Marko Golob

Jože je v prispevku citiral švedsko ministrico za energijo in podpredsednico:

“To strengthen Europe’s common security, we must have a reliable and functioning energy system. Without energy, no industry. Without industry, no defence. No defence, no sovereignty.”

Končno!!! Aleluja!!!

Da se jim je pripeljalo. Po več kot treh desetletjih. Izgleda, da moraš biti rojen (in odrasel) vsaj v bivši Jugi, da to instinktivno razumeš. 

Država ne more biti suverena, če nima zaokroženega gospodarstva. Če nima tako težke kot kemične industrije, elektronike…. energetike in kmetijstva. Jasno, da v globaliziranem gospodarstvu ne more proizvajati vsega in da delitev dela obstaja, vendar so meje tega za vse. Malo manj za majhne države, velike države kot Kitajska, Amerika, Rusija, Indija in velike gospodarske skupnosti (EU) pa morajo biti v principu v kar največji meri gospodarsko neodvisne.

In tu je padel cel Zahod (Evropa še posebej, Amerika malo manj) v past svoje globalistične ideologije. V resnici je bila ta samo “smoke screen”, dimna zavesa za globalno dominacijo. S “pametno specializacijo” tem globokoumnim kretenizmom so države postale povsem odvisne od drugih in s tem prikladen objekt izsiljevanja ob kakršnem koli poskusu izvajanja avtonomne politike. Ta politika je bila uspešna, vse dokler je bil Zahod dominanten tako v razvoju, financah kot obrambi. V trenutku, ko je to padlo – Zahod ni več dominanten ne v razvoju, ne v obrambi – se je boleče razgalilo stanje njegove lastne ranljivosti.

Kar naenkrat ugotavljamo, da smo ranljivi energetsko. Zahodna elita je ustavila pohod jedrske energije v 1980-tih, in s si s tem spodžagala enega ključnih temeljev, na katerem sedimo.

Zaradi okolja? Kje pa! 

Zaradi interesa zahodnih naftnih družb in predvsem zaradi geopolitike. Jedrska energija bi omogočila večjo stopnjo energetske samostojnosti držav – evropskih vazalov, zato jo je bilo potrebno ustaviti. Ni naključje, da je z jedrsko tehnologijo med zahodnimi državami (poleg Amerike) najdlje prišla prevsem Francija, ki je avtonomna jedrska sila. 

Iz podobnih razlogov je bilo potrebno ubiti premog, ta najobilnejši in najcenejši energetski vir. Zaradi okolja? Ste kdaj pogledali dimnik TEŠ6 v Šoštanju? Nobenega dima ne boste videli. Čiščenje izpušnih plinov je zelo učinkovito (tudi zelo drago), vse, kar vidite, je prozorno strujanje toplega zraka. V katerem je veliko CO2, tega dragocenega plina življenja, ki poganja fotosintezo (in hektarske donose industrijskih rastlin) ter s tem vzdržuje zeleni planet in prehransko varnost človeštva. 

Države v razvoju, ki naj bi (ali pa bi morale) pasti v zahodno Net Zero past, niso nasedle. Nenazadnje tudi zato, ker za ta “drag šport” niso imele denarja. Indija, Pakistan, Indonezija, Vietnam, same večstomilijonske države, so Net Zero mirno ignorirale. In med tem so te države, ko smo mi zapirali naše energetske kapacitete, pospešeno odpirale rudnike premoga in gradile termocentrale. Ter si s tem zagotovile cenen, sorazmeroma trajen in domač vir cenene in zanesljive energije za lastno industrijo. Ter ji s tem zagotavljali temelj njene konkrenčnosti doma in na izvoznih trgih.

Podobno je s težko, kemično industrijo,…Ukrajinska vojna je boleče razgalila vso bedo in strateško nezrelost evropske gospodarske politike. Kar naenkrat nimamo železa, aluminija, bazičnih kemičnih produktov in osnovnih umetnih gnojil. Brez njih ni obrambe – ne municije, ne tankov, ne streliva, ne hrane za prebivalstvo v vojni. Nekoč je bil ta temelj obrambe samoumeven. Ker nimamo ustrezne energetike, smo sesuli ključne temelje suverenega ekonomskega sistema. Gre za neumnost, ki jo v miru v določeni meri celo razumem, v resni dolgoročni politiki pa nima mesta.

Ampak, da v EU nimamo svoje mikroelektronike, je pa več kot katastrofa. Spomnim se, da je v 1980-tih Južna Koreja vlagala v mikroelektroniko toliko kot vsa Evropa skupaj. Pa je bila Južna Koreja z nivojem BDP/prebivalca takrat na nivoju Jugoslavije. Podobno je bilo s Tajvanom. Če je zmogla več kot desetkrat manjša in manj razvita Južna Koreja, pa Evropa ne bi mogla? S tem, da ima Evropa poleg tega še najboljšega najbolj naprednega proizvajalca opreme za litografijo – nizozemski ASML.

Bi zmogli, če bi obstajala neka resna industrijska politika? Industrijska politika!? To pa vendarle ne! To vendar pomeni direkten vpliv države na ekonomijo!!! Te herezije pa si pošteni pravoverni liberalci seveda ne smemo privoščiti. Vse bo, menda optimalno, namesto nas opravil svoboden trg.

Kako je opravil, vidimo danes.

(Če pa trg svojega ne opravi, bomo konkurente oz. nosilce tehnologij, ki jih nimamo enostavno pokupili z denajem, ki ga tiskamo Ex nihilo – je kar dobro delovalo do trenutka, ko se dvignejo neki neki komunistični Kitajci, ki se jih ne da kupiti.)

Podobno je na drugih področjih. Naj vam dam primer iz svoje industrije. Dolga leta smo delali, sicer danes enostaven, izdelek z malo večjim deležem aluminja. Nič kaj pomembnega, ampak vseeno soliden zaslužek. Tehnologija je bila izpiljena, racionalizirana do konca. To je nekaj v čemer smo ne samo dobri, smo eni najboljših v Evropi. Stroji so bili amortizirani. Stroški minimalni. Kupec je dobil konkurenčno ponudbo iz Kitajske. Cena je bila taka, da mi v Evropi za to ceno niti materiala ne moremo kupiti. Je šlo za dumping? Mogoče? Je pa še ena druga razlaga. Vhodni stroški v proizvodnji aluminija so na Kitajskem bistveno nižji; bistveno nižja je cena elektrike, vhodnih surovin, vsi ostali stroški, ki so vezani na proizvodnjo aluminija, vključno z družbenim »overheadom« (tu smo Evropejci prvaki), so bistveno nižji.

Drug primer. Orodjarstvo. Tu ge za elito neke ekonomije. Ko obvladaš orodja, obvladaš izdelke. In Kitajci so zelo strateško ne samo razvijali svoje orodjarstvo, temveč so ga močno promovirali v izvozu. Zakaj? Ko enkrat obvladaš orodja, obvladaš izdelek. In surprise, surprise, Kitajci se kar naenkrat pojavijo ne samo kot dobavitelji orodij, ampak konkurenti v izdelkih podjetij, ki so pri njih naročali orodja. Američani so na ta način izgubili ne samo večino svoje orodjarske industrije, izgubili so na koncu tudi industrijo, ki je te izdelke proizvajala. Nemci so bili dosti bolj previdni, vendar so pod stroškovnim pritiskom začeli popuščati tudi sami.

Podoben primer je z električnimi vozili (EV). Evropejci imamo v principu še vedno solidno znanost glede elektrokemije (tudi Slovenci v Inštitutu za kemijo). Nimamo pa proizvodnje. V praksi to pomeni, da imajo kitajski proizvajalci približno tretjinsko prednost pri proizvodnji najdražjega dela EV – t.j. baterije. Te prednosti s produktivnostjo ne moreš kompenzirati. S tem tudi ne glede na vse napore avtomobilske industrije, ta pri EV kitajskim proizvajalcem enostavno ne more biti konkurenčna. Imamo samo 2 možnosti, da ta industrija preživi. Ali se obda s protekcionističnimi ukrepi (se je že; rešitev na kratek rok) ali pa zgradi lastno vertikalo kar je zelo draga, vendar na dolgi rok edino možna rešitev. Zanimivo, da je po tej poti šla Tesla,  pa je bila veliko manjša od evropskih avtomobilskih gigantov. Vse ostalo je samo “empty talk”.

Kaj je nauk te zgodbe?

Prvo: brez kontrole celotne proizvodne verige ne boš nikoli zares konkurenčen in suveren v katerikoli resni strateški industriji. Pustimo tu tekstil in Nike copate, govorimo o visoki tehnologiji in resni industriji. Ki ima tudi neke strateške politične posledice.

Drugo: Ključnih tehnologij se ne prenaša v konkurenčna okolja kar tako brez premisleka. Nikoli se ne žaga veje, na kateri sediš. Kaj to pomeni? Da ni prenosa tehnologij, da držiš vse zase? Ne! Pomeni pa, da moraš ostajati korak pred ostalimi. Da vseskozi ne gledaš samo na naslednji kvartal, ampak tudi na naslednje desetletje. Kot je lepo rekel Trump pred kratkim;

 “Mi v Ameriki gledamo v naslednji kvartal, Kitajci pa v naslednje stoletje!”

Kateri pristop mislite, da bo uspešnejši na dolgi rok?