Na naslednjih parlamentarnih volitvah se obeta velik obrat na desno. Skrajno desno. Pa ne samo v Sloveniji, pač pa v pretežnem delu Evrope. Le da se bo v Sloveniji zgodilo prej. Gre za trend zatona sredinske politike.

Zaton sredinske politike, tako leve kot desne, sovpada s krizo hiperglobalizacije. Kriza hiperglobalizacije in njena povratna zanka poteka na več ravneh. Na trgovinski ravni se »navadni ljudje« počutijo izigrane, ker so zahodna podjetja bodisi preselila proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo, bodisi je multilateralni liberalni trgovinski okvir omogočil, da kitajska podjetja po kitajskem vstopu v WTO leta 2001 postopno pometejo z domačo konkurenco. Učinek na domača delovna mesta je bil isti.

Druga raven, kjer so se tradicionalni volilci počutili prevarane, je bila politika odprtih vrat glede priseljevanja. Pa ne gre zgolj za priseljevanje kulturno raznorodnih priseljencev, kot je bil pritok Sirijcev in Afganistancev v Nemčijo. Analize kažejo, da je bil glavni razlog za izid referenduma o Brexitu velik delež poljskih priseljencev v volilnih območjih, ki so bila najbolj prizadeta z izgubo industrije in vladno politiko varčevanja. S tem je prepletena tretja raven prevaranosti, to je odziv vlad na finančno krizo. Te so storile vse, kar so lahko, da bi zaščitile finančni sektor. Prevzele so breme presežne finančne izpostavljenosti bank v javni dolg, nato pa uvedle varčevalne ukrepe z izmišljenim argumentom, da bi sicer povečani deficiti in dolg povzročili rast inflacije.

Četrta raven izdaje za tradicionalne volilce je bilo forsiranje kulturnega in spolnega pluralizma, kar je izzvalo krizo identitete zaradi konflikta s tradicionalnimi vrednotami. In ko se med seboj zmešajo učinki globalizacije, množičnih migracij, tehnoloških sprememb, vladnega zmanjševanja socialne države in kulturni pluralizem, to izzove občutek ogroženosti skupnosti, stabilnosti in nacionalne pripadnosti, kar spodbudi polarizacijo in dvom v obstoječe politične in družbene modele.

Glavni problem intelektualne in politične elite v zahodnih državah je, da teh frustracij tradicionalnih volilcev sredinskih strank ne razumejo. Njihove službe in njihov družbeni položaj ni bil prizadet ne z globalizacijo, ne s tehnološkim napredkom, ne s priseljevanjem in ne s politiko varčevanja. In njihove vrednote so vrednote kulturnega in spolnega pluralizma. Intelektualne in politične elite v zahodnih državah živijo v povsem drugačnem svetu od tradicionalnih volilcev, zato so bile šokirane, ko so se volilci začeli ozirati po alternativah.

Zgodovinsko so volilci najprej kaznovali sredinske leve stranke, ker niso zavarovale njihovih služb in blaginje. Razočarani volilci so prebegnili k zelenim ali skrajnejšim levim strankam, pri nas denimo k Levici, v nekaterih državah pa celo k skrajnejšim desnim strankam, kot je AfD v Nemčiji. V zadnjih letih pa se ta trend izgube legitimitete dogaja tudi zmerni desnici v dobršnem delu zahodne Evrope – od Nizozemske, Italije, Francije, Avstrije, … do Nemčije.

Zmerna desnica je vedno veljala za steber zahodne politike – glas malih podjetij, kmetov, manjših mest, vasi in premožnih predmestij. Predstavljala je motor globalizacije in zagovornico prostega pretoka kapitala, blaga in ljudi. Stala je ob boku transatlantskemu zavezništvu in v Evropi odločno podpirala evropsko integracijo. V zadnjem desetletju pa ta model razpada. Njeni tradicionalni temelji so vse bolj v medsebojnem nasprotju. Podpora globalizaciji in odprtim mejam je povzročila nezadovoljstvo volilcev zaradi povečanja neenakosti in prevelikega števila priseljencev. Podpora EU danes pomeni tudi podporo strogi regulaciji, ki duši mala podjetja, zavira preboj inovativnih podjetij in obremenjuje kmete. Podpora EU danes pomeni podporo nadaljevanju nesmiselne vojne v Ukrajini, katere ceno v obliki gospodarske stagnacije, inflacije in dragih energentov plačujejo volilci.

Zmerna desnica se podobno kot zmerna levica v svoji brezrezervni podpori globalizaciji in evropski integraciji nikoli ni potrudila razumeti celotnih učinkov, ki jih oba procesa prinašata za “navadne ljudi”. Prvič, ni se potrudila razumeti tega, kar sva v nedavno objavljeni raziskavi pokazala s kolegico – da globalizacija in tehnološki napredek jemljeta tradicionalne službe in povečujeta neenakost in da so se zgolj države z večjo redistribucijo (progresivnimi davki in socialnimi transferji) in večjo zaščito delovnih mest izognile drastičnemu povečanju neenakosti. Namesto tega je zmerna desnica na oblasti poslušno sledila neoliberalizmu iz Bruslja in mednarodnih organizacij, ki so forsirali restriktivno fiskalno politiko (in s tem krčenje socialnih transferjev) in liberalizacijo trga dela.

In drugič, zmerna desnica se ni potrudila razumeti tega, kar so pokazale raziskave od leta 2016 naprej, ko je bil Donald Trump prvič izvoljen in ko se je zgodil Brexit, in kar je pokazala tudi najina raziskava s kolegom – da povečana neenakost, povečana brezposelnost in povečan pritok priseljencev polnijo jadra desnim populističnim strankam.

Zato bo zmerno desnico odnesla populistična desnica, ki te sentimente in strahove “navadnih ljudi” ne samo dobro razume, pač pa na njih gradi svoj poslovni model. Pri čemer ne gre za to, da so se volilci premaknili proti ekstremom bolj, kot so jim bile pripravljene slediti njihove matične politične stranke, pač pa da se je realnost, v kateri živijo “navadni ljudje”, spremenila bolj, kot je to pripravljena sprejeti zmerna politična elita na oblasti.

Če želijo politično preživeti, se bodo zmerne politične stranke morale najprej soočiti z realnostjo, nato priznati, da je dosedanji okvir nevzdržen ter najti rešitve za izboljšanje življenja tistih, za katerih glasove se borijo.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku