Otomanski imperij je razpadel zaradi gospodarske nekonkurenčnosti po tem, ko so evropske države gospodarsko zacvetele po industrijski revoluciji. Iznajdba parnega stroja je omogočila revolucijo tako v načinu proizvodnje (industrija je zamenjala obrt) kot v transportu (železnica namesto kočij in parniki namesto jadrnic).

Podobno usodo je doživel kitajski nekajtisočletni imperij. Kitajska je bila do začetka 19. stoletja najmočnejša gospodarstka sila v svetu. Njen delež v svetovnem BDP je znašal približno eno tretjino. Vendar je Kitajska prespala industrijsko revolucijo, ostala v obrtnem gospodarstvu in fevdalizmu, in začela rapidno zaostajati. Kot kaže spodnja slika (moja slika po podatkih iz opusa Angusa Madisona), je delež Kitajske v svetovnem BDP v obdobju 150 let padel iz ene tretjine na manj kot 5 %.

Spodnja slika pa kaže zaostajanje Kitajske za V. Britanijo v BDP per capita po letu 1800. Kitajska je ob začetku 19. stoletja še imela razvitost na ravni ene tretjine britanske, nakar je tehnološko in gospodarsko zaostala in njena stopnja razvitosti je do začetka 1970-ih let upadla na vsega 7 % britanske ravni. Po smrti Mao Ce Tunga in reformah Deng Xiaopinga pa je kitajsko gospodarstvo spet zacvetelo.

In po mojih projekcijah na podlagi podatkov Svetovne banke bo zaradi hitrejšega tehnološkega razvoja in nekajkrat višje rasti stopnje produktivnosti kitajsko gospodarstvo do leta 2045 postalo dvakrat večje od ameriškega in trikrat večje od gospodrstva držav EU (vseh 27 skupaj !). Če seveda ne bo prišlo do kakšne usodne vojne ali notranjega političnega prerivanja v Kitajski.