti podedovanega premoženja in njihov pomen za dohodke državljanov. Ker kot rečeno, kakih uradnih podatkov nimamo, vrednost lahko samo ocenjujemo na osnovi različnega nabora podatkov. V nadaljevanju so predstavljene sicer zelo grobe ocene, a za namene prikaza te tematike, zbrani podatki zadoščajo.

Država ima seveda na voljo vse podatke in s kombinacijo različnih virov bi lahko sestavili zelo podroben pregled letnega obsega dediščin, vključno z vsemi strukturami. Mogoče bodo pristojne institucije enkrat ocenile, da bi bil nek takšen pregled zelo dobra podlaga za javno-finančno načrtovanje in tudi kreiranje davčne politike in ga bodo zato tudi pravočasno pripravile. Da se ne bomo ob kaki ideji o davku na dediščine srečali s podobno situacijo kot pri predlogu davka na premoženje. Tu je vlada prišla pred javnost že kar s predlogom davčne stopnje, na drugi strani pa ni imela neke resne in poglobljene analize o stanju na nepremičninskem trgu. In tako smo ob predlogu davčne stopnje poslušali izjave, da v državi sploh ne vemo, koliko imamo praznih stanovanj in kakšna točno je struktura lastništva in vrednosti nepremičnin po posameznih segmentih prebivalstva.

No, o tem bodo odločale državne institucije, vseeno pa ni ovire, da ne bi poskušali oceniti okvirno vrednost dediščin in kakšen pomen imajo ti dohodki glede na ostale prejemke prebivalstva. Verjetno bo imel kdo zadržke za uporabo besede “dohodek” v primeru dediščine, a za prejemnike dediščine (potomce) je enkraten prejem premoženja, praviloma v visokih vrednostih glede na redne plače, praviloma pomemben dodaten finančni vir. Četudi je v obliki hiše ali stanovanja, ki ga zadržijo. Zato uporabljamo oba izraza, ki pomenita isto.

Vrednost in struktura premoženja ljudi

Vrednost letnega obsega dedovanja bi lahko zbirala in objavljala sodišča (vsaj  skupni znesek), a ker teh podatkov nimamo, smo vrednost poskušali oceniti na osnovi celotne vrednosti premoženja prebivalstva Slovenije. Glede na vse razpoložljive vire, lahko ocenimo, da imamo Slovenci trenutno okoli 300 milijard evrov premoženja. Največji del predstavljajo nepremičnine (hiše, stanovanja, zemljišča), če k temu dodamo še premično premoženje (avtomobili, oprema…) se vrednost te vrste premoženja verjetno giblje okoli 200 milijard evrov. Drug sklop premoženja pa je finančno premoženje. Tu so nam najbližji bančni depoziti prebivalstva (27,5 milijard zadnji podatek), vloge v raznih skladih ter vrednost naložb v podjetjih. Tudi tu imamo seveda zelo širok nabor virov, različnih načinov spremljanja tega premoženja, a verjetno se ne bomo veliko zmotili, če vse to finančno premoženje ocenimo na okoli 100 milijard evrov, skupaj torej omenjenih 300 milijard.

Razni viri in podatkovne baze nam omogočajo tudi okvirno oceno distribucije tega premoženja, torej kolikšen odstotek premoženja ima najpremožnejših 10, 20 ali več odstotkov prebivalstva. Približna struktura distribucije celotnega prebivalstva je prikazana na prvi sliki, podrobnejši podatki za zgornjih 10 % najpremožnejših pa na drugi sliki. Tu je pomembno izpostaviti še en vidik teh podatkov, ki se običajno niti ne navaja. Omenjenih približno 300 milijard evrov premoženja lahko razdelimo na 2,1 milijona prebivalcev Slovenije (150 tisoč eur v povprečju na osebo), verjetno bolj primerno pa je upoštevanje odraslih oseb, ki so praviloma lastniki premoženja. Upoštevaje okoli 1,5 milijonov odraslih prebivalcev, to pomeni približno 200 tisoč  eur v povprečju na eno osebo. Vemo pa, da je premoženje praviloma vezano na družino ali gospodinjstvo, kar omogoča še en pogled. Povprečna družina ima tako v Sloveniji okoli 500 tisoč eur celotnega premoženja.

Vendar bomo ostali na odraslih prebivalcih in strukture v tabeli se nanašajo nanje, čeprav imamo pogoste primere, da ima premoženje uradno samo en zakonec, čeprav je to premoženje cele družine. Iz slike lahko razberemo, da ima 20 % odraslih prebivalcev približno 64 % vsega premoženja ter okoli 55 % celotne vrednosti nepremičnin. Nepremičnine so namreč bistveno bolj enakomerno razpršene med prebivalstvom, saj ima kar okoli 80 % družin lastni objekt za bivanje. Če pa pogledamo premoženje prvih 50 % odraslih prebivalcev, pa imajo ti skoraj 90 % celotne vrednosti nepremičnin v državi. Finančno premoženje pa je bolj koncentrirano in petina odraslih ima v rokah kar okoli 80 % vsega finančnega premoženja. V okviru celotnega finančnega premoženja je še večja koncentracija pri lastništvu podjetij. Desetina prebivalcev ima preko 90 % vse vrednosti vložene v podjetja, že 3 odstotke prebivalcev (45 tisoč ljudi) pa okoli 80 % tega premoženja, kot je podrobneje prikazano na drugi sliki za zgornjih deset odstotkov najpremožnejših.

Vir: SURS, FURS, AJPES, MF, BS

Takšna koncentracija premoženja je seveda lahko upravičeno predmet kritik, a temu trendu v sprejetem družbenem sistemu ne moremo uiti. Vseeno je potrebno poudariti, da smo v Sloveniji verjetno tudi po distribuciji premoženja med državami z najmanjšimi razlikami, podobno kot velja za distribucijo prejemkov ljudi. V Sloveniji imamo namreč najnižjo stopnjo neenakosti oziroma razlik v višini dohodkov (praktično najnižji Gini koeficient med vsemi državami na svetu). Za primerjavo je na sliki prikazan tudi podatek o distribuciji dohodkov (modra črta), po kateri najbolje plačanih 20 % zaposlenih prejme okoli 38 % celotne neto mase plač. Razlike med prejemki so vedno manjše kot v premoženju. Slabše plačani pretežni del prejemkov porabijo za tekočo potrošnjo in jim manj ostane za varčevanje in vlaganja v premoženje, tudi za hiše ali stanovanja. Osebe z visoki prihodki pa lahko večji del dohodkov namenjajo za naložbe, te se potem še dodatno krepijo (obresti, dobički) in posledično so razlike v premoženju bistveno večje. Dodatno pa h koncentraciji premoženja nato prispeva še dedovanje.

Vir: SURS, FURS, AJPES, MF, BS

Letni obseg vrednosti dedovanja

Poskušajmo torej oceniti, kolikšen je vrednostni obseg dedovanja. Izhodišče je dejstvo, da je pretežni del premoženja v rokah odraslih ljudi, največji del v starostnih razredih nekje med 30 in 85 let. Za oceno strukture omenjenih 300 milijard evrov premoženja seveda nimamo na voljo kakih podatkov, kako je to premoženje razdeljeno po starosti. Mlajše generacije imajo najbrž manjše vrednosti od povprečja, največje deleže verjetno letniki 50 do 65 let (tudi zaradi lastništva podjetij), starejši zopet manj, a mogoče še vedno v povprečju. Starejši letniki imajo praviloma večje deleže pri nepremičninah in tudi pri gotovini. To so vse samo ocene, a najbrž se ne bomo veliko zmotili, če vse premoženje razdelimo na 50 let, da ima vsak starostni letnik približno sorazmerni delež tega premoženja, torej okoli 2 % ali 6 milijard evrov, mogoče nekoliko manj, da bo ocena bolj zanesljiva. Tudi v Sloveniji bi bil potem letni znesek dedovanja blizu 10 % kot ugotavljajo mednarodne analize.

Tudi glede te ocene imamo lahko veliko zadržkov, da namreč temelji na zelo grobih ocenah. A vseeno lahko z dovolj veliko verjetnostjo trdimo, da je premoženje enega letnika tudi okvirna ocena letnega obsega dedovanja. Da torej delovne generacije, torej vsi zaposleni (ti so praviloma upravičenci do dediščine) od pokojnih staršev ali starih staršev vsako leto podedujejo teh 5 do 6 milijard evrov različnega premoženja, največ v obliki hiš in stanovanj. To številko je zanimivo primerjati z neto prejemki vseh zaposlenih. Le-ti namreč znašajo okoli 18 milijard evrov (1.500 eur povprečno mesečno). Obseg dohodkov iz naslova dediščine predstavlja skoraj tretjino dohodkov iz naslova dela. Torej zaposleni prejmejo v povprečju kar še okoli 30 % dodatnih prejemkov, ki jih praviloma nikjer ne evidentiramo, spremljamo, pravzaprav celo “ne priznamo”. To je pač tako naše, nam pripada – bo hiter komentar.

Ob takšnem izračunu povprečni zaposlen poleg svoje plače 1.500 eur neto mesečno v povprečju, dobi povprečno še slabih 500 eur dediščine. Seveda govorimo o povprečnem znesku, poleg tega pa se dohodki (preneseno premoženje) praviloma pojavijo enkrat na dvajset, trideset let, zaradi česar jih težko sprejmemo kot nek dodatni mesečni dohodek. A tudi pri plačah praviloma govorimo o gibanju povprečnih plač, čeprav nekdo dobi tisoč, drugi pa deset tisoč eur neto mesečnega prejemka. Pri dedovanju so razlike še bistveno večje. Nekateri ne dobijo skoraj nič, drugi milijonska premoženja, pri čemer verjetno velja, da ljudje z višjimi dohodki praviloma prejemajo tudi višje dediščine (imajo bogatejše starše). Podrobnejša analiza s strani države, ki ima na voljo vse podatke, bi lahko pokazala kako se premoženje z dedovanjem prenaša med generacijami in kako to potem dodatno vpliva na koncentracijo premoženja. V spodnji sliki so sicer podatki o strukturi premoženja med prebivalci, kakšna pa je distribucija prenosa premoženja med potomce, pa se brez podrobnih podatkov niti ocenjevati ne more.

Omenjena višina letnega obsega dediščine glede na maso izplačanih neto plač se nam verjetno zdi kar težko verjetna. Težko namreč sprejmemo, da lahko dediščina v takem obsegu vpliva na naše skupne prejemke (tudi če gre za statistično povprečje). A ozrimo se malo naokrog, tudi v svoji širši družini ali pri sosedih. Hitro bomo našli primere, da nekdo podeduje stanovanje vredno 200 tisoč eur, ob tem da ima letno plačo 20 tisoč eur. Z večanjem vrednosti premoženja in tudi demografskimi spremembami vse manjšega števila potomcev takšna razmerja še povečujejo. V navedenem primeru je konkretna zaposlena oseba podedovala vrednost kar 10 svojih letnih plač. In z unovčitvijo te dediščine ali njeno uporabo se je njeno premoženje za toliko povečalo in dejansko gre za nek dodatni enkratni prejemek, ki ni nikjer evidentiran kot naš dohodek, kaj šele da bi bil predmet kakih davčnih obremenitev.

Prenosi premoženja med generacijami

Ob navedenih številkah je mogoče nujen še en razmislek. Pred dnevi smo lahko brali kolumno nekega komentatorja, ki je izpostavljal premoženje (praviloma) starejše generacije, kako ga ne upoštevamo pri izračunih socialnih pomoči države. Kako so mlade generacije v težjem položaju, saj si to premoženje šele ustvarjajo, od svojih dohodkov morajo plačevati vse davščine, dodatno pa jih nekaj višji prejemki omejujejo tudi pri pridobivanju državne  pomoči. Ob tem pa morajo plačevati še prispevke za ZPIZ, za pokojnine starejše generacije s praviloma večjim premoženjem in tak pristop bi mogoče zahteval preverbo upravičenosti obstoječega sistema podpor. Načeloma takšni zaključki celo držijo. Če pogledamo razne oblike državnih podpor, le-te verjetno res ne uspejo zajeti vseh vidikov socialnega položaja ljudi.

Vseeno pa je tu potrebno dodati, da zaposleni s plačili prispevka za ZPIZ ne “plačujejo” starejših, temveč si nekako kupujejo pravico, upravičenje, da bodo ta sredstva zanje zagotavljali njihovi potomci. Podobno, kot so naši starši plačevali prispevke za svoje starše, oni pa še prej za svoje. V Evropi imamo pač “pay as you go” pokojninski sistem, ki ga ne smemo razumeti kot plačevanje starejšim generacijam, ki niso znale poskrbeti zase. Gre za sistem, ki velja pravzaprav že tisočletja, le da včasih ni bil institucionaliziran. Starši so skrbeli za  otroke, ustvarjali premoženje, ko pa so onemogli, pa so to premoženje prepustili otrokom in seveda upravičeno pričakovali, da za vso to skrb in preneseno premoženje (kmetijo) potem otroci skrbijo  za njih do smrti (da imajo “svoj kot v hiši”, kot se je reklo). V teh medgeneracijskih premikih danes praviloma vidimo samo stroške in tekoča plačila, prevzeto premoženje pa radi zanemarimo. Saj je pač naše!

Z opisanim sklepanjem o podpiranju starejših namreč v celoti zanemarjamo, da omenjeno premoženje starejših mlajše generacije potem podedujejo. Da brez nekega vloženega dela, zaposlene generacije dodatno prejmejo letno še kakih 5 do 6 milijard evrov premoženja/dohodkov. Mogoče še ena zelo zanimiva primerjava – vse zaposlene generacije letno vplačajo 6,3 milijarde (podatek za leto 2024) prispevkov za ZPIZ, za izplačilo pokojnin! Seveda imamo tudi tu različno strukturo, nekateri vplačujejo bistveno več, drugi manj, eni dedujejo veliko, drugi nič, prejemek iz dediščine je dogodek samo vsakih nekaj  deset let…., a skupni letni prispevki za ZPIZ zaposlene generacije so podobni kot istočasno dobijo nazaj skozi dedovanje.

Davek na dediščino

Vsekakor takšna gibanja pri dedovanju (prenosih premoženja med generacijami) odpirajo vprašanje, ali bi bilo smiselno razmišljati o kaki davčni obremenitvi teh dohodkov in razbremenitvi drugih obdavčitev. Seveda smo vsi takoj proti saj se po izkušnjah  vsaka dodatna davčna obremenitev nikoli ne odrazi v razbremenitvi drugih davkov. A dedovanje ima še en zelo pomemben učinek. Močno namreč prispeva k še večji razslojenosti med ljudmi. Velik del razlik v premoženju ljudi namreč ne izhaja iz razlik v plačah, temveč se še bolj krepi s prenosi premoženja med generacijami. In menda se vsi strinjamo, da ima visoka neenakost med ljudmi zelo negativno vpliv na družbo kot celoto. Uporabljena je beseda “menda”, saj ko bo mogoče enkrat v bodoče nanesla beseda na obdavčitev dedovanja, bomo vsi takoj proti, ne glede da to dodatno povečuje neenakost. V vsakem primeru pa upamo, da bo država pred kakršnikoli razmišljanjem v to smer najprej pripravila poglobljeno analizo, ki bo pokazala, kakšne so dimenzije in učinki dedovanja ne premoženjski in dohodkovni položaj različnih skupin ljudi. Podatke ima, upajmo pa da tudi voljo in interes.

Pogledi in argumenti bodo vedno različni, a mogoče je manjša obdavčitev celoten dediščine bolj upravičena kot obdavčitev (samo nepremičnega) premoženja. Predpostavimo denimo 5 % davek na dediščino, ki bi ga plačali od unovčenega zneska dediščine ali npr. v 10 letnih obrokih, če gre za premoženje, ki ga dedič zadrži (hiša, podjetje). Takšna davčna obremenitev

bi v proračun prinesla približno toliko kot 1 odstotna točka prispevnih stopenj od plač ali 1 točka pri DDV. In argumentirana javna razprava bi morala teči v okviru na primer takšnih alternativ. Seveda z resno zavezo države, da  se s povečanjem ene davčne stopnje, druga zmanjša (to bi ljudje sprejeli – če bi verjeli) ter ob omenjeni vnaprejšnji podrobni analizi stanja. Seveda pa bo kakršnokoli podobno razmišljanje takoj naletelo na velik negativni odziv in prostor za argumentirano  razpravo se bo močno zožil.