Nemški izraz “schwarze Null” (prevod: črna ničla) izhaja iz finančnega žargona in označuje uravnotežen državni proračun, kjer ni proračunskega primanjkljaja, torej brez novega zadolževanja. Izraz “črna ničla” je postal znan predvsem v času, ko je bil Wolfgang Schäuble nemški finančni minister (2013–2017). Kljub odlični gospodarski situaciji je vztrajal pri politiki fiskalne discipline in zagovarjal strogo varčevanje brez zadolževanja. V tem obdobju je “črna ničla” postal simbol nemške proračunske odgovornost in tudi političnega ponosa.

Toda ponosa se ne da jesti in če si predolgo ponosen, umreš od lakote. In točno to se je zgodilo Nemčiji. V času, ko je Nemčiji kot edini evrski državi šlo odlično – imela je visoko gospodarsko rast in rekordno nizke obrestne mere, se je investicijsko izstradala. Namesto, da bi izkoristila rekordno nizke obrestne mere (realno negativne), je raje omejila javne investicije, kar je vodilo v podinvestiranost v infrastrukturi, šolstvu in zdravstvu ter digitalizaciji. Nemška politična elita ni razumela tega, kar študenti absolvirajo v drugem letniku študija pri makroekonomiji: investicijski multiplikator je bistveno večji od 1 (vsak evro, vložen bodisi v socialne izdatke ali gradnjo infrastrukture, poveča BDP za več kot 1 evro); razen pri izravnanem proračunu, takrat je je multiplikator enak 1 (en evro javnih izdatkov poveča BDP samo za en evro in nič več). Kar pomeni, da če vlada varčuje, ne stimulira niti tekoče gospodarske rasti in niti ne gradi infrastrukture, ki povečuje potencial za bodočo rast (potencialni BDP). Nemška pretirana osredotočenost na uravnoteženje proračuna je tako omejila dolgoročni razvojni potencial Nemčije.

Nadaljujte z branjem→

Ameriške absurdno visoke carine na kitajske izdelke in zadnja Trumpova pogruntavščina, uvedba pristojbine za privez kitajskih ladij v ameriških pristaniščih v višini 5.2 mio dolarjev na ladjo, močno smrdi  po enakem ponudbenem šoku, kot se je zgodil spomladi 2021 v času post-covidnega odpiranja. Takrat se je (po zaprtju leta 2020) spet povečalo povpraševanje po kitajskih inputih, vendar se zaradi nenadnega povečanja transporta kitajske ladje niso mogle privezati v ameriških pristaniščih in so bila zasidrana tudi po nekaj tednov, preden so se lahko privezala in raztovorila tovor. No, zdaj imamo podobno situacijo (glejte podatke spodaj) – ta teden še velik pritok ladij v losangeleško pristanišče (največje kontejnersko pristanišče v ZDA, namenjeno predvsem za pretovor blaga iz Azije), čez dva tedna pa že upad za skoraj polovico glede na isto obdobje lani.

To pomeni, da zaradi zmanjšane ponudbe kitajskih proizvodov (tudi čipov) lahko pride do visokega porasta cen teh dobrin. K temu prištejte še visoke carine na kitajske izdelke (med 145 in 245 %) in celo do 3,521 % na uvoz solarnih panelov iz azijskih držav. Vse to pomeni nevarnost za podoben izbruh ponudbene inflacije kot spomladi leta 2021. Kar seveda pomeni, da bo moral Fed v skrbi za stabilnost cen intervenirati z dvigom obrestne mere, kar bo še dodatno oslabilo ameriško gospodarsko aktivnost oziroma pomeni povečano nevarnost recesije.

Vse skupaj je seveda noro, absolutno umetno sprožena kriza. Kriza zaradi enega norca na oblasti (ki je okrog sebe zbral podobne norce).

.

The Final Showdown Between China and the U.S.: The Battlefield Shifts from Military Hegemony to Global Currency Warfare

As the clock struck 3 a.m. on Wall Street, Switzerland’s banking clearing system suddenly flashed a red alert—China’s Cross-Border Interbank Payment System (CIPS 2.0), powered by the digital yuan, went live simultaneously across 16 ASEAN and Middle Eastern countries. The first transaction, a 120 million yuan ($16.5 million) payment for auto parts, cleared from Shenzhen to Kuala Lumpur in 7.2 seconds. This speed, faster than a blink, rendered SWIFT’s three-day processing cycle a relic of the “Stone Age.” The global financial world finally awoke: a bloodless currency war, armed with blockchain scalpels, had sliced open the veins of dollar hegemony. 

Behind the Blitzkrieg: What 7 Seconds Upended Beyond Speed 

The digital yuan’s “financial blitzkrieg” struck three fatal weaknesses of the dollar system: 

1. Cost Annihilation: A cross-border e-commerce company’s ledger revealed that a $100,000 payment to a Thai supplier via SWIFT incurred $4,950 in fees (4.95%) and took 72 hours. Using CIPS 2.0, it cost $0.12 in network fees and settled instantly. This shift from “toll roads to data plans” slashed annual global trade settlement costs—worth $30 trillion—by over 90%.
2. Technological Supremacy: In tests by Singapore’s DBS Bank, the digital yuan’s *dual offline payment* function completed transactions without internet, while SWIFT’s VISA/Mastercard systems collapsed. More revolutionary was *smart contract technology*: when Malaysian palm oil arrived at Tianjin Port, the system auto-released payment, eliminating document fraud plaguing traditional trade.
3. Security Revolution: The UAE Central Bank showcased a money laundering case where the digital yuan’s blockchain ledger tracked every cent. A syndicate’s attempt to launder funds through 16 layered accounts was intercepted by AI risk controls in 0.3 seconds. In contrast, 85% of SWIFT’s cross-border money laundering cases require manual tracing, averaging 47 days.

Nadaljujte z branjem→

Najin članek (z Danijelo Lazović Vuković) “Drivers of Income Inequality in OECD Countries: Testing the Milanovic’s TOP Hypothesis” je bil pravkar objavljen v reviji Structural Change and Economic Dynamics. V članku preučujeva dejavnike naraščajoče dohodkovne neenakosti v državah OECD med letoma 1980 in 2018. S testiranjem Milanovićeve hipoteze TOP (Tehnologija, Odprtost, Politike) članek raziskuje, v kolikšni meri je distribucija dohodkov v razvitih državah posledica tehnološkega napredka ali globalizacije ter v kolikšni meri je distribucija dohodkov pod vplivom političnih odločitev oziroma so jih te omilile. V osnovi tehnološki napredek in intenzivnost integracije v mednarodno trgovino in kapitalske tokove (odprtost oziroma globalizacija) vplivata na povečanje neenakosti, na drugi strani pa lahko vlade z različnimi politikami (davki, zaščita zaposlenosti, večja vlaganja v izobraževanje) pomembno vplivajo na to, da so koristi od tehnološkega napredka in globalizacije bolj enakomerno porazdeljeni v družbi.

V članku tako ugotavljava, da je 10-odstotno povečanje trgovinske odprtosti, finančne globalizacije in tehnološkega napredka v povprečju povezano s 0,4-, 0,3- oziroma 0,9-odstotno spremembo tržne neenakosti. Na drugi strani pa politike, kot so javni izdatki za izobraževanje, zakonodaja o zaščiti zaposlitve ter neposredni davki na dohodek, pomembno prispevajo k bolj enakomerni porazdelitvi dohodkov. Najpomembnejša ugotovitev članka pa je, da imajo politike ne le neposreden izenačevalni učinek na porazdelitev dohodkov, temveč tudi ublažijo vplive globalizacije in tehnološkega napredka na dohodkovno neenakost.

Poleg tega pokaževa, da je trgovina s Kitajsko v obdobju tako imenovanega “kitajskega šoka” v povprečju povečala dohodkovno neenakost, vendar bi bilo mogoče negativne učinke omiliti z ustrezno zakonodajo o zaščiti zaposlitve. Ugotavljava tudi, da so v državah, kjer v ekonomski politiki prevladujejo socialistični in socialdemokratski elementi – torej v nordijskih in nekdanjih socialističnih državah, učinki finančne globalizacije in tehnološkega napredka na dohodkovno neenakost manjši kot v drugih državah članicah OECD.

Rezultati najine študije nakazujejo, da obstajajo smiselne alternative “trumpovskim” strategijam proti globalizaciji ter da je mogoče z redistributivnimi in izobraževalnimi politikami ter politikami na trgu dela učinkovito uravnavati neenakost v času globalizacije in tehnološkega razvoja.

Nekateri zatrjujejo, da ima ameriški predsednik Donald Trump glede trgovinske politike odlične svetovalce in da za njegovo carinsko politiko stoji brilijanten masterplan. Načrt, da bo s carinami odpravil trgovinski deficit, da bodo druge države plačale te carine in da bo z njimi smrtonosno prizadel Kitajsko. No, Trumpova izvedba te carinske politike ne kaže niti domišljenosti, niti da bi imel dobre karte.

Nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis pravi, da Trumpova obsesija s carinami temelji na prepričanju, da ostale države zlorabljajo dolar kot globalno rezervno valuto. Prepričan je, da druge države, ki so neto izvoznice v ZDA, s tem, ko izvozne presežke v Ameriko plasirajo v nakupe ameriških obveznic, dejansko vplivajo na apreciacijo dolarja. Natančneje, ker centralne banke velikih neto izvoznic v ZDA celotnih izvoznih presežkov ne zamenjajo v domačo valuto, pač pa kot varne naložbe kupujejo ameriške državne obveznice, s tem zadržujejo rast vrednosti svojih valut nasproti dolarju. Če bi celotne izvozne presežke zamenjale v domače evre, juane in jene, bi te valute morale aprecirati nasproti dolarju, kar bi zmanjšalo konkurenčnost njihovega izvoza v ZDA in povečalo konkurenčnost ameriškega izvoza.

Od tod Trumpova fiksacija, da morajo ZDA zmanjšati trgovinski deficit. Toda tudi, če bi to uspelo in bi prišlo do depreciacije dolarja, kar se je sicer res zgodilo zaradi drugih razlogov, pa to pomeni še dodatno povišanje cen za ameriške potrošnike kot zgolj zaradi učinka carin.

Nadaljujte z branjem→

Morda so nekateri na levici, tudi zaradi simbolike, na Velikonočni petek pričakovali križanje Janeza Janše v Celju. Vendar ga niso dobili. Sodišče je na prvi stopnji Janšo oprostilo obtožb v zadevi Trenta.

Ta sodba celjskega sodišča je bila iz političnega vidika izjemno modra. Tako modra, da se je najbolj zadrti levičarji in zagovorniki prava danes še ne zavedajo. Ne spuščam se v presojo, ali so Janša in soobtoženi krivi tega dejanja, tega ne vem, pač pa v implikacije te sodbe. Če bi sodišče Janšo obsodilo, bi Janša (spet) dobil status žrtve in najboljšo zastonjsko predvolilno kampanjo, ker jih je možnih. V predvolilnem in volilnem letu bi njegove delnice kot politične žrtve kotirale bistveno višje kot v primeru oprostilne sodbe. Kot žrtev bi mobiliziral bistveno več volilnih glasov, kot jih bo brez te avreole. Kot žrtev bi gotovo sestavljal povolilno vladno koalicijo, kot oproščenec pa je morda ne bo.

Pri čemer ne pravim, da je eno ali drugo dobro ali slabo. Glede na ekonomske politike te vlade, bi bilo najbrž dobro, da bodočo vlado sestavlja Janša, glede na druge vidike pa morda nekoliko manj.

Najbolj zadrti levičarji in zagovorniki prava bi morali za senat celjskega sodišča zahtevati državno odlikovanje. Vendar stavim, da danes tega uvida (še) niso sposobni.

Ameriški ChatGPT je nekoliko bolj diplomatski od kitajskega DeepSeek glede kolapsa ameriškega imperija. Pravi, da je povprečna življenjska doba imperijev približno 250 let in specifično glede prihodnosti ameriškega imperija:

“Čeprav je težko natančno napovedati prihodnost, trenutni trendi in napovedi strokovnjakov kažejo, da se ZDA soočajo z izzivi, ki bi lahko vodili v zmanjšanje njihovega globalnega vpliva v prihodnjih desetletjih.”

_______________

Hitrost razpada svetovnih imperijev in možnosti razpada ameriškega globalnega imperija

1. Povprečna življenjska doba imperijev in trajanje razpada

Zgodovinske analize kažejo, da je povprečna življenjska doba imperijev približno 250 let. Ta ocena temelji na študijah, ki so preučevale različne imperije skozi zgodovino, vključno z rimskim, otomanskim in britanskim imperijem.

Ko imperij doseže svojo največjo moč, lahko obdobje od začetka resne krize do popolnega razpada traja od nekaj desetletij do več kot sto let. Na primer, rimski imperij je po začetku krize v 3. stoletju potreboval približno 200 let, da je dokončno razpadel.

Nadaljujte z branjem→