Ta izguba moči in kontrole se ni začela s Trumpom, pač pa že pred Obamo. Začela se je z vzponom Kitajske. Zgodila se je s tem, ko je Kitajska postala alternativa ZDA – s ponudbo razvojne pomoči (Belt & Road Initiative), tehnološko in gospodarsko. Ameriki je ostala le še finančna prevlada. Toda samo do trenutka, dokler ni Kitajska globalno uveljavila svojega lastnega SWIFT sistema (ki se imenuje CIPS). Sistem CIPS danes uporablja več kot 4,800 bank v 185 državah. Njegova prednost pred SWIFT je dvojna:

1. prvič, CIPS za razliko od SWIFT ne omogoča zgolj komunikacije med bankami, pač pa tudi poravnavo transakcij; in
2. drugič, komunikacija in poravnava transakcij v CIPS sistemu poteka v realnem času (7.2 sekunde), medtem ko komuniklacija v okviru SWIFT sistema traja 3 do 5 dni.

S CIPS sistemom se je mednarodna trgovina s Kitajsko dedolarizirala, vse transakcije lahko potekajo v juanih in ZDA tega ne morejo več preprečevati prek omejevanja uporabe SWIFT sistema.

Pomemben pa je še en vidik. ZDA so gospodarsko obvladovale svet tudi prek nadzora nad dostopom do velikega ameriškega trga. Na ta način so prisiljevale druge države v koncesije (kot so denimo spoštovanje ameriških avtorskih pravic ali delovnih standardov, samoomejevanje izvoza itd.). Toda tudi ta ameriška moč je sčasoma uplahnila, saj je Kitajska postala glavni trgovinski partner večine držav. Trump je to zelo boleče okusil na svoji koži v preteklih tednih, ko je poskušal na podlagi nekdanje moči izsiliti koncesije od drugih držav. Kot slikovito pravi Alan Beattie v Financial Timesu: ko je z uvedbo absurdno visokih carin državam zagrozil zgolj s palico in brez ponudbe korenčka, je boleče ugotovil, da Amerika ni več nenadomestljiva. Nobena resna trgovinska sila ni pristala na pogajanja pod temi ameriškimi grožnjami – niti ameriške de facto politične kolonije, kot so Japonska, Južna Koreja in države EU.

Nadaljujte z branjem→

Wall Street Journal, editorial board: China called Mr. Trump’s bluff and seems to have won this round

Jamie Dimon: Trump’s tariffs plan is “stupid” 

Financial Times: Trump discovers the US is no longer indispensable

Bloomberg: Trump’s strategy to confront China is “doomed to fail”

Bidnova in Trumpova Amerika sta si predstavljali, da bosta Kitajsko glede industrije prehiteli prek uvedbe visokih carin na uvoz iz Kitajske. Toda uvozne carine z namenom spodbuditve uvozno nadomestne proizvodnje so 80 let star koncept, ki po drugi svetovni vojni ni deloval za države v razvoju. To nas je pred 4 desetletji učil moj predhodnik na fakulteti profesor Trošt, njega pa njegov predhodnik profesor Pertot. Nobena država v razvoju, ki je uveljavila ta koncept, vključno z nekdanjo Jugoslavijo, se ni prebila med razvite države. Države, ki so razvojno uspele, so uveljavljale povsem drugačen koncept – namesto uvozno nadomestne strategije so uveljavljale izvozno strategijo. Namesto zaščite pred uvozom (pasivna zaščitna politika) so spodbujale izvoz (aktivna zaščitna politika).

To velja za vse azijske države – od Japonske in vseh t.i. azijskih tigrov, do Kitajske. Kitajska je le zadnja v seriji držav, ki so prevzele izvozno strategijo in z njo uspele narediti razvojni preboj. Izvozna strategija pomeni načrtno spodbujanje domače industrije s ciljnimi vlaganji v raziskave, razvoj in inovacije, s privabljanjem tujih investicij, s proizvodnimi subvencijami in prikritimi izvoznimi subvencijami. In Kitajska je uporabila natanko tak pristop kot pred njo Japonska, Južna Koreja, Hongkong itd. Tudi nemški izvozni čudež po drugi svetovni vojni je temeljil na tem konceptu, čeprav je Nemčija zaradi začetne razvojne prednosti potrebovala manj subvencij.

Po svoje je zabavno gledati, kako so ZDA, nekdanji največji promotor proste trgovine, ki je favoriziral izvozni koncept, v obupu iz smetnjaka zgodovine potegnile nedelujoč uvozno nadomestni koncept. Zabavno je gledati, kako so se ZDA v obupu glede razvojnega modela spremenile v državo v razvoju. In zabavno je brati, kako so raziskovalci v RAND korporaciji, ameriškem vladno financiranem think-tanku, ki naredi večino strateških non-paperjev za ameriško vlado, pred nekaj dnevi razsuli Bidnov in Trumpov uvozno nadomestni koncept in Trumpu kot vzor dali – Kitajsko. Ja, Ameriki so v komentarju “Beyond Tariffs: What the U.S. Can Learn from China’s Industrial Playbook” kot vzor industrijske strategije dali kitajsko industrijsko politiko. Politiko, ki temelji na spodbujanju raziskav, razvoja in inovacij, spodbujanju določenih industrijskih panog s ciljnimi vladnimi podporami, spodbujanju tujih vlaganj in prosti trgovini.

Spodaj je nekaj odlomkov iz analize RAND.

Povzetek

The Trump administration is attempting to spur an industrial revival in the United States by imposing tariffs on trading partners. China—a key target of U.S. tariffs—has experienced the largest industrial expansion in history, rising from poverty to become the top global manufacturer and exporter within a generation. Despite the unique nature of its political economy and the challenges it faces, China offers valuable lessons that could benefit the United States as Washington attempts to increase domestic manufacturing.

Nadaljujte z branjem→

Japonska noče sodelovati v ameriškem bloku proti Kitajski, ker je slednja zanjo preveč pomemben trgovinski partner.

Ko te zapustijo tudi kolonizirani podaniki, ki jih držiš pod kontrolo z vojaškimi bazami in jedrskim orožjem na njihovem dvorišču, veš, da nisi več gospodar. Oziroma bi se tega moral zavedati.

Bojim pa se, da se ameriška politična srenja tega ne zaveda.

Dvakrat v zadnjih treh letih se je eklatantno izkazala impotenca ZDA, nemoč usihajočega globalnega hegemona pri uveljavljanju svoje globalne prevlade. Najprej pri poskusu omejevanja Rusije pred in po začetku vojne v Ukrajini. ZDA ni uspelo Rusije premagati na ukrajinskem bojišču (v posredni vojni, ki jo je organizirala in operativno vodila Bidnova administracija in v katero se ni upala spustiti neposredno), prav tako Ameriki ni uspelo Rusije zlomiti s sankcijami, saj ji je uspelo za sankcije pridobiti manj kot četrtino držav sveta.

In drugič, so ZDA povsem pogrnile pri poskusu ustrahovanja Kitajske z absurdno visokimi carinami. Kitajska ni trznila in je uvedla recipročne carine v podobni višini, hkrati pa omejila kapitalske naložbe v ameriška sredstva. Ameriške carine so se izkazale, da škodujejo bolj ZDA kot Kitajski, sklestile so ameriške borze in dvignile obresti na ameriške državne obveznice na raven držav v razvoju. Pri čemer se učinek carin sploh še ni pokazal v cenah uvoženih izdelkov in v pomanjkanju ključnih dobrin za ameriški trg. Prav tako se še ni pokazal učinek koalicijskih dogovorov držav, ki so bile žrtve Trumpovih absurdnih carin. Po treh tednih je Donald Trump pomežiknil in povedal, da ni mislil povsem resno s carinami in da se bodo carine na kitajske izdelke nedvomno močno znižale (čeprav naj ne bi bile nič). Trumpov in ameriški problem je, da je s tem Trump razgalil ameriško impotenco, popolno nemoč, da z enostranskimi izsiljevanji prisili svojega največjega nasprotnika, da se ukloni.

V živalskem svetu to pomeni, da alfa samec in dosedanji poglavar krdela prizna poraz mljašemu pretentendu na njegovo mesto, nakar ga – če tega ne naredi nov pretendent – same samice preženejo iz krdela.

No, to se bo zdaj zgodilo Trumpovi Ameriki. Ostale države se bodo priklonile novemu vladarju sveta in se kot krdelo organizirale okrog njega.

Da se razumemo, to bi se zgodilo kateremukoli ameriškemu predsedniku, bilo je le vprašanje časa, kdaj bo napočil ta formalni trenutek razgalitve impotence dosedanjega vladarja sveta. Glede Rusije je ta trenutek napočil že pri Bidnu, glede Kitajske pa bi pri komurkoli na mestu Trumpa. Problem pri Trumpu je le v tem, da je prekršil elementarna pravila pogajalskega in vojaškega menedžmenta. Denimo, da se nikoli ne smeš spustiti v konflikt z močnejšim nasprotnikom oziroma v konflikt, za katerega nisi prepričan, da lahko zmagaš. In da bo ironija še večja, Trump je prekršil svoje lastno pravilo iz njegove lastne knjige o sebi “The Art of Deal” (ki je sicer ni sam napisal, niti je ni prebral), da nasprotniku nikoli ne smeš razkriti svoje šibkosti.

Nadaljujte z branjem→

… in ki bi lahko padla v kitajsko luknjo zaradi svoje podpore Trumpu (Adelsonova je med drugim donirala  Trumpovi kampanji več kot 100 mio dolarjev za pridobitev ameriškega priznanja izraelske suverenosti nad Zahodnim bregom).

Adelsonova je znana kot strastna podpornica Izraela in ima dolgo zgodovino finančne podpore republikanskim kandidatom ter konservativnim organizacijam v ZDA. Njena donacija Trumpu v letu 2024 je nadaljevanje te tradicije in odraža njeno željo po vplivanju na ameriško zunanjo politiko v korist Izraela.​ S svojo finančno podporo je Adelsonova postala ključna figura v Trumpovi kampanji, kar ji omogoča pomemben vpliv na oblikovanje političnih prioritet in odločitev, zlasti v zvezi z ameriško-izraelskimi odnosi.

No, morda za njeno rit obstaja kitajska finančna palica.​