Vem, gre za bogokletno vprašanje. Toda nič ni tako bogokletnega, da se o tem ne bi mogli pogovarjati. Predvsem pa je pomembno, kako to dejanje – osamosvojitev – razumejo in čutijo prebivalci držav, ki so v tem sodelovali. Spodaj je zanimiva raziskava (Gallup World Poll, 2016), ki kaže, da večina vprašanih v državah nekdanje Jugoslavije (izjema so le Hrvati) meni, da je imel zanje razpad Jugoslavije negativne posledice. Tudi Slovenci, čeprav je tukaj razmerje med tistimi, ki menijo, da so na boljšem in tistimi, ki menijo, da so na slabšem, dokaj uravnoteženo. Najbolj negativne posledice so izrazili Srbi in prebivalci BiH – blizu 80 % vprašanih meni, da so po razpadu Jugoslavije na slabšem.

Ta percepcija je seveda povezana bodisi z izkušnjo vojne ali z izkušnjo ekonomske mizerije po osamosvojitvi. Denimo v Sloveniji je v času tranzicijske recesije v prvih letih BDP upadel za 20 %, v Srbiji pa za blizu 60 %. Prebivalci Bosne in Hercegovine pa so doživeli kar trojno katastrofo: medetnično krvavo vojno, gospodarsko depresijo in simbolno izgubo skupne države, v kateri so se počutili varno. Ne pozabimo, da so samo prebivalci Bosne in Hercegovine parolo “bratstvo in enotnost” jemali resno. Slovenci in Hrvati smo se, prihajajoč iz kulture Avstro-Ogrske, vedno imeli za nekaj več in naše aspiracije so bile usmerjene na zahod, skupna država Jugoslavija s skupno (nad)vlado v Beogradu je bila za nas vedno bolj kot ne kletka z “balkansko kulturo”, v kateri se nismo prav zelo dobro počutili.

No, ta raziskava me je spomnila na dolgo diskusijo, ki smo jo imeli s prijatelji (kolegi) na univerzi v Leuvnu leta 2018 in kasneje. Pred tem moram omeniti kontekst. V tistem obdobju je bila Belgija dokaj disfunkcionalna država (če se prav spomnim, je bila 2 leti brez vlade) in v flamskem delu se je oblikovalo dokaj izrazito sepratistično vzdušje (Flamci in Valonci se imajo približno tako radi kot Hrvati in Srbi). Flamski industrialci so takrat naročili velik raziskovalni projekt na inštitutu, kjer sem afiliiran, o ekonomskih učinkih samostojne države. S kolegi smo takrat naredili raziskavo o optimalni velikosti držav (povzetek je objavljen tukaj na blogu, znanstveni članek pa v Journal of Knowledge Economy), kjer smo na podlagi empirične analize pokazali, da lahko manjše države kompenzirajo izgubo domačega trga oziroma majhnost z mednarodno trgovino. Dva kolega – Jo Reynaerts & Jakob Vanschoonbeek (2018) – pa sta naredila empirično raziskavo o dolgoročni ceni osamosvojitve (“The Economics of State Fragmentation: Assessing the Economic Impact of Secession“). V analizi ugotavljata, da prinaša osamosvojitev v povprečju negativne dolgoročne učinke:

Osamosvojitev zmanjša BDP na prebivalca v novonastalih državah za približno 20–30 % v 30 letih po neodvisnosti. Učinki so heterogeni, vendar prevladujejo negativni trendi, še posebej pri državah, ki so se osvobodile kolonialnih ali socialističnih režimov (npr. nekdanje jugoslovanske in sovjetske republike).

Reynaerts & Vanschoonbeek pokažeta, da sicer obstaja velika heterogenost učinkov secesije med državami: približno 45 % novih neodvisnih držav je gospodarsko pridobilo z neodvisnostjo, medtem ko jih je približno 55 % utrpelo negativne gospodarske posledice. Ugotavljata, da je vpliv odcepitve odvisen od številnih dejavnikov, kot so velikost ozemlja novonastale države, stopnja liberalizacije trgovine in raven demokratizacije. Raziskava opozarja, da manjše države praviloma trpijo večje gospodarske posledice zaradi izgube ekonomij obsega, medtem ko odprte trgovinske politike in demokratizacija lahko zmanjšajo negativne učinke secesije.

Njuna raziskava je metodološko tehnično dobro narejena, vendar je prav zaradi tega tehničnega pristopa podvržena številnim metodološkim problemom, glede katerih smo imeli živahno diskusijo. Denimo eden izmed pristopov Reynaertsa & Vanschoonbeeka je, da vzameta predkrizni trend rasti skupne države (glede na svetovno povprečje) in nato ocenjujeta odklone od tega trenda v rasti samostojnih držav. Problem je, da so bili trendi rasti nekaterih velikih držav, ki so nato razpadli na veliko število majhnih držav, ki tvorijo velik del vzorca držav analizi (Sovjetska zveza, Jugoslavija), pred razpadom še solidni in da razpad teh velikih skupnosti sovpada s prehodom iz socialističnega na tržno gospodarstvo. Kar pomeni, da bi se ti trendi skupnih držav poslabšali v vsakem primeru zaradi tranzicijske krize pri prehodu v tržno gospodarstvo.

Tudi zaradi te moje kritike sta Reynaerts & Vanschoonbeek nato v analizi robustnosti uporabila t.i. sintetične kontrolne skupine (podobne države po nekaterih karakteristikah, ki pa niso šle skozi proces secesije). Toda tudi tukaj nastopi pomemben problem, da so te kontrole lahko vsebinsko povsem neprimerne, čeprav se zdijo tehnično dobre – denimo primer Ukrajine, kjer kot kontrolna skupina služi sintetična kombinacija Malezije, Kitajske, Paname, ZDA in Singapurja itd.

Potem je tu še učinek “želje” po samostojnosti. Qvortrup (2014) denimo ugotavlja, da države, ki pridobijo neodvisnost z referendumom (Slovenija, Hrvaška, Češka, Slovaška itd.), kažejo boljše rezultate zaradi večje determiniranosti oziroma želje po samostojnosti.

Pomembno je opozoriti, da rezultati njune raziskave odpirajo vprašanja glede splošne uporabnosti, saj vsaka secesija nastopi v specifičnih zgodovinskih, družbenih in ekonomskih pogojih, ki lahko močno vplivajo na dolgoročne gospodarske izide. Čeprav študija tehnično učinkovito kontrolira za številne statistične in ekonomske parametre, pa realni kontekst vsakega primera še vedno igra ključno vlogo, zato je generalizacija ugotovitev lahko zelo vprašljiva.

Drugače rečeno, če bi bili Slovenci danes pred enako izbiro – osamosvojitev da ali ne? -, ali bi se na podlagi te analize Reynaertsa & Vanschoonbeeka odločili kaj drugače, kot smo se? Mislim, da ne, kajti želeli smo si samostojnosti in možnosti oblikovanja in vodenja samostojnih (predvsem ekonomskih) politik. In bili smo pripravljeni trdo delati, da nam bo bolje, kot bi nam bilo, če bi ostali v prejšnji skupni državi.

Je pa vprašanje, če smo samostojnost res v polnosti izkoristili oziroma ali jo v polnosti izkoriščamo. Gledajoč nesposobne vladne koalicije po letu 2008 imam občutek, da politiki, ki smo si jih izvolili, nimajo ne idej in ne želje in ne sposobnosti, da bi to državo vodili na način, da bi bolj učinkovito razvijali in izkoriščali njen potencial in zagotovili večjo blaginjo prebivalcem Slovenije.