Napovedi predsednice Evropske komisije Ursule vdL, da bi načrt Komisije o oboroževanju (ReArm) lahko mobiliziral 800 milijard evrov investicij evropskih držav v orožje, je umrl, še preden je bil potrošen prvi evro. ReArm namreč temelji na načrtu, da bi se državer članice EU lahko zadolžile pri Komisiji do skupaj 150 milijard evrov, preostalih 650 milijard evrov pa bi se lahko “mobiliziralo”, če bi se države članice odločile, da povečajo deficite za do 1.5 % BDP z namenom investicij v oboroževanje. V slednjem primeru bi bile upravičene do odstopne klavzule glede fiskalnega pravila. Problem tega načrta je seveda v tem, da predvideva, da (1) imajo države članice fiskalni prostor (nizke deficite oziroma javni dolg) in (2) da imajo preferenco po hitrem oboroževanju namesto po financiranju ostalih javnih zadev (od zdravstva, šolstva, pokojnin do infrastrukture). Zgolj dva tedna kasneje se je pokazalo, da sta obe predpostavki nerealistični. Južne oziroma mediteranske članice EU (Francija, Italija, Španija) se namreč soočajo z visokim javnim dolgom, hkrati pa so daleč od Ukrajine in Rusije in s tem je njihova preferenca po dodatnem masivnem oboroževanju zelo omiljena.
Zato ne čudi, da – kot poroča Politico – so te tri države pod vodstvom Francije izvedle manjši upor proti načrtu Komisije. In ta upor se nanaša ne samo na splošen program oboroževanja, kjer te države želijo skupno financiranje (evro obveznice) namesto dodatnega zadolževanja v breme posameznih držav, pač pa tudi na predlog Komisije o generiranju dodatne vojaške pomoči Ukrajini. Slednji predlog je iz začetnih 40 milijard že uplahnil na zgolj 5 milijard evrov, pa tudi tukaj se te tri države zavzemajo za individualne pomoči Ukrajini z orožjem, ki ga imajo na voljo, kot da se v ta namen dodatno zadolžujejo, da bi nato s skupnimi nabavami zagotavljali vojaško pomoč Ukrajini.
Torej tipičen razvoj dogodkov za EU. Komisija napove tresenje gore, iz česar se nato rodi majhna miška. Če bi se Ursula in Kaja, preden sta bombastično razglasili oba načrta (ReArm in vojaško pomoč Ukrajini) posvetovali s članicami, bi si tako oni kot celotna EU prihranili to sramoto.
____________
Southern European states are rebuffing a European Commission plan to turbocharge defense spending with cheap loans, fearing it would add to their already heavy debt burdens.
The resistance, led by France, Italy and Spain, deals a significant setback to Commission President Ursula von der Leyen’s drive to boost Europe’s military autonomy.
Her proposal, which includes a €150 billion loan package and an emergency clause to loosen EU fiscal rules, was intended to unlock major new investments in defense and reduce the bloc’s reliance on U.S. protection.
The diplomat, like others in this story, was granted anonymity to speak freely about the plan and potential developments.
Heavily indebted countries in the south of Europe are instead ramping up demands for so-called defense bonds — grants financed through common EU borrowing in capital markets that must be unanimously approved by the bloc’s 27 countries.
“There’s this risk [of a fiasco] which could pave the way for defense bonds,” said a non-Southern EU diplomat.
Von der Leyen has thus far stopped short of backing the idea given the likely pushback from fiscally hawkish northern states such as Germany and the Netherlands, which fear it could set a precedent for debt mutualization.
Vir: Politico
DAMIJAN blog 
Težko je priznati, ampak Europa pospešeno pluje proti razpadu. Političnemu, gospodarskemu in vojaškemu.
Zame, ki sem strasten privrženec združene Evrope, je to težka ugotovitev. Težka je tudi zame kot slovenskega nacionalista (v najboljšem pomenu te besede, se razumemo, ki izključuje kakršenkoli šovinizem).
Gre za polom ene od dveh vizij Evrope. To je trenutni globalistični multikulturalni projekt evropskega talilnega lonca – Evrope multikulturalizma, katerega impliciten cilj je uničenje nacionalnih držav, kasneje pa razvodenitev evropskih narodov. Ključno orodje pri tem je uničenje tradicionalnih kultur kar omogoča najprej demografsko krizo, kasneje pa sprejemanje civilizacijsko nekompatibilnih imigracij. Razvodenitev narodov skozi kulturne spremembe in migracijo formira amorfno maso ljudi, ki omogoča manipulacijo množic in onemogoča kakršnokoli koncentracijo politične moči na osnovi naroda ali kulturnih vrednot. Zato tudi identitetna politika – ta temeljito deli populacijo in jo atomizira na osnovi rase, spolne pripadnosti,…samo ne na osnovi politične ideje. Modus operandi te ideje je EU, kjer prevladuje “mission creep” pristojnosti oktroirane Evropske komisije na račun suverenih držav, ki čedalje bolj ostajajo brez orodij za upravljanje svojega razvoja. Slogan te evropske ideje je : “Več Evrope”, več buseljske birokracije, več centralnega pritiska na čedalje manj suverene nacionalne države. Evro kot “španski škorenj” za evropsko socialno politiko. Nosilec te ideje je nadnacionalna globalistična “liberalna” finančna elita. Ta se neugodnega razvoja akutno zaveda, zato je tako živčna. V parih letih so perspektive in aspiracije te elite padle od ideje globalne dominacije do boja za obstanek.
Druga ideja Evrope, ki je začasno potisnjena v ozadje je ideja Evrope narodov (Evropa DeGaulle-a, Thathcer-jeve,…). Skupnosti kjer suvereni evropski narodi združujejo svoje skupne interese na omejenem področju interesov. Evropa narodov je ideja Evope, ki omogoča evropskim narodom ohranjanje njihove samobitnosti, kulture in specifičnih nacionalnih preferenc. Področje pristojnosti je za razliko od Evope multikulturalizma strogo omejeno na področje skupnega interesa in nič več kot to. Skupne službe so majhne in omejene. Evropske države imajo veliko avtonomijo. EU odloča o skupnem trgu, prostem prehodu ljudi in kapitala, ključnih postulatih zunanje politike. Evropa narodov dopušča in goji različnost, razen zelo omejenega seta skupnih vrednot in interesov, ne vsiluje načina življenja narodom in prebvalcem Evrope.
Evropa narodov gradi na raznolikosti in unikatnosti Evrope kot temelju njene moči, Evropa multikulturalizma jo hoče na silo poenotiti. In ker v narodih Evrope prihaja do spontanega upora proti taki politiki, postaja Evropska vladajoča elita čedalje bolj nasilna, čedalje bolj fašistična. Navznoter in navzen. Pri tem pa rastejo napetosti znotraj nje. In če bo šlo tako naprej, jo bo razneslo.
Za majhne države kot je Slovenija, je to katastrofa. Kaj hitro lahko postanejo plen ali pa predmet izsiljevanja večjih narodov. Tudi sam obstoj Slovenije ni več samo po sebi umeven.
Prihaja čas, ko bo izjemno pomembno, kdo bo vodil državo, ker bodo morebitne napake lahko usodne.
Všeč mi jeLiked by 4 people