Bine Kordež

Ob spremljanju aktualnih dogodkov v zvezi z agresijo na Ukrajino si lahko zamislimo podobno zgodbo. Seveda ni resnična, vendar pa podobnost z resničnim življenjem ni zgolj naključna.

Denimo, da bi nam pogorela hiša in za sanacijo ter izgradnjo nove potrebujemo 200 tisoč eur, ki jih seveda nimamo. Hišo nam je pravzaprav nekdo požgal, tudi vemo kdo, a škode od njega sami ne moremo izterjati. Pravi sicer, da nam je pripravljen postaviti novo, a na način, da bi bili v njej delni najemniki, kar seveda za nas ni sprejemljivo.

Zato se obrnemo na močnega, premožnega in vplivnega prijatelja, ki nam je pripravljen zgraditi novo hišo, a prav tako postavi pogoje, za katere menimo, da jih ne moremo sprejeti. V razočaranju nad ponudbo se obrnemo na drugo skupino prijateljev za pomoč. Tudi oni nam pritrjujejo, da so pogoji prvega prijatelja nesprejemljivi, da je od njega res grdo in nepošteno, da nas v tako težki situaciji na nek način izsiljuje, kar mu tudi povedo. Razmišljajo tudi v smeri, da bi v povrnitev prvotnega stanja prisilili požigalca, česar bi se vsi prijatelji lahko celo lotili. A vidijo, da pravih vzvodov za to prisilo nimajo, zaradi različnih razlogov pa se z njim tudi ne upajo dokončno skregati.

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

The interplay between them, Russia, and the US will determine the continent’s future security architecture.

French President Macron’s declaration on Wednesday that he’s flirting with extending his country’s nuclear umbrella over other continental allies shows that he’s throwing down the gauntlet to Germany and Poland for leadership of post-conflict Europe. Outgoing German Chancellor Scholz published an hegemonic manifesto in December 2022 that later took the form of what can be described as “Fortress Europe”, which refers to the German-led attempt to lead Europe’s containment of Russia.

This concept requires Poland subordinating itself to Germany, which unfolded over the first half of last year but then slowed as the ruling liberal-globalist coalition started taking a more populist-nationalist approach towards Ukraine ahead of May’s presidential election. Even if this started off insincerely, it’s since assumed a life of its own and created a new dynamic in the latest circumstances brought about by Trump’s return whereby “Poland Is Once Again Poised To Become The US’ Top Partner In Europe”.

Nadaljujte z branjem→

Aprila 2008 so članice na vrhu Nata v Bukarešti v 23. točki skupne izjave povabile Gruzijo in Ukrajino v Nato:

NATO welcomes Ukraine’s and Georgia’s Euro-Atlantic aspirations for membership in NATO. We agreed today that these countries will become members of NATO.

Tedanji ameriški veleposlanik v Moskvi William Burns je v depeši v State Department že februarja istega leta zapisal, da je širitev Nata v ti državi absolutna “rdeča črta” za Moskvo, kdorkoli je ali bo v Rusiji na oblasti. No, neokonzervativci v Bushevi administraciji ruskega nasprotovanja niso jemali resno in dva meseca kasneje obe državi povabili v Nato.

1. avgusta 2008 so gruzinske sile napadle avtonomno regijo Abhazijo, Rusija se je istočasno odzvala in zasedla Južno Osetijo s pretežno rusko govorečim prebivalstvom. Vojna med Rusijo in Ukrajino se je končala po 12 dneh. Južna Osetija je obdržala samostojnost znotraj Gruzije, vendar je Rusija tam oblikovala svoje vojaške baze. Rusija je spet vzpostavila svoj politični vpliv v Gruziji in slednja je morala pozabiti na svoje morebitne aspiracije glede članstva v Natu.

Glavni nauk te vojne (ob tem, da za velesile očitno ne veljajo pravila mednarodnega pravnega reda) je, da so ZDA, ki so sprovocirale vojno (najprej z ameriško sponzorirano rožnato revolucijo, neposredno pa s povabilom Gruzije v Nato), Gruzijo ob ruski agresiji povsem pustile na cedilu. Niti s prstom ji niso pomagale. Drugi nauk te vojne je, da se je Rusija po zmagi v Gruziji zadovoljila z zaščito svoje manjšine v Južni Osetiji in z vojaško nevtralnostjo Gruzije.

Iz obojega sledi, da se bodo ZDA, po tem, ko so očitno neuspešno sprovocirale vojno v Ukrajini, po ruski prevladi odmaknile od Ukrajine, medtem ko bo Rusija obdržala zasedene ukrajinske regije, preostala Ukrajina pa bo morala ohraniti vojaško nevtralnost. Če ne bi prišlo do te vojne, bi se Rusija zadovoljila zgolj z avtonomijo pretežno rusko govorečih regij (in spoštovanjem pravic manjšine) in vojaško nevtralnostjo. Toda zaradi izkušenj pred vojno (od 2012, prek sporazumov Minsk 1 in 2 do jeseni 2021) z ukrajinskimi oblastmi, bo Rusija trajno priključila zasedene regije.

Lahko se nad tem upravičeno zgražamo in delamo dolge moralistične traktate. Toda za velesile ne veljajo enaka pravila kot za ostale države, pa naj še tako moraliziramo. Tudi ZDA ne bi dovolile, da se Mehika ali Kanada vključita v rusko vojaško zavezništvo. Kar nam lepo ilustrira Kubanska kriza iz leta 1962.

Spodaj je dobra kronologija dogodkov, ki je vodila do rusko-gruzinske vojne in kako se je vojna razpletla. Primer nam kaže zgodovinsko lekcijo za to, kar se bo zgodilo po rusko-ukrajinski vojni.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja dva zapisa – govor ruskega predsednika Putina in izjavo ameriškega podpredsednika J.D. Vancea – je treba brati skupaj. Realizem se je vrnil v mednarodne odnose. No, do Evrope bo potoval nekaj dlje časa. In prinesla ga bo nova garnitura politikov, ne ta, ki je hujskala k vojni.

Jasno je bilo, da bo, preden bo petelin trikrat zapel, Zelenski kapituliral pred Trumpom. Brez ameriške vojaške (v orožju, kibernetskih storitvah itd.) in vodstvene pomoči se Ukrajina v nekaj tednih sesuje kot hišica iz kart. Hitra kapitulacija Zelenskega pred Trumpom je tudi najbolj jasen odgovor, koliko je vredna evropska deklarativna “neomajna podpora” in koliko so vredna evropska zagotovila glede pomoči. Vredna so natanko NIČ (0). Evropska vojaška moč je vrtni palček in evropska vojaška pomoč (če bi še bilo dovolj orožja v skladiščih) je povsem nekoristna brez ameriške obveščevalne in kibernetske pomoči (satelitska navigacija). 

Seveda pa kapitulacija Zelenskega pred Trumpom ne pomeni, da lahko Zelenski “stopi v isto vodo” kot bi v petek in da bo sporazum enak, kot je bil v petek. Ali da bo Zelenski tisti, ki ga bo podpisal. Kapitulacija tudi ne pomeni, da bo Zelenski (ali Ukrajina) sedel za pogajalsko mizo in postavljal kakršnekoli pogoje. Kapitulacija pomeni zgolj to, da je Trump Zelenskemu zlomil hrbtenico in da bo Zelenski pristal na vse, kar se bosta dogovorili ZDA in Rusija. Ker lahko Trump Zelenskega in Ukrajino, kadarkoli se mu zahoče, da z eno besedo na OFF.

Sledi še druga kapitulacija. Pred Rusijo.

Ukrajinsko vodstvo je bilo hiper neumno, da se je spustilo v to avanturo z Bidnom. Kot da ne bi videli Gruzije leta 2008, ki ji Bush mlajši kljub povabilu v Nato ni pomagal niti s prstom ob ruskem zavzetju Osetije. Ali kot da ne bi videli Afganistana, ki ga je Biden po prvi polovici leta svojega mandata po dvajsetih letih pustil na cedilu, zapustil v enem tednu in ga prepustil Talibanom na milost in nemilost.

Kissinger: Nevarno je biti ameriški sovražnik, biti ameriški prijatelj pa je usodno.

Nadaljujte z branjem→

Seveda gre zgolj za vrhunski sarkazem, da Evropejci več financirajo rusko stran kot pomagajo Ukrajini. Je pa ta sarkazem dober zaradi licemerja, ki ga zganjajo Evropejci. Uvedli so 16 paketov sankcij proti Rusiji in njenim subjektom, Putina imenujejo vojnega zločinca in se sploh nočejo z njim pogajati, na drugi strani pa kupujejo ruski plin, naftne derivate, umetna gnojila in celo hrano od Rusije.

K temu je treba dodati, da:

1. Evropa nima veliko izbire in da mora kupovati ruski plin, sicer bi zmrznila pozimi, njena industrija pa ugasnila. Ameriški in katarski LNG sta bistveno predraga.
2. ZDA so tudi velik uvoznik ruskih naftnih derivatov (posredno), umetnih gnojil, urana itd.

Ključna poanta je, da ne greš v vojno z državo, od katere si ključno odvisen (Rusija) in da se ne kregaš z državo, ki te varuje (ZDA). In nauk iz te zgodbe je, da je treba ustrezno zmanjšati strateške odvisnosti, da lahko kadarkoli ohraniš in ubraniš svojo avtonomijo in da te ne morejo izsiljevati ali resno prizadeti. Diverzifikacija nabavnih virov in izvoznih trgov na eni in energetska, prehranska, tehnološka in vojaška avtonomija na drugi strani so ključ.

Trumpove besede iz leta 2018, iz katerih so se Nemci smejali, Evropejci pa samo debelo gledali, so zelo smiselne. Zanimivo je, da ima “kšeftar” Trump, kot se mu posmehujejo, več smisla za strateške zadeve kot “pametni in uglajeni” Evropejci.

Henry Kissinger je bil leta 2014 preroški glede Ukrajine. Opozoril je na nevarnost forsiranja sovražne narative proti Rusiji in na nevarnost, da bi Ukrajino zvlekli na eno stran. Glede prvega je povedal, da preden se spustimo v vojno z Rusijo, je treba vedeti, kako bomo iz nje izšli. In tega scenarija Bidnova administracija in vazalne evropske države niso imele. Glede drugega je povedal ključno poanto: če želimo, da Ukrajina preživi in cveti, ne sme biti na eni ali drugi strani, pač pa most med obema. Kissinger je v svojem predlogu rešitve predvidel, da Ukrajina ni članica Nata in da vzdržuje podobno nevtralno vlogo kot Finska (preden se je vključila v Nato).

Neznanje, nevednost ali ignoranca sta ključ za napačne odločitve. Spodnji tekst iz marca 2014 bi morali prebrati vsi zahodni politiki, analitiki in novinarji. Da bodo razumeli, kje je bila narejena začetna napaka in kje lahko najdemo rešitev za Ukrajino kot nacionalno državo in kot državo, ki bo lahko uspešno zagotavljala blaginjo svojim prebivalcem.

____________

Far too often the Ukrainian issue is posed as a showdown: whether Ukraine joins the East or the West. But if Ukraine is to survive and thrive, it must not be either side’s outpost against the other — it should function as a bridge between them.

Nadaljujte z branjem→

Nasprotnike je treba pazljivo poslušati. Da razumemo njihove namene in da znamo nanje učinkovito odgovoriti. Besede Sergeja Lavrova imajo težo. Jaz njegove spodnje izjave iz zadnjega intervjuja razumem v smeri, da bo Rusija vztrajala pri tem, da se Nato umakne na meje pred širitvijo v nove članice EU. In v luči govoric, da ameriški predsednik Trump resno razmišlja o tem, da se ZDA umaknejo iz Nata, bi kombinacija obojega pomenila, da (1) ZDA upoštevajo ruske zahteve, in hkrati (2) da bi morale preostale članice Nata prevzeti varnostne garancije za (nekdanje) Nato baze v novih članicah EU. To pa bi efektivno pomenilo, da ex-Natovih vojaških baz v novih članicah EU ne brani več 5,225 ameriških jedrskih konic, pač pa, da nasproti 5,580-im ruskim jedrskim konicam stoji le še 515 francoskih in britanskih jedrskih konic. Pri čemer so francoske in britanske rakete z jedrskimi konicami hitre kot kočije v primerjavi z ruskimi nadzvočnimi raketnimi ferariji.

Kaj torej preostane “pogumnim” članicam EU, ki se danes tako glasno repenčijo pod ameriško zaščito?

1. Vključitev v vojno v Ukrajini in začetek tretje svetovne vojne (po kateri Evrope ne bo več)? ali
2. Otoplitev diplomatskih odnosov Rusijo in poskus izpogajanja novega, samostojnega varnostnega sporazuma med Evropo in Rusijo? 

Zaenkrat vemo le to, da so čivave zelo pogumne in glasne, ko lajajo izza hrbta gospodarja na buldoga onstran ograje in da dobijo srce in noge zajčka, ko gospodarja ni zraven in buldog preskoči ograjo.

Vir: Arms Control Association

We were not blind.

As far back as 2007, at the Munich Security Conference, President of Russia Vladimir Putin warned that while we were working with NATO, the European Union, and the G7 (as a member of the G8 at the time), we should not be mistaken for naïve or unaware.

If we are to be treated as equals, then let us work as equals.

We continued our efforts.

In numerous meetings, Vladimir Putin patiently explained to each country and Western partner what he meant in Munich, in case there had been any misunderstandings.

Until the very last moment, we gave them a chance to avoid an open conflict.

In December 2021, we told them plainly: You are stalling on the Minsk Agreements and creating security threats for us.

Let’s sign a European security treaty that ensures stability without dragging anyone into NATO.

They ignored us.

Even in January 2022, I met with then US Secretary of State Antony Blinken.

He told me that NATO was none of our business and that the only assurance they could offer was some limitations on the number of intermediate-range missiles they would deploy in Ukraine.

That was it.

Nadaljujte z branjem→

Tale spodnji komentar je v svojem bistvu na las podoben mojemu včerajšnjemu o irelevantnosti tega, kar se pogovarjajo in sklepajo evropski politiki med seboj. Če ne morejo premagati Rusije v Ukrajini, če je ne morejo prisiliti v vdajo ali če je ne morejo prisiliti, da pristane na njihove pogoje, ker nimajo ničesar, s čimer bi to lahko zagotovili, so njihova srečanja, menja in sklepi irelevantni. Izpadejo samo kot klovni, ki se pred svojimi volilci delajo, da niso nepomembni statisti.

Medsebojno proxy vojno na ukrajinskih tleh bosta končali Amerika in Rusija (ki sta jo začeli) na podlagi širšega globalnega konteksta njunih mednarodnih odnosov. Evropski vazali pa lahko samo plačujejo za posledice svoje neumnosti, da so v tem boju slonov sodelovali kot koristni idioti.

In a summit with Zelensky and other now-panicking European vassal states, UK Prime Minister Sir Keir Starmer says the summit’s goal is to outline a plan to stop the fighting in Ukraine and then discuss that with the United States.

Pure delusion. Starmer and these other European vassals have now deluded themselves into thinking that after screaming to keep the proxy war going for as long as it takes, that Donald Trump actually would give a moment of serious thought to what Europe has to say about the Ukraine proxy war.

This was always Washington’s proxy war, the UK and Europe were simply the attack dogs on the US’ leash. The end of the proxy war and the terms of its conclusion will be decided by Washington and Moscow.

Vladimir Putin doesn’t trust the UK’s and Europe’s leaders as far as he can throw them, so he will ignore any of their maximalist proposals. Donald Trump will be confused that the US’ loyal vassals are daring to try and formulate a plan of their own, and actually think it will get anywhere.

The ‘plan’ that these band of clowns will reach will be given to Donald Trump on a silver platter, tied up in a beautiful ribbon. Trump will take this ‘plan’ and unceremoniously throw it in the bin and continue the only serious diplomacy going on right now, which is between Washington and Moscow.

In summary, the US’ approach will be to look at this plan, toss it aside, say ‘anyway’, and continue direct negotiations with Putin. This summit is nothing but political performative pantomime for domestic political consumption in the Western European rump of Eurasia.

Sir Keir Starmer is trying to be the ‘great consequential statesman’ he thinks he is, European leaders are trying to look like they’re actually doing something of consequence while the world looks at them as vassals, and Zelensky is trying to sell a false reality to Ukrainians that it doesn’t matter if the Trump administration detests him, at least the irrelevant European leaders are on his side.

After promoting continuing the failed proxy war for as long as it takes for years, now this confusing, irrelevant performance of pretending to want peace.

Vir: Afshin Rattansi via X