Prva kitajska hitra železnica je začela obratovati leta 2008 med Pekingom in Tianjinom. Leta 2008 je skupna dolžina omrežja hitrih železnic (HSR) znašalo 672 kilometrov. Leta 2009 je znašalo že 2,699 kilometrov. Do konca leta 2024 se je kitajsko omrežje hitrih železnic razširilo na 48.000 kilometrov, s čimer je Kitajska utrdila svoj položaj kot država z najobsežnejšim sistemom hitrih železnic na svetu. To omrežje predstavlja približno dve tretjini svetovne infrastrukture hitrih železnic.
Kitajska vlada načrtuje nadaljnjo širitev tega omrežja do 60.000 kilometrov do leta 2030, z namenom izboljšanja povezanosti po vsej državi. Samo v letu 2024 je Kitajska v železniško infrastrukturo vložila približno 850,6 milijarde juanov (okoli 118,3 milijarde ameriških dolarjev), pri čemer je bilo odprtih več kot 3.100 kilometrov novih železniških prog, vključno z 2.457 kilometri hitrih železnic.Ta hiter razvoj je močno izboljšal učinkovitost potniškega prometa – kitajske železnice so v letu 2024 prepeljale več kot 4 milijarde potnikov, kar je rekordna vrednost.
Seveda pa tako ambiciozna širitev prinaša tudi velike finančne izzive. China State Railway Group, državni upravljavec, je akumuliral skoraj 1 bilijon ameriških dolarjev dolga. Kljub tem izzivom ostaja kitajsko omrežje hitrih železnic temeljni steber njene infrastrukturne strategije, katere cilj je spodbujati gospodarski razvoj in regionalno povezovanje.
No, medtem ko se ZDA ukvarjajo s carinami, EU pa s sankcijami proti Rusiji, je Kitajska lansirala projekt super hitrega vlaka. Vlaka, ki naj bi postal hitrejši od Boeinga ali Airbusa. Vlaka, ki naj bi postal hitrejši od zvoka.
Kitajski prototip Hyperloopa, imenovan T-Flight, je v začetnih testiranjih na 2-kilometrski progi dosegel hitrost 623 km/h, kar je trenutno najvišja dosežena hitrost za maglev vlak v pogojih nizkega vakuuma.
Projekt razvija državno podjetje China Aerospace Science and Industry Corporation (CASIC), ki načrtuje, da bi T-Flight v prihodnosti dosegel hitrosti do 1.000 km/h, s končnim ciljem preseči 2.000 km/h, kar bi pomenilo preboj zvočne meje.
T-Flight uporablja tehnologijo magnetne levitacije (maglev) v kombinaciji z nizkotlačnim cevnim sistemom, kar omogoča zmanjšanje zračnega upora in trenja, s čimer se dosežejo izjemno visoke hitrosti.
Čeprav je projekt še v fazi testiranja, predstavlja T-Flight pomemben korak v razvoju prihodnjih transportnih sistemov, ki bi lahko bistveno skrajšali potovalne čase med mesti.
Ob tem fascinantnem kitajskem razvoju imam občutek, da v evropi živimo v srednjem veku. V dobi pred izumom parnega stroja. V dobi pred izumom elektrike. Da se ukvarjamo z absolutno irelevantnimi vprašanji. Kot da bi se v času električne dobe ukvarjali z vprašanji etične uporabe sveč.
Ni nam pomoči.
DAMIJAN blog 
Medtem, ko se je globalistična elita, misleč, da obvladuje svet, posvečala socialnemu inžiniringu, se je menda “nedemokratična” komunistična Kitajska ukvarjala z blaginjo in razvojem svojega ljudstva in države.
Ni, da smo Evropejci nesposobni, začarani smo v privid demokracije, v iluzijo menda superiorne družbe s strani naše lastne elite.
Tu je glavna razlika s Kitajsko, z njeno elito. Slednja, poleg ohranjanja oblasti, seveda , še vedno vsaj delno verjame, da je njena vloga izboljšati blaginjo svojih ljudi.
Všeč mi jeLiked by 2 people
No, pa malo si želijo biti tudi hegemon. Čisto majčkeno.. 🤪
Všeč mi jeVšeč mi je
Takšni projekti največkrat služijo temu, da preprečijo ohlajanje gospodarstva in po mojem bolj kažejo na to, da je država v težavah in išče kako podaljšati uspešni ciklus gospodarstva. Vendar ti projekti nikoli ne postanejo izvozna uspešnica, tako kot tudi AVE, TGV, ICE in Transrapid to niso postali ker se izkaže da v drugih državah niso ekonomsko upravičeni. Verjetno Kitajska s tem cilja na sosednje velike države ampak na koncu bo prevladala ekonomska upravičenost. Nemcem izvoz ICE-ja in Transrapida ni uspel.
Enako primerjavo bi lahko delali tudi med Slovenijo in Nemčijo, ampak kdo v Slovenijii potrebuje Mainhattan ali superželeznico, ki pelje 1000 km/h in povezuje slovenska mesta? Projekti morajo biti smiselni.
Nekaj, kar je mogoče smiselno na Kitajskem in mogoče v ZDA, v Evropi mogoče ni tako smiselno. Poleg tega je v časih Zoom/Teams sestankov vprašljivo koliko takih poslovnih potovanj na dolge razdalje je res smiselnih. Ali se bodo ti projekti končali s progami, na katerih vozijo superhitri vlaki praktično prazni, ker jih ljudje ne uporabljajo, tako kot je to na določenih progah v Španiji.
Všeč mi jeVšeč mi je