Bržčas sta edini koristi Trumpove vladavine 2.0 za Evropo v tem, da, prvič, utegne ameriški predsednik v njemu lastnem »kšeftarskem« slogu končati vojno med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju in s tem končati trpljenje Ukrajincev in evropsko stagnacijo, in drugič, da je države EU z brutalno brco prisilil, da se morajo osamosvojiti od ZDA. Ko sem pred letom in pol pisal o nujnosti evropske suverenosti, je bilo še prehitro. Takrat sem pisal, da je čas, da v Evropi odrastemo. Da postanemo suvereni in avtonomni v vodenju naših politik. In da bo Evropa suverena šele takrat, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila od ZDA.

Izvirni greh: evropska nesuverenost

Vendar so bili evropski voditelji takrat še tesno v postelji z Bidnovo administracijo. Živeli so v iluziji večnega evroatlantskega zavezništva, v katerem bodo evropske države večno uporabljale ameriške tehnološke in komunikacijske storitve in da jih bo ameriška vojska večno in zastonj varovala. V zameno za to iluzijo so se bili evropski voditelji po drugi svetovni vojni pripravljeni odpovedati tehnološki, vojaški in zunanjepolitični suverenosti.

Toda Donald Trump je z eno potezo to iluzijo razblinil. Pokazal je, da je Evropska unija vojaško nebogljena skupinica političnih voditeljev, ki med seboj tekmujejo, kdo se bo bolj vehementno petelinil pred TV kamerami, pri čemer pa nima nikakršnih realnih sposobnosti, da bi vojaško zaščitila napadeno državo na svojih mejah. Ker brez ameriškega jedrskega ščita in ameriške pripravljenosti na vojaško pomoč še sebe ne more zaščititi. In s samostojnimi pogajanji z Rusijo o usodi Ukrajine je Trump brutalno demonstriral, da je Evropska komisija v najboljšem primeru nevladna organizacija, katere mnenje nikogar v svetu ne zanima. Trump je pokazal, da je EU v geopolitičnem oziru irelevanten subjekt. Svojo relevantnost so evropske države, vendar le peščica njih, črpale iz sodelovanja v skupini G7. Kadar in dokler je bilo to v interesu ZDA.

Kdor želi biti globalno relevanten mednarodni subjekt, mora biti politično suveren. Kdor želi biti politično suveren, mora biti najprej vojaško suveren, torej imeti svojo vojsko in razvito vojaško industrijo, mora biti finančno suveren (mora imeti svoj SWIFT bančni sistem, lastne bonitetne agencije in lasten velik in razvejan finančni sistem), mora biti tehnološko suveren, torej imeti svoj GPS sistem, svoje internetne brskalnike, svoje strežnike e-pošte, lastne ponudnike telekomunikacijske opreme in tehnoloških aplikacij, lastne podatkovne centre, in nenazadnje mora imeti svoje ponudnike družbenih omrežij in digitalnih klepetalnic. Države EU nič od tega nimajo, ker so vse to »outsourcale« v Ameriko.

Dokler tega nimamo, lahko ameriški subjekti prek pritiska aktualne ameriške vlade z eno potezo prizemljijo naša vojaška letala, omejijo njihove funkcionalnosti, ugasnejo naše računalnike in pametne telefone, ugasnejo našo prometno in energetsko infrastrukturo in lahko manipulirajo z našimi čustvi in volilnimi preferencami prek družbenih omrežij. Dokler nismo vojaško, finančno in tehnološko suvereni, nismo relevanten faktor v svetu.

Poglejmo, kako lahko EU ustvari svojo suverenost in s tem pridobi mednarodno politično relevantnost. Poglejmo, na podlagi izkušenj drugih držav, kaj morajo države EU narediti, koliko bi to stalo, kakšen je časovni horizont teh aktivnosti in ali so države EU to sposobne narediti.

Možnosti evropske vojaške suverenosti

O možnostih in stroških evropske vojaške suverenosti sem na tem mestu sicer pisal že zadnjič, zato tukaj zgolj na kratko povzemam ključne ugotovitve in ocenjujem časovno komponento ter realističnost izvedbe.

Glavni problem EU držav je, da so kritično odvisne od uvoza ameriškega orožja in ameriških obveščevalnih informacij. EU države 60 % vsega orožja uvozijo iz ZDA, pri protiletalski obrambi ta delež znaša 90 %. Satelitske podatke države EU pridobivajo prek Nata ali komercialnih ameriških ponudnikov. Jedrsko zaščito (razen 290 jedrskih konic Francije) pretežno zagotavljajo ZDA prek Nata.

Osnovna nadgradnja evropske obrambne strukture s podvojitvijo jedrskega ščita, dodatnimi 3 tisoč tanki, 500 sodobnimi lovskimi letali, 200 sistemi protizračne obrambe in dodatni 700 tisoč vojakov v polni vojaški pripravljenosti bi stala najmanj okrog 900 milijard evrov v desetih letih. Seveda če bi bila izvedena centralizirano in na podlagi poenotenih evropskih standardov. Kar pa je malo verjetno, saj – kot kaže odziv članic EU na evropski oboroževalni paket ReArm – namerava vsaka država samostojno nadgraditi svoje vojaške kapacitete. Težava tega parcialnega pristopa se seveda pokaže v operativni nesposobnosti skupnega vojaškega posredovanja, logističnega oskrbovanja ter sistema poveljevanja. Ta neusklajenost in nesposobnost koordinacije je bil eden glavnih razlogov za poraz združenih arabskih sil v 6-dnevni vojni leta 1967 proti Izraelu.

Evropa sicer na papirju lahko doseže delno vojaško avtonomijo v 10 do 20 letih, toda popolna neodvisnost od ZDA je iluzija. Še posebej v jedrski in vesoljski obrambi.

Kitajske in ruske izkušnje z digitalno suverenostjo

Sodobno bojevanje temelji na predvsem na satelitski navigaciji. Večina držav uporablja v ta in civilne namene ameriški GPS sistem, ki je bil sicer primarno razvit za potrebe ameriške vojske. Rusija je z razvojem lastnega »GPS« (GLONASS) začela že leta 1982, v uporabi je od leta 1993 in pokriva cel svet. Finančno je bil projekt obnovljen pod Putinom kot vojaško-strateški projekt. Lasten sistem ruski vojski zagotavlja ključno strateško prednost z neodvisno, bolj precizno navigacijo, natančnejšim ciljanjem, varno komunikacijo in učinkovitim vodenjem vojaške logistike in operacij. Strošek razvoja GLONASS je ocenjen na več kot 10 milijard USD.

Kitajsko prebujenje se je zgodilo leta 1996, ko je Kitajska izvedla vrsto vojaških vaj ob obali Tajvana, da bi ustrahovala Tajvan pred razglasitvijo neodvisnosti. Med temi vajami je Kitajska izgubila nadzor nad dvema raketama, ki sta bili namenjeni tarčam v Tajvanski ožini. Kasneje so kitajski analitiki domnevali, da so ZDA zmanjšale natančnost GPS v regiji, da bi motile kitajske sisteme. Ta incident je bil ključni “prebujenje” Pekinga. Takrat je odvisnost od ameriškega GPS je postala kitajska strateška ranljivost.

Kitajska je lasten GPS, pod imenom BeiDou, sicer začela razvijati že leta 1994, a po krizi leta 1996 je projekt dobil prednostno nalogo. BeiDou ima številne prednosti, med drugim izjemno visoko natančnost, saj tretja različica sistema ponuja natančnost na ravni enega milimetra v Aziji (GPS pa 5 metrov), neprekinjen dostop (Kitajska lahko nadzira signal v svojem ozemeljskem prostoru), protiofenzivno odpornost (sistem je zasnovan tako, da preživi kibernetske ali fizične napade). Strošek razvoja naj bi znašal približno 10–12 milijard USD. Čeprav je bila vojaška neodvisnost glavni motiv, ima BeiDou tudi stranske koristi. Med drugim ima pomembno civilno uporabo, saj sistem podpira pametna mesta, promet in kmetijstvo, kar krepi kitajsko notranjo tehnološko infrastrukturo. Hkrati pa Kitajska izvaža tehnologijo BeiDou v države, ki sodelujejo v njeni iniciativi “Belt & Road”.

Drugi ključni sistem, ki omogoča gospodarsko odpornost, je medbančni komunikacijski sistem. Večina držav uporablja ameriški SWIFT sistem. Države, ki so bile predmet sankcij (Rusija, Iran), ki sankcije pričakujejo (Kitajska) ali so dovolj velike (Indija), so razvile lastne sisteme. Kitajski sistem CIPS je začel delovati leta 2015. Podpira povezave s SWIFT-om, vendar deluje tudi samostojno. Danes vključuje več kot 1.000 bank iz več kot 100 držav. Strošek razvoja je znašal okoli 300 milijonov USD. Rusija je lasten sistem (pod imenom SPFS) začela razvijati leta 2014 po uvedbi sankcij zaradi priključitve Krima. Zagon sistema je bil leta 2017 in danes vključuje več kot 400 ruskih bank in nekaj tujih partnerjev iz Evrazije. Strošek razvoja je ocenjen na več 100 milijonov USD. Lasten medbančni komunikacijski sistem je Rusiji omogočil, da njen bančni sistem po sankcijah iz leta 2022 ni kolapsiral in da lahko ruske banke izvajajo plačilni promet. Kitajska pa se je na to možnost uvedbe ameriških sankcij preventivno pripravila in hkrati mednarodni plačilni promet s tujimi partnerji v veliki meri prenesla na lasten sistem, s čimer ga je naredila odpornega na morebitne ameriške sankcije.

Tretji sistem, ki omogoča mednarodno vključenost v kapitalske in kreditne trge, so bonitetne agencije. ZDA nadzirajo ključne globalne bonitetne agencije: Moody’s, S&P in Fitch. Te določajo, kako “varno” je investirati v neko državo ali podjetje. Krožijo špekulacije, da lahko ameriška vlada oziroma njene agencije vplivajo na bonitetne ocene in s tem lahko potencialno vplivajo na sposobnost in ceno zadolževanja podjetij oziroma vlad. Kitajska in Rusija imata zato lastne bonitetne agencije. Kitajska agencija se imenuje Dagong, ustanovljena leta 1994. Leta 2009 je začela izdajati ocene tudi za tuje države. Strošek vzpostavitve agencije je ocenjen na 100 milijonov USD. Ruska agencija se imenuje ACRA, ustanovljena leta 2015 s ciljem nadomestiti ameriške ocene po izstopu Fitch, Moody’s in S&P iz Rusije. Strošek vzpostavitve agencije je ocenjen na več deset milijonov USD.

Četrti sistem, ki omogoča mednarodno neodvisnost, so spletni brskalniki in aplikacije za elektronsko pošto. Google in Gmail sta postala globalna orodja za spletno iskanje in elektronsko pošto, ki pa, kot je razkril Edward Snowden, med drugim ameriškim obveščevalnim agencijam omogočajo popoln vpogled v elektronske komunikacije subjektov drugih držav. Toda ne v Rusiji in na Kitajskem.

Ruski “Google” se imenuje Yandex, ustanovljen leta 1997. Ruska aplikacija za elektronsko pošto se imenuje Mail.ru, nastala je leta 1998. Danes Yandex pokriva več kot 50 % ruskega trga iskanja in ima lastne zemljevidne storitve. Strošek razvoja so pokrile zasebne investicije, podprte z državno usmerjeno digitalno politiko. Kitajska ima Baidu in 163.com/QQ Mail. Baidu je največji kitajski iskalnik, ustanovljen leta 2000, QQ Mail in 163.com sta ključna e-poštna ponudnika pod okriljem Tencent in NetEase. Zahodne platforme so prepovedane ali omejene (npr. Google, Gmail, YouTube). Strošek razvoja naj bi znašal nekaj milijard USD, večinoma iz zasebnih sredstev z državno zaščito pred konkurenco.

Peti pomemben sistem so mobilne aplikacije za hitro sporočanje, glasovne in video klice ter pošiljanje multimedijskih vsebin prek interneta, kot so Viber, WhatsApp, Signal in Telegram. Te aplikacije ob komunikaciji omogočajo tudi nadzor nad komunikacijami ljudi in, kot kažejo nekateri primeri, tudi možnost vplivanja na sentimente ljudi. Tukaj velja omeniti kitajsko super »vse-v-enem« aplikacijo WeChat, ki združuje funkcije več platform v eni. V primerjavi z ameriškimi alternativami, kot sta WhatsApp in Viber, ponuja številne funkcionalnosti, ki jih te aplikacije ne podpirajo ali jih izvajajo omejeno. WeChat ni le za sporočila, pač pa je mogoče prek njega plačevati v trgovini (WeChat Pay), naročati hrano in taksije, rezervirati zdravnika ali hotelsko sobo, opravljati bančne storitve, kupovati karte za kino ali vlak itd. WeChat Pay ima integracijo z večino kitajskih bank in je ključni steber brezgotovinskega sistema na Kitajskem. Na Kitajskem WeChat pogosto deluje kot digitalna osebna izkaznica, povezan je s telefonsko številko, bančnim računom, vladnimi podatki itd. Lahko se uporablja za preverjanje identitete, digitalno podpisovanje ali sledenje zdravju. Prek njega je mogoče dostopati celo do sodišč ali policije.

Če povzamem, Rusija in Kitajska sta za razvoj ključnih sistemov potrebovali med 1 in 6 let, odvisno od kompleksnosti. Najdaljša faza je bila pri navigacijskih sistemih (GLONASS: 13 let, BeiDou: 6 let), medtem ko so bile storitve, kot so e-pošta ali bonitetne agencije, razvite v le 1–2 letih. Glavni razlog za hitro izvedbo je bila nujnost – sankcije (Rusija) ali strah pred zahodno dominacijo (Kitajska). Kljub hitremu razvoju so številni projekti sprva zaostajali za zahodnimi tehnologijami – na primer, prva generacija BeiDou je imela omejeno pokritost, SPFS pa je sprva povezoval le ruske banke. Vendar so se ti sistemi modernizirali in dosegli ali presegli zahodne standarde ter postali temelj politične suverenosti in geopolitične varnosti.

Evropska pot k digitalni suverenosti

Glede na izkušnje drugih držav bi Evropska unije potencialno lahko dosegla digitalno avtonomijo v obdobju 10–15 let. Na nekaterih področjih bi to šlo veliko hitreje zaradi obstoja podobnih centraliziranih sistemov v Evropi. Denimo Evropska unija bi lahko razvila lasten plačilni sistem, podoben sistemu SWIFT, v obdobju 3 do 5 let, z oceno stroškov med 2 in 5 milijard evrov. Ta korak je izvedljiv, saj EU že uporablja sistem TARGET3, vendar bi bilo treba zagotoviti večjo povezanost bank in pravnih okvirjev.

EU tudi že ima lasten navigacijski sistem Galileo, ki deluje od leta 2016 in je natančnejši od ameriškega GPS. Stroški razvoja so znašali približno 10 milijard evrov, dodatni razvoj pa trenutno ni potreben.

Vzpostavitev evropske bonitetne agencije, ki bi lahko konkurirala obstoječim ameriškim, bi trajala 10 do 15 let, stroški pa bi se gibali med 500 milijoni in 1 milijardo evrov. Toda ključna težava bo gradnja zaupanja v nepristranskost njenih ocen.

Podobno velike praktične težave bodo pri komercialnih platformah za brskanje po internetu, elektronsko pošto in mobilne komunikacije. Razvoj evropskega iskalnika, ki bi konkuriral Googlu, bi trajal med 5 in 10 let, z ocenjenimi stroški med 20 in 30 milijard evrov. Glavna težava ni zgolj tehnični razvoj, temveč predvsem sprememba navad uporabnikov in ustvarjanje dovolj privlačne alternative Googlu. Realna je bojazen, da bi se brez formalne prepovedi uporabe, po ruskem in kitajskem vzoru, Google potihem obdržal kot prevladujoč evropski iskalnik.

Podobno velja za morebitni evropski e-poštni sistem, kjer bi v EU sicer lahko vzpostavili lasten varnostno usmerjen sistem elektronske pošte v 2 do 3 letih z razmeroma nizkimi stroški (100–300 milijonov evrov). Tehnična izvedba je preprosta, toda pravi izziv pa predstavlja, kako prepričati uporabnike, da opustijo obstoječe storitve na platformah, kot sta Gmail ali Outlook. Brez formalne prepovedi obeh platform se zdi nerealistično, da bi uporabniki prešli na evropske platforme.

Razvoj lastnega operacijskega sistema in paketa pisarniških aplikacij po vzoru Microsofta bi terjal 3 do 5 let, stroški bi znašali 10 do 12 milijard evrov. Toda problem bi bil podoben kot pri drugih digitalnih aplikacijah – to je sprememba navad potrošnikov.

Za razvoj evropske »super aplikacije« po vzoru WeChat, ki bi združevala komunikacijo, plačila in druge javne storitve, bi v EU potrebovali 3–5 let za razvoj osnove, do 10 let pa za razvoj razširjene integracije (npr. povezava z zdravstvom, šolstvom). Stroški razvoja bi znašali 1–2 milijardi evrov. Glavni izzivi pa so predvsem zaščita osebnih podatkov v EU, povezovanje različnih nacionalnih sistemov in spodbujanje množične uporabe.

Je digitalna avtonomija EU realistična?

Celotna digitalna avtonomija EU je torej sicer potencialno dosegljiva v obdobju 10–15 let, skupni stroški pa bi znašali med 30 in 50 milijard evrov. Vendar pa bi prehod na popolno digitalno in tehnološko avtonomijo zahteval bistveno več kot le finančne vire – predvsem politično voljo, evropsko koordinacijo ter korenito spremembo uporabniških navad.

Za vojaško in digitalno avtonomijo je potrebna predvsem politična odločenost in nato odločnost pri ukrepanju. Potrebno bi bilo narediti radikalni rez glede na dosedanji način delovanja EU. Na eni strani z ustanovitvijo evropske vojaške unije s skupno vojsko pod enotnim poveljstvom in enotnimi tehničnimi standardi glede vojaške opreme. Na drugi strani pa radikalni odmik od dosedanjih evropskih politik konkurence in državnih pomoči z dopustitvijo izkoriščanja konkurenčnih prednosti vodilnih evropskih vojaških in tehnoloških podjetij ter s spodbujanjem izgradnje teh konkurenčnih prednosti z masivnimi finančnimi spodbudami.

Bojim pa se, da bomo v fragmentirani Evropi s 27 narodi težko našli željo po avtonomiji in suverenosti in še težje oblikovali politično enotnost, kako to avtonomijo doseči.

___________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela