Dve zanimivi sliki iz mojega včerajšnjega predavanja. Prva kaže produktivnost držav EU glede na ZDA. Značilno je, da so države EU po letu 1945, tudi po zaslugi proste trgovine v okviru evropske integracije, kolektivno dohitevale ZDA glede produktivnosti in jih do začetka 1990-ih tudi skoraj ujele. Potem pa pride do nenadnega preokreta in do zasuka trenda navzdol ter nato sistematičnega trendnega zaostajanja EU v rasti produktivnosti za ZDA, ki traja že več kot 30 let.

To isto sliko lahko prikažemo tudi na spodnji način, tako da prikažemo ločeno trenda rasti produktivnosti EU in ZDA od skupnega izhodišča (leto 1995). Slika pokaže dve stvari:
- Prvič, v manj kot 30 letih so države EU glede produktivnosti za 35 % zaostale za ameriško rastjo produktivnosti.
- In drugič, japonska rast produktivnosti je bila v teh 30 letih vedno sistematično višja od evropske, razen v zadnjih treh letih po Covidu.
Kaj nam to pove? To pomeni, da če smo doslej o japonski gospodarski rasti v zadnjih 30+ letih govorili kot o treh “izgubljenih desetletjih”, smo Japonski naredili krivico. Dejansko bi morali govoriti o evropskih treh izgubljenih desetletjih.

Kaj so države EU začele delati narobe, da so nenadoma začele rasti počasneje kot prej in bistveno počasneje od ZDA ter celo počasneje od Japonske? Moja teza je, da gre za politične napake na ravni EU. Države EU so v začetku 1990-ih let začele transformirati carinsko unijo (prostotrgovinsko območje s skupno tarifo do tretjih držav) v enotni trg (1993) in monetarno unijo (1999). Hkrati so prav zaradi obstoja monetarne unije uvedle najprej Pakt o stabilnosti in rasti (SGP) in konec leta 2010 še fiskalno pravilo, da bi omejile fiskalne politike držav, pri čemer je bilo slednje v veljavi vse do začetka Covid leta 2020. Nakar je februarja 2022 prišla še ukrajinska vojna in zaradi napačnega odziva držav članic (sankcije za uvoz energentov, prepoved izvoza v Rusijo).
S temi skupnimi politikami – od politike konkurence, politike državne pomoči, energetske politike, skupne monetarne politike, …, – do fiskalnega pravila je Evropska komisija z regulacijio zatrla vse poskuse, da bi si države pomagale glede konkurenčnosti in razvoja z uporabo subvencij, z relaksirano politiko konkurence, z menjalnim tečajem itd. Da ne bi podjetje iz ene države dobilo prednosti pred podjetjem iz druge države zaradi bolj ambiciozne vladne politike ene države. Evropska komisija je naredila vse, da ne bi katera država pospešila svojega razvoja. Kar pomeni, da so razvojni tempo določale najmanj in ne najbolj ambiciozne države. S fiskalnim pravilom, energetsko politiko in politiko razogljičenja pa je Evropska komisija nato razvoj povsem ubila. Enotni evropski trg in monetarna unija sta ubili razvoj v EU.
You must be logged in to post a comment.