Kot nekdo, ki se že od gospodarske krize leta 2008 pa vse do zadnje, ukrajinske, čudi in jezi ob katastrofalnem šalabajzerstvu evropske politične nomenklature pri spopadanju s krizami, si ne morem kaj – čeprav se zavedam, da je to destruktivno –, da ne bi užival ob ogorčenem presenečenju in zmedenem vzdihovanju te iste nomenklature po javnem prepiru nepremičninskega mešetarja, ki je zdaj ameriški predsednik, in komika, ki je že pred nekaj leti postal predsednik Ukrajine.
No, to uživanje je seveda kratkega daha. Zadeve namreč postajajo krvavo resne. Doslej nas je (ne)odločanje modrega vodstva EU stalo predvsem razvojno zaostajanje. Zamujene priložnosti in neizkoriščene potenciale. Še najmanj nas lahko skrbi dejstvo, da v svetu, ki ga obvladujejo Kitajska, Rusija in ZDA, EU funkcionira le še (nekdanji predsednik Türk nas je na to slikovito prispodobo spomnil v petkovih Odmevih) kot pomivalka posode po večerji, ki so jo skuhali glavni igralci. Deset izgubljenih let zaradi bedastih varčevalnih ukrepov, s katerimi so, kot so napovedali ekonomski nobelovci, le poglobili gospodarsko krizo, smo nekako že pozabili oziroma se z njimi sprijaznili. Kot smo pozabili na le nekaj mesecev staro predstavitev poročila Maria Draghija o evropski konkurenčnosti, katerega priporočil EU-nomenklatura, tako kot skupne politike do migracij, vse bolj evidentno pa da tudi zelenega prehoda, niti približno ni sposobna uresničiti. To, kar se nam pripravlja zdaj, pa bo, skupaj z dosedanjim obravnavanjem vojne v Ukrajini, naša življenja ne le oropalo možnosti za izboljšavo, ampak jih bo občutno poslabšalo.
V mislih imam orožarsko histerijo, ki je zajela že skoraj ves evropski politični razred. Tako kot so zadnja tri leta papagajsko ponavljali, da bodo sankcije prisilile Rusijo, da ustavi agresijo na Ukrajino, zdaj papagajsko ponavljajo Trumpovo mešetarsko domislico, naj povečajo obrambne izdatke na pet odstotkov BDP. Glede višine tega odstotka jim pogled prek palca (za analize in strategije ni časa) kaže sicer različne številke, ampak da je povečanje potrebno, so si pa enotni.
EU si je z nepremišljenimi sankcijami proti Rusiji zabila že vrsto avtogolov. Povišane cene plina in elektrike so marsikatero podjetje že prisilile, da svoje poslovanje izseli iz EU. BDP sedemindvajseterice je leta 2023 zrasel za pičlih 0,3 odstotka, leta 2024 pa nekje med 0,3 in 0,4 odstotka. V istih letih je ruski BDP rasel po 3,6 oziroma 3,1 odstotka. Sankcije so torej škodovale EU bolj kot Rusiji. Zdaj naj bi se tej sabotaži EU-gospodarstva in prebivalstva pridružili še povečani obrambni izdatki.
In zakaj je to povečanje obrambnih izdatkov sploh potrebno? Če ste pomislili, da zaradi Trumpove grožnje o priključitvi Grenlandije, ko ni hotel izključiti uporabe sile, se motite. Trump in ZDA se sicer v evropskih modrih glavah počasi iz zaveznika spreminjajo v nepredvidljivega silaka, ki nenadzorovano mlati okoli sebe, ampak te glave še niso prišle tako daleč, da bi državo, ki je sicer večino svojega obstoja preživela v konstantnem vojnem stanju, doumele kot sovražnico. Sovražnica, pred katero se je treba zaščititi, je seveda Rusija. Tista Rusija, ki je potrebovala dve leti obleganja, da je zavzela ukrajinsko vas Velika Novosilka.
Kaja Kallas, »zunanja ministrica« EU, sicer trda podpornica teze o nujnosti vojaške zmage nad Rusijo, potrebo po povečanju utemeljuje s podatkom, da EU-članice namenjajo obrambi 1,9 odstotka BDP, Rusija pa devet odstotkov (v resnici nekaj več kot šest). Pri tem modro zamolči absolutne zneske, ki gredo za orožje (orožje se namreč kupuje z dolarji in evri, ne pa z odstotki BDP). Obrambni izdatki članic EU so leta 2024 namreč znašali 326 milijard dolarjev, trikrat toliko kot ruski (109 milijard dolarjev po poročanju Reutersa). Kolikokrat več od Rusije mora torej nameniti EU, da bomo varni pred njo?
…
Politično vodstvo EU funkcionira kot trop ovac. Kamor se nameni prva ovca, gredo še preostale. Če je to prepad, pa naj bo prepad, pomembno je, kot stalno ponavljajo, da smo enotni. Tako so s sankcijami proti Rusiji invalidirali EU-gospodarstvo, zdaj pa so na tem, da zelenemu prehodu, zdravstvu, infrastrukturi, kmetijstvu … odtegnejo nekje od 102 (kolikor bi obrambi dodali manjši histeriki) do 531 milijard dolarjev (kolikor bi dodali večji) in učinkovito zaključijo sabotažo, ki so jo začeli leta 2008.
Ima pa ta groteska, ob katastrofi, ki nam jo pripravljajo, vsaj eno zabavno in eno pozitivno okence. Zabavno je gledati goreče vernike v Natu, tem marketinškem oddelku vojaškoindustrijskega kompleksa, ki se sesuva v prah, kako jecljajoče iščejo formule za njegovo preživetje. Pozitivno pa je bilo videti Roberta Goloba, ki je v izjavi pred neformalnim EU-vrhom v Bruslju zatrdil, da cilj Slovenije ostajata dva odstotka BDP za obrambo do leta 2030. Če bo pri tem vztrajala še naslednja vlada (če ne bo Janševa, seveda), utegnemo kmalu dohiteti stare članice EU po (padajočem) BDP na prebivalca.
Vir: Bogdan Biščak, Dnevnik
DAMIJAN blog 