Bine Kordež

Predlog pokojninske reforme predvideva postopno zvišanje upokojitvene starosti za dve leti do leta 2035 ter podaljšanje referenčnega obdobja za izračun pokojninske osnove iz 24 na 35 najboljših let. Kljub napovedanemu dvigu odmernega odstotka z 63,5 % na 70 %, lahko spremembe vodijo v nižje pokojnine zaradi daljšega obdobja povprečenja. Dodatno se predvideva postopno zmanjšanje deleža usklajevanja pokojnin z rastjo plač s 60 % na 20 %, kar dolgoročno slabša njihov realni vrednost. Kritike so usmerjene predvsem v pomanjkanje javno dostopnih izračunov in analiz učinkov predlaganih sprememb, kar omejuje kakovost javne razprave. Kljub temu naj bi reforma prispevala k stabilnosti sistema ob starajočem se prebivalstvu.

Pogajalske skupine Ekonomsko-socialnega sveta so uskladile izhodišča pokojninske reforme in pred dnevi se je začela javna razprava o sprejetih rešitvah. Vsekakor je pomembno, da so socialni partnerjih našli kompromis brez nekih večjih družbenih nasprotovanj. Sprejete rešitve naj bi na eni strani omogočile javno-finančno vzdržnost, na drugi pa “izboljšale blaginjo obstoječih in prihodnjih upokojencev”. Glede na nesporno povečevanje deleža starejših v populaciji ter podaljševanje življenjske dobe ljudi (7 let v zadnjih 30 letih), je verjetno vsem razumljivo, da je temu nujno prilagajati tudi upokojitvena starost in tokratne spremembe zakonodaje podaljšujejo upokojitveno starost za 2 leti postopno do leta 2035.

Istočasno pa ostaja zahtevana delovna doba 40 let in ti minimalni popravki glede upokojitvene starosti naj bi zadoščali za vzdržnost pokojninskega sistema. Kakšnih izračunov in projekcij, kako naj bi se te spremembe odrazile v številu upokojencev in bodočih razmerjih med zavarovanci in upokojenci, v posredovanih materialih za javno razpravo, ni na voljo. Samo predvidevamo lahko, da so pogajalci imeli na razpolago vse podlage in finančne učinke, na osnovi katerih so se odločili za takšne rešitve. Zakaj širša javnost ne more dobiti tudi kakšnih podrobnejših podatkov, izračunov, finančnih posledic, temveč samo nabor sprejetih rešitev, ostaja odprto in vsekakor močno omejuje javno razpravo.

Ključen parameter vzdržnosti pokojninskega sistema je opredelitev prehoda iz zaposlitvenega v upokojenski status in s tem določanje števila zaposlenih ter upokojencev ter posledično časa prejemanja pokojnine v bodočnosti. Drug ključen parameter položaja upokojencev pa je določanje višine pokojnine. V predstavljenem dokumentu vlade o sprejetih rešitvah pokojninske reforme je predvsem izpostavljeno, da se bo odmerni odstotek za izračun pokojnine v naslednjih desetih letih povečal iz 63,5 % na 70 %, kar se seveda razume kot pozitivni učinek na dvig pokojnine glede na obstoječo zakonodajo (“izboljšanje blaginje bodočih upokojencev”, piše v dokumentu).Vzporedno pa je tudi povedano, da se zaradi sorazmernosti pokojnine glede na plačo (glede na plačane prispevke) podaljšuje referenčno obdobje za izračun pokojninske osnove. Danes se namreč v izračunu upošteva najboljših 24 let, po novem pa se bo upoštevalo najboljših 35 let oz. natančneje povprečne prejete plače vseh 40 let delovne dobe, pri čemer bo 5 let z najnižjo plačo izločeno. Na žalost pa v dokumentih, posredovanih v javno razpravo, ni nikjer opredeljeno, kako bo ta sprememba izračuna pokojninske osnove vplivala na njeno višino, na njeno znižanje glede na dosedanji način izračuna. Ter seveda, koliko bo posledično zato tudi pokojnina nižja.

Višina prve pokojnine vemo, da se določi z izračunom pokojninske osnove (povprečje najboljših plač v določenem obdobju) ter pomnoži z odmernim odstotkom v skladu z doseženimi leti dela po veljavni zakonodaji. Navedena določila bodo torej posegla v izračun ter s tem določanje višine prve ter vseh naslednjih pokojnin za vse bodoče upokojence. Vsem upokojencem, tudi obstoječim, pa se potem višina pokojnine vsako leto uskladi glede na zakonsko opredeljen način usklajevanja pokojnin. Ta se z novo zakonodajo spreminja v škodo upokojencev, čeprav je predlog predstavljen samo z besedami da bo to “prispevalo k stabilnosti sistem in porazdelitvi bremena med vse generacije”. Nova zakonodaja namreč predvideva, da se bodo pokojnine po novem v manjšem deležu usklajevale z rastjo plač, kar seveda vodi v dolgoročno nižje rasti pokojnin glede na rast plač, torej relativno nižje pokojnine glede na danes veljavno zakonodajo. Tudi v tem primeru nam predlagatelj novih rešitev ne predstavi nobenih izračunov o konkretnih finančnih učinkih predlagane spremembe, kar ponovno omeji možnost argumentirane javne razprave. Ob samo načelnih opredelitvah, ostaja takšna javna razprava na nivoju, ali nam je nekaj všeč ali ne, in ne omogoča konstruktivnega soočenja argumentov, izračunov ter finančnih učinkov.

Poglejmo oba učinka (podaljšanje obdobja za izračun pokojninske osnove in usklajevanje pokojnin) s konkretnimi številkami. Na konkretnih primerih, česar nam posredovani dokumenti v javni razpravi ne omogočajo. Pogajalci so te številke imeli najbrž na mizi, a jih v javnosti niso predstavili, pa tudi mediji tega niso iskali.

Podaljšanje referenčnega obdobja

Podaljšanje referenčnega obdobja za izračun pokojnin iz današnjih 24 na poenostavljeno 35-letno povprečje najvišjih plač v času polne delovne dobe po definiciji pomeni nižjo pokojninsko osnovo in s tem nižjo pokojnino (kar seveda ni nikjer navedeno). Vemo namreč, da se zaposlenim z leti dela plača praviloma povečuje tako zaradi napredovanja, dodatkov za starost in stalnega iskanja boljših priložnosti. Pri ljudeh na višjih delovnih mestih so te rasti plač še bolj izrazite. Vzporedno pa imamo veliko primerov, ko ljudje v zadnjih letih delovne dobe izkazujejo tudi nižje prejemke, veliko je primerov tudi čakanja na delo pred odhodom v pokoj. Nedvomno je podaljšanje referenčnega obdobje pravilna rešitev, saj bolje odraža povprečne prejemke zaposlenih ter višino vplačanih prispevkov. A podaljšanje referenčnega obdobja pomeni tudi znižanje pokojninske osnove in prav je, da je v predlogih vključeno tudi vzporedno povečanje odmernega odstotka.

Kolikšno bo to povečanje, je točno navedeno, kakšen pa bo učinek podaljšanja referenčnega obdobja na znižanje pokojninske osnove, pa predlagatelji ne želijo povedati in zato takšen predlog ni celovit. Po dokončni uvedbi upoštevanja 35 delovnih let, bi se pokojninska osnova lahko znižala mogoče tudi za 9 % glede na današnjo rešitev in vzporedno povečanje odmernega odstotka bi to znižanje osnove nadomestilo. V tem primeru bi bila prva pokojnina določena v podobni višini kot danes in ne višja, kot lahko zaključujemo na osnovi javno predstavljenih predlogov. Ključna težava je torej v tem, da predlagatelji ne želijo posredovati podatkov, koliko se bo zaradi teh sprememb znižala pokojninska osnova (in s tem pokojnina), čeprav imajo nedvomno na voljo vse podatke. ZPIZ lahko brez kakih zadržkov izračuna vplive teh sprememb na pokojninsko osnovo – koliko bo povprečno znižanje in kakšna bo struktura znižanja (koliko ljudem so bo osnova znižala denimo za 10 %, za 8 %, za 6 %, za 12 % in tako naprej). V nekaterih dodatnih pojasnilih vlade lahko beremo, da se za velik del populacije osnova na bo znižala, a konkretnih podatkov, ki bi to potrjevali, ni na voljo.

Verjetno zgornja ocena o znižanju pokojninske osnove ni točna, ker je pač samo ocena – a predlagatelji in ZPIZ imajo na voljo popolnoma točne podatke, ki bodo pokazali, koliko ljudem se bo zaradi predlaganih sprememb pokojnina povečala in koliko ljudem ter za koliko znižala. Torej podatke, ki jih dosedanjih predlogi in ponujeni dokumenti ne vsebujejo, a so zelo pomembni za oceno finančnih učinkov sprememb.

Usklajevanje pokojnin

Druga ključna sprememba, ki bo vplivala na višino pokojnin vseh upokojencev v bodoče, pa je način usklajevanja pokojnin. V predlogih je samo zapisano, da se bo usklajevanja postopno prevesilo v le 20 % usklajevanja z rastjo plač namesto dosedanjih 60 % uteži. Kakšne finančne učinke pa prinaša ta sprememba, pa predlagatelji javno ne navajajo. In kot kaže spremljanje medijev, to menda tudi nikogar ne zanima, saj nismo zasledili enega vprašanja ali dileme o tem.

Pozitivna gospodarska gibanja v Sloveniji so v zadnjih 30 letih omogočila, da so realne plače (plače nad rastjo ceno) letno v povprečju rasle za okoli 1,5 % (BDP celo 2,6 % letno). To se je seveda odrazilo v rasti življenjskega standarda ljudi, saj bi sicer ostali na razmerah iz leta 1995. Verjetno vsi pričakujemo, da bo življenjski standard (realne plače), tudi v bodoče naraščal po neki podobno stopnji, če se imamo namen približati življenjskemu standardu razvitejših držav (glede tega najbrž dilem ni). Po obstoječi zakonodaji se je pri rasti (usklajevanju) pokojnin upoštevalo tudi 60 % rasti plač, kar pomeni realno rast pokojnin za okoli 1 odstotek letno (poleg nadomeščanja inflacije). Že ta rešitev pomeni, da se v 20 letih plača povprečnemu zaposlenemu realno poveča za okoli 30 %, pokojnine pa za 20 %. Razmerje med pokojnino in plačo se je v dvajsetih letih povprečnega prejemanja pokojnine zaradi tega redno zniževalo za kakih 10 odstotnih točk.

Predlagan način usklajevanja, ki bo v končni fazi prinesel le še 20-odstotno upoštevanje rasti plač pa pomeni, da bi se pokojnine v 20 letih od takrat realno povečale le še za 6 % (plače pa še vedno za 30 %, če bomo gospodarsko uspešni). In o finančnih učinkih teh sprememb do sedaj v medijih nismo nič zasledili, razen navedbe vlade, da bo to “prispevalo k stabilnosti sistema”. Kot da bi preprosto predlagali 5 % znižanje pokojnin, ker bo javno-finančni položaj države pač zato boljši. Vsekakor bi morali predlagatelji te spremembe predstaviti točen izračun, kako bo ta sprememba vplivala na višino pokojnin v naslednjih letih in za argumentiramo javno razprav je najbrž to najmanj, kar lahko pričakujemo – razen, če se je želi.

Po usklajenih stališčih, naj bi se torej pokojnine v končni fazi usklajevale le še z 20-odstotno rastjo plač. Ta sprememba naj bi se uvajala zelo postopno, celih 15 let, tako da predvsem v prvih letih nekih učinkov ne bomo čutili. A pokojnina čez 20 let bo vseeno primerjalno okoli 7 % nižja kot po trenutno veljavni zakonodaji, po polni uveljavitvi celo za 10 %. Zaradi postopnega uvajanja bo ta učinek manj boleč in skupna prejeta pokojnina bo nižja za blizu 3 %, po polni uveljavitvi pa blizu 6 % (okoli 500 eur letno pri minimalni pokojnini). Odstotki mogoče niso tako visoki, a v 20-letnem prejemanju pokojnine vsekakor niso zanemarljivi. Predvsem tudi zato, ker predlagatelji te spremembe in učinkov odkrito ne pojasnijo.

Glede na precejšen finančni učinek (poslabšanje gmotnega položaja upokojencev) navedenih dveh sprememb pokojninske zakonodaje, bi morali predlagatelji te učinke najmanj korektno predstaviti. Mogoče so predlogi upravičeni in bodo nadomeščeni z dvigom odmernega odstotka ter dodatnega zimskega dodatka. A za vodenje argumentiranje javne razprave bi morala te podatke poznati, ne samo pozitivnih (dvig odmernega odstotka, zimski dodatek), temveč tudi spremembe ki se bodo pri višini pokojnin odrazile negativno (podaljšanje referenčnega obdobja ter drugačno usklajevanje pokojnin). Na osnovi tega bi tudi zainteresirana javnost lažje ocenila celovite učinke sprememb.

Učinki pokojninske reforme

Če bi povzeli učinke predlagane pokojninske reforme, moramo najprej ponoviti, da je dobro, da so pogajalci dosegli soglasje. Da bomo z reformo nekoliko dvignili upokojitveno starost, kar je glede na staranje prebivalstva nujno, pri višini pokojnin pa lahko samo ocenimo, da bodo negativni učinki predlaganih sprememb na višino pokojnine pokriti s pozitivnimi spremembami. Še največji očitek predlagateljem gre pravzaprav v smeri, da teh negativnih učinkov ne želijo transparentno predstaviti. Kljub različnim pozivom se tako ministrstvo kot ZPIZ izogibata posredovanju informacij, koliko se bo v povprečju in strukturi znižala pokojninska osnova in navajata samo neke hipotetične primere. Podaljšanje referenčnega obdobja je smiselno, a moralo bi biti podprto s točnimi podatki o učinkih. Zniževanje pokojnin zaradi poslabšanega načina usklajevanja pa je popolnoma nepotrebno in ta predlog bi morali umakniti iz predlogov za reformo. Res bo del tega nadomestil zimski dodatek (a to potem ni dodatek temveč nadomestilo za izpad prejemkov drugje), večkrat pa tudi navajajo, da bomo to še preverjali v naslednjih letih. Potem s tem raje počakajmo nekaj let do naslednje korekcije pokojninskega sistema in ne da uvajamo neke spremembe, ki bodo veljale tudi šele v letu 2040, ko bomo sistem vmes verjetno že ponovno spreminjali, vsaj enkrat.

Ob promociji pokojninske reforme s strani vlade, pa seveda poslušamo tudi veliko kritik, kako bodo spremembe poslabšale položaj upokojencev in da k temu nič ne prispevajo delodajalci. Zato se vrstijo tudi pozivi za umik dogovora oz. reforme. Menim, da to ni smiselno, da bi mogoče lahko naredili korekcijo kot opisano zgoraj, sicer pa naj dogovor ostane. Seveda pa nas verjetno čez pet, deset let čakajo že kaki novi popravki. Drži, da imamo tudi veliko zaposlenih, ki so že pri 60-tih letih “iztrošeni” in zanje moramo poskrbeti preko invalidskega upokojevanja ter socialnih programov. Za večino pa velja, da živijo kar nekaj let dlje, zaradi česar je vsekakor smiselno in nujno, da se upokojitvena starost postopno dviguje. Smiselno bi bilo tudi razmisliti o dvigu delovne dobe za 1 leto, kar bi pomembno spremenilo razmerja med zavarovanci in upokojenci in izboljšalo vzdržnost. V Sloveniji dela v starostnem razredu 60-64 let le 35 % ljudi, v povprečju EU 51 %, na Švedskem, državi, ki jo razumemo kot socialno prijazno, kar 69 %. To so najbrž usmeritve tudi za nas, če želimo stabilen pokojninski sistem in primerne pokojnine – zakaj pa ravno Slovenci ne moremo delati v podobnem obsegu kot Švedi? Populistični predlogi, kako pa bi se morali v Sloveniji še naprej upokojevati pri 60 letih, so popolnoma neresni.

Enako pa velja tudi za diskusijo, kako danes delodajalci plačujejo za pokojnine bistveno manj (8,85 %) kot zaposleni (15,5 %) in da bi morali ti dve stopnji izenačiti ter enako obremeniti obe strani. Ali imamo več prispevkov na bruto plačo ali iz bruto plače, je rezultat dogajanj v preteklosti in ključno je, da so potem temu potem prilagojene višine bruto plač in ves plačni sistem. Večje poseganje v ta razmerja bi zahtevalo prenovitev celotnega plačnega sistema v državi, kar preprosto ni izvedljivo. Vsebinsko pa je samo pomembno, da se od skupnega stroška dela, ki ga plača delodajalec (bruto plača plus prispevki) za pokojnine namenja 21 %. Diskusija ali to plača delodajalec ali delojemalec je irelevantna, ker celotni strošek dela plača podjetje, po plačilu vseh davkov, pa delavec dobi povprečni neto znesek 56 % celotnega stroška dela. Lahko rečemo, da je vse plačal delodajalec, saj je dejansko to njegov strošek, lahko pa tudi, da je ves prispevek za ZPIZ plačal zaposlen iz svojega celotnega prejemka, ki ga je zaslužil.

Izenačitev prispevnih stopenj za ZPIZ bi sicer pomenila okoli 900 mio eur večje davčne obremenitve gospodarstva, na drugi strani pa povečanje neto plač vseh zaposlenih za približno 650 mio eur, ker bi v tem primeru plačali zaposleni 250 mio eur več dohodnine (priliv v proračun). To bi pomembno spremenilo trenutna makroekonomska ravnotežja in takšne enkratne spremembe preprosto niso sprejemljive. Ob 80 tisoč zaposlenih, ki danes delajo v podjetjih z izgubo, bi se na primer ta številka povečala za dodatnih 80 tisoč zaposlenih v podjetjih z izgubo. Relativno nizke pokojnine in plače so pač tudi odraz naše ekonomske sposobnosti (ustvarjene dodane vrednosti) in alternativa je lahko samo še večja uravnilovka. Ter seveda gospodarska rast na dolgi rok. Zato pač ideje, kako bi morali izenačiti prispevne stopnje, kako bi morali zagotoviti najmanj 1.000 eur pokojnine, kako se še naprej upokojevati pri 60 letih, preprosto niso izvedljive in jih lahko označimo kot populistične predloge. Ne zato, ker dajemo prednost podjetnikom ali še bolj pritiskamo na zaposlene, temveč ker moramo v ekonomiji zagotavljati ravnotežje v delitvi dodane vrednosti in skrbeti tudi za razvoj. In tega seveda ne more rešiti nobena pokojninska reforma.

Ponovimo torej, da je naš pokojninski sistem relativno stabilen že vseh zadnjih 30 let, ko namenjamo za pokojnine dokaj podoben delež BDP. In da Slovenija glede demografskih gibanj ni nič bolj obremenjena kot povprečje držav EU. Seveda pa povečevanje deleža starejših nujno zahteva tudi postopno dvigovanje upokojitvene starosti, ki pa bo glede na dvig življenjske dobe še vedno omogočala kakih 20 letih preživetih v pokoju. To dvigovanje starosti ob upokojitvi in mogoče tudi kako leto daljša delovna doba zato ne sme biti neka tabu tema in predmet načelnega nasprotovanja. Ta dvig namreč potem omogoča tudi nivo pokojnin v razmerju do plač vsaj na današnjem nivoju, sicer bi jih morali zaradi stabilnosti sistem nadaljnje zniževati, kar pa ni sprejemljivo. Predlagana reforma ali usklajevanje pogojev upokojitve, če hočete, te cilje večinoma pokriva, čeprav mogoče nekoliko preskromno pri dvigu starosti, pri višini pokojnine pa je predvsem očitek, da predlagatelji nočejo natančno predstaviti finančne učinke predlaganih sprememb.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku