Konvencionalni pogled pravi, da ima neto pritok tujih priseljencev pozitiven učinek na razvite drževe. Imajo pozitiven prispevek h gospodarski rasti in k financiranju pokojninske in zdravstvene blagajne. Toda zadnje empirične raziskave kažejo, da ta pričakovanja veljajo zgolj v posebnih pogojih in v primeru zmernih sprememb.

Razvite države so se ujele v past prekletstva razvitosti. Po eni strani se z razvojem domača kvalifikacijska struktura premika navzgor. Domačini, ki že skoraj polovično dosegajo terciarno izobrazbo, seveda nočejo več opravljati nižje plačanih del. Običajna rešitev za to je uvoz tujih nizko izobraženih priseljencev za delo v komunali, gradbeništvu, turizmu, logistiki in delno v industriji.

Na drugi strani dvig izobrazbene strukture, ekonomska neodvisnost in drugačne aspiracije žensk ter splošna družbena klima v času digitalne revolucije negativno vplivajo na rast prebivalstva. Rodnost v vseh razvitih državah dramatično upada. Matematična gotovost je, da prebivalstvo s stopnjo natalitete nižjo od 2.1 postopno izumre. In v Evropi so stopnje rodnosti med 1.15 (Španija) in 1.79 (Francija). V Južni Koreji pa le še 0.72. Financial Times je nedavno objavil izsledke študije, ki kaže, da gre problem padajoče rodnosti z roko v roki z naraščajočo preferenco po samskosti. Padec rodnosti po vsem svetu ni posledica manjšega števila otrok na par, temveč občutnega zmanjšanja števila ljudi v razmerju. Torej, ker ljudje trendno izgubljajo željo po “parjenju” (življenju v paru), naj bi se trendno zmanjševala tudi rodnost.

Posledica upadanja števila prebivalstva so težave v financiranju izdatkov za zdravstvo in pokojnine rastočega števila starega prebivalstva, katerega življenjska doba se povečuje. Tudi glede tega so se razvite države zatekle k rešitvi uvoza tujega prebivalstva, ki naj bi (tudi zaradi drugačnega kulturnega pedigreja in nižje izobrazbe) zaradi višje stopnje rodnosti pozitivno prispevalo k financiranju zdravstvene in pokojninske blagajne.

Vendar pa zadnje raziskave kažejo, da slednja pričakovanja veljajo le v specifičnih razmerah in da so imigracije lahko dvorezen meč. Prvič, že nekaj akademskih raziskav, denimo za Dansko, Nizozemsko in Švedsko, je pokazalo, da je neto fiskalni prispevek migrantov dejansko negativen. Nedavno objavljena raziskava za Nizozemsko je uporabila zelo podrobne mikropodatke o fiskalnih prispevkih in socialnih transferjih celotnega prebivalstva. Na podlagi teh podatkov so avtorji izračunali diskontirane življenjske neto prispevke priseljenskega prebivalstva glede na domače prebivalstvo, pri čemer so razlikovali glede na motiv priseljevanja in glede na poreklo priseljencev (87 izvornih regij).

Analiza kaže bistvene razlike v fiskalnem prispevku domačega prebivalstva in priseljencev. Domačini večinoma pozitivno prispevajo v javne blagajne med 20. in 60. letom starosti, medtem ko so mladi in starejši breme za proračun. Njihov življenjski neto prispevek je kljub temu pozitiven. Pri priseljencih pa le okoli 20 % v življenju prispeva več, kot prejme. Pozitiven neto učinek imajo predvsem priseljenci iz Skandinavije, anglosaksonskih držav, Francije in Japonske, če prispejo med 16. in 50. letom. Vsi ostali priseljenci, zlasti iz nezahodnih držav, imajo povprečno negativen fiskalni učinek. Razlike so velike tudi glede na razlog priselitve: delovni migranti, ki pridejo kot odrasli, prispevajo pozitivno, medtem ko priseljenci z drugimi motivi (študij, družina, azil, drugo) pa vsi prinašajo negativne neto prispevke ne glede na starost prihoda. Do 70. leta starosti znaša ta neto negativni prispevek okoli 400 tisoč evrov za prosilce za azil in okoli 200 tisoč evrov za družinske migrante. Negativni prispevek je še posebej velik pri prosilcih za azil iz Afrike in Bližnjega vzhoda.

Teh ugotovitev sicer ni mogoče posploševati za vse države. Prvič, velja predvsem za države, kjer imajo večji delež migrantov in večji delež prosilcev za azil. V Sloveniji denimo azilantov ni veliko. Drugič, treba je upoštevati učinke družinskih članov. Običajno se namreč priseli en delovni migrant, nato sledi združitev družin. In ker imajo priseljenci iz nezahodnih držav večje število otrok od zahodnih in ker njihove žene običajno niso zaposlene, ima to velik vpliv na javne blagajne (za zdravstveno blagajno, za stroške šolanja, za socialne pomoči), ker so zavarovani po očetu in ker ne dosežejo dohodkovnega cenzusa na družinskega člana. In tretjič, treba je upoštevati razlike v strukturi zaposlitev med domačini, zahodnimi in nezahodnimi priseljenci. Nezahodni priseljenci običajno delajo slabše plačana delovna mesta in velikokrat so “sposojeni” od agencij za posredovanje delavcev. To pomeni, da večinoma delajo na minimalni plači, razliko pa dobivajo v gotovini. In to seveda pomeni, da zelo malo prispevajo iz naslova dohodnine in socialnih prispevkov, hkrati pa dobivajo precejšnje transferje iz proračuna za družinske člane. Zato je njihov neto fiskalni učinek, če niso samski, v povprečju negativen.

Drug problem migracij pa sledi sledi iz njihove »doze« in njihovega kulturnega predigreja. V zmernih dozah so imigracije zelo koristne, če pa državo šokirate z velikim pritokom (kulturno, versko itd.) raznolikih priseljencev, bo to – ob strahu pred izgubo delovnih mest, prepočasni integraciji ter anksioznosti zaradi prevelike raznolikosti – sprožilo pri domačem prebivalstvu odpor, ki se bo nato sprevrgel v podporo političnemu populizmu. Sodeloval sem v dveh raziskavah, kjer smo na vzorcu razvitih držav raziskovali vzroke za povečan volilni uspeh populističnih strank. Ugotovili smo, da vzpon levega populizma najbolj poganjajo ekonomski razlogi, predvsem povečana neenakost in brezposelnost, medtem ko je desni populizem bolj kulturno pogojen, reagira predvsem na povečan delež tujerodnega prebivalstva. Praktično vse premike v skrajni desni populizem – od vzpona desnih populistov v zahodnih državah do prve izvolitve Trumpa in Brexita – empirične raziskave prispisujejo nasprotovanju volilcev odprti migracijski politiki.

Torej stava na to, da bo priseljevanje rešilo probleme v javnih blagajnah, ki nastajajo zaradi zmanjšane rodnosti domačega prebivalstva, sloni na trhlih temeljih. Pomembno je, od kod prihajajo ti priseljenci, s kakšnim motivom in v kakšnem številu. Toda ta stava nas je pripeljala v tipično desničarsko past – izbiramo lahko med več rojevanja ali skrajnimi desničarji na oblasti. Liberalci se bodo seveda odločili za hedonizem in svobodo izbire, in s tem za izumrtje.

Bojim se, da rešitev ni v uvažanju (kulturno zelo raznolikega) tujega prebivalstva, pač pa predvsem v spodbujanju domače rodnosti in produktivnosti gospodarstva prek avtomatizacije in boljših pogojih dela v storitvenih dejavnostih.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku