Janan Ganesh, kolumnist in urednik pri Financial Timesu, je v svoji nedavni kolumni z naslovom »Europe must trim its welfare state to build a warfare state«, objavljeni 5. marca 2025, zapisal, da bodo morale evropske države za povečanje obrambnih zmogljivosti zmanjšati izdatke za socialo, predvsem za pokojnine in zdravstvo. Trdi, da je tradicionalna evropska socialna država nevzdržna ob trenutnih varnostnih zahtevah, zlasti ob demografskih spremembah in fiskalnih omejitvah.

Na njegovo mnenje so se odzvali številni komentatorji. Med drugim Judith Kirton-Darling in Isabelle Barthès, predstavnici sindikalne zveze industriAll Europe, opozarjata, da bi bilo zmanjševanje socialne blaginje za financiranje obrambe lahko kontraproduktivno, saj bi lahko oslabilo notranjo stabilnost in varnost. Opozarjata na zgodovinske primere, ko so varčevalni ukrepi pripeljali do političnega ekstremizma:

»Varčevanje ni imelo zgolj gospodarskih, temveč tudi politične posledice. Desetletje po veliki recesiji analiza 200 evropskih regionalnih volitev kaže neposredno povezavo med fiskalno konsolidacijo in uspehom političnih skrajnežev. Voditelji EU razmišljajo o sprožitvi klavzule o izjemnih okoliščinah v fiskalnih pravilih, da vojaški izdatki ne bi šteli v omejitve porabe EU. A močni navzven bomo le, če bomo močni navznoter.«

Podobno tudi Piotr Arak, glavni ekonomist pri VeloBank, opozarja na zgodovinske lekcije, na primer iz časa po prvi svetovni vojni, in poziva k previdnosti pri žrtvovanju družbene blaginje za vojaško moč. Poudarja tveganje, da lahko gospodarska stiska vodi v družbene nemire in radikalizacijo ter poziva k uravnoteženemu pristopu, ki združuje nacionalno varnost in socialno stabilnost.

Marcel Fratzscher, direktor nemškega inštituta DIW Berlin, poudarja, da je socialna varnost temelj dolgoročne gospodarske produktivnosti. V članku za Handelsblatt (2025) navaja:

»Zmanjšanje investicij v zdravstvo in izobraževanje zaduši rast produktivnosti, kar oslabi tako gospodarsko kot vojaško konkurenčnost. Nemčija je v 2010-ih že poskusila varčevati v socialnem sektorju – rezultat je bil upad kvalifikacij delovne sile in večji dolgoročni stroški za podjetja.«

Fratzscher opozarja, da bi rezultat takšne politike lahko bil paradoks: šibkejša gospodarska osnova bi zmanjšala fiskalne zmogljivosti za financiranje obrambe.

Fabian Zuleeg, glavni ekonomist Evropskega centra za politično strategijo (EPSC), v analizi za Euroactiv predlaga alternativo:

»Namesto sekvenčnega ‘ali-ali’ je treba iskati sinergije. Digitalizacija zdravstva lahko zmanjša stroške in sprosti sredstva. Davčna reforma, ki cilja na premožne in multinacionalke, lahko poveča prihodke brez krčenja socialne zaščite. Švedska je v 1990-ih z reformami ohranila visoke socialne standarde ob hkratni fiskalni konsolidaciji – to je model, ne izgovor.«

Zuleeg tudi opozarja, da NATO zahteva le 2 % BDP za obrambo – evropske države trenutno v povprečju porabijo 1,6 %, kar pomeni, da je prostor za prilagoditve brez radikalnih rezov.

Guntram Wolff, direktor think-tanka Bruegel, v podcastu The Sound of Economics (marec 2025) zagovarja skupno evropsko obrambno financiranje:

»Če Nemčija in Francija združita svoje naročila za oklepnike, lahko zmanjšata stroške za 30 %. Namesto da vsaka država krči socialni sistem, bi EU morala izdati skupne obveznice za obrambne naložbe. To bi zmanjšalo pritisk na nacionalne proračune in ohranilo socialno kohezijo.«

Wolff navaja projekt Eurobonds (skupno evropsko izdajanje dolga) iz časa pandemije kot zgodovinski primer uspešne solidarity.

Helen Thompson, profesorica politične ekonomije na Univerzi Cambridge, v članku za New Statesman (marec 2025) kritizira Ganeshovo sklicevanje na zgodovino:

»Primerjava s hladno vojno je zavajajoča. V 1950-ih je zahodna Evropa imela mlado, rastoče prebivalstvo in močno industrialno bazo. Danes se soočamo z demografskim upadom in deindustrializacijo. Rezati socialni sistem v takšnih razmerah je kot ‘goljufati’ pri preživetju – kmalu pride račun v obliki upada rodnosti, emigracije in štrajkov.«