Nova nemška vlada načrtuje velik, bilijonski stimulus za spodbuditev nemškega gospodarstva, ki že tri leta stagnira. Toda za uspeh tega infrastrukturno-vojaškega keynesianizma Nemčija potrebuje nizke cene energije, kar pomeni, da potrebuje poceni ruski plin in da se odpove dosedanji kvazizeleni energetski politiki.

V javnosti bilijonski (1000-milijardni) stimulus paket nove nemške vlade, za katerega je bilo treba spremeniti v ustavi zapisano dolžniško zavoro in ki jo je, paradoksalno, izglasoval še parlament v stari sestavi, ker je obstajal realni strah, da nova koalicija zanj ne bi uspela zagotoviti potrebne dvotretjinske večine, popularno imenujejo “Merzev whatever it takes stimulus“. To je referenca na Draghijev “whatever it takes” program kvantitativnega monetarnega sproščanja s strani ECB (z začetkom v marcu 2015), ki je prek vpliva na znižanje obrestnih mer naredil prostor za fiskalno politiko perifernih držav (predvsem Italije in Španije) in s tem rešil evro pred razpadom. To nakazuje, kako velika so pričakovanja v zvezi s tem programom.

Nemčija je v svojem iracionalnem strahu pred izbruhom inflacije dve desetletji zanemarjala investicije v javno infrastrukturo, kar med drugim pomeni, da so se nekoč najboljše nemške železnice spremenile v ene izmed najslabših v Evropi. Bodoči kancler je učinkovito izkoristil sedanjo recesijo in geopolitični trenutek ter napovedal za 500 milijard investicij v infrastrukturo, najmanj 400 milijard za orožje in 100 milijard za boj proti podnebnim spremembam. Slednje je ob vpisu klimatske nevtralnosti v nemško ustavo cena za sprostitev nemške dolžniške zavore. Ta stimulus je zgodovinsko gledano dokaj velik. 500 milijard za infrastrukturo in 400 milijard za orožje pomeni letno okrog 2,1 % nemškega BDP v 10 letih, medtem ko je stimulus Marshallovega plana znašal okrog 1,3 %, stimulus ob združitvi Nemčije pa 1 % BDP letno.

Kakšni bodo učinki tega Merzevega stimulus programa? Učinki bodo odvisni od velikosti multiplikatorja in deleža teh izdatkov, ki se bodo porabili v domačem gospodarstvu. Velikost multiplikatorja je odvisna od številnih dejavnikov: na prvem mestu od stanja gospodarstva (v recesiji so multiplikatorji višji), od naravnanosti fiskalne politike (v primeru ekspanzivne fiskalne politike so multiplikatorji višji), od naravnanosti monetarne politike (v primeru restriktivne monetarne politike so multiplikatorji nižji) itd. To pomeni, da bi v sedanjih razmerah nemškega gospodarstva, ob novi fiskalni politiki in brez omejevanja s strani ECB, infrastrukturne investicije v višini 50 milijard evrov letno (1,2 % BDP) na letni ravni spodbudile gospodarsko v Nemčiji v razponu med 1,2 (brez multiplikativnih učinkov) in 2,2 % BDP (v primeru normalne vrednosti infrastrukturnega multiplikatorja v višini 1,8).

Toda če Nemčija lahko računa na visoke multiplikativne učinke vlaganj v infrastrukturo, pa so ti učinki v primeru vlaganj v orožje vprašljivi. Empirična literatura kaže na multiplikatorje vlaganj v vojaško proizvodnjo nižje od 1 (blizu 0,8). Da bi bil multiplikativni učinek v Nemčiji bližje 1, bi morala biti izpolnjena vsaj dva pogoja. Prvič, da bi Nemčija ta denar namenila za lastno proizvodnjo orožja in ne za uvoz, saj trenutno uvozi kar 80 % vse vojaške opreme. In drugič, denimo Rheinmetall bi moral jeklo in druge materiale za proizvodnjo tankov in granat nabavljati v Nemčiji. Enako vsa druga podjetja. Vendar kakšnih dramatičnih učinkov iz tega naslova ni za pričakovati. Proizvodnja orožja zgolj za lastno obrambo ni dober stimulator. Če bi to orožje proizvajali v večjem obsegu za prodajo v tujino ali za osvajalno vojno, bi bili učinki ustrezno višji (tako kot Hitlerjev vojaški keynesianizem v 1930. letih).

Ima pa Merzev infrastrukturni in vojaški keynesianizem svoje velike omejitve na drugi strani v nemški energetski politiki, ki jo je Merz moral podaljšati, da je dobil soglasje Zelenih v odhajajočem parlamentu. Nemška kvazizelena Industriewende je privedla do prohibitivno visokih cene elektrike, ki je že pred Covidom vplivala na deindustrializacijo Nemčije. Nemški indeks industrijske proizvodnje pada že od leta 2018. Vojna v Ukrajini in sankcije na Rusijo pa so vplivale na porast cen plina za nekajkrat in s tem posledično tudi cen elektrike, kar je uničilo za več kot 15 % nemške energetsko intenzivne industrije. Prav slednja pa je ključni ponudnik inputov (železo, jeklo, druge kovine, cement, plastične mase) za gradnjo infrastrukture in orožja.

Torej največjo oviro v novoodkritem infrastrukturnem in vojaškem keynesianizmu lahko za Nemčijo predstavlja prav njena zaveza škodljivi energetski politiki in vojna v Ukrajini. Dokler bo Nemčija vztrajala na ortodoksni politiki forsiranja obnovljivih virov in dokler bo delala vse za podaljševanje vojne v Ukrajini, bodo cene energentov v Nemčiji visoke in bodo omejevale uspešnost stimuliranja gospodarstva. Na uspeh nemškega keynesianizma, kot posledice prve največje nemške politične zablode (politika varčevanja), bosta tako ključno vplivali drugi dve največji nemški politični zablodi zadnjega desetletja, to sta kvazizelena energetska politika ter sankcije proti Rusiji in podaljševanje vojne v Ukrajini.

Nemška vlada se je znašla v svojevrstnem paradoksu. Če je strah pred Rusijo spremenil kurz nemške fiskalne politike iz varčevalne v ekspanzivno, pa lahko samo uvoz poceni ruskega plina (ob prenehanju z dosedanjo energetsko politiko) zagotovi uspeh te ekspanzivne fiskalne politike.

Zanimiv paradoks.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku