Marko Golob
“The war is not meant to be won, it is meant to be continuous” (George Orwell)
Spomnim se dogodka v Oxfordu v 80-tih prejšnjega stoletja, ko je predstavnik Keidanrena (japonske gospodarske zbornice) razlagal vzroke za uspeh tedaj »japonskega čudeža«. Pogledal je po omizju, zagledal fotoaparat (seveda japonski) enega od udeležecev, ga dvignil v zrak in rekel:
»Med tem, ko so vaši najboljši inžinirji delali vodljive rakete, so naši delali najboljše fotoaparate na svetu«
Vojaški izdatki seveda lahko imajo pomembne narodnogospodarske multiplikatorje, ampak večinoma so ti manjši kot bi bili, če bi podobne vsote namenili za civilne razvojne projekte. Japonska je tako še vedno vodilna v razvoju in proizvodnji fotoaparatov, Evropa pa praktično nima več proizvodnje ne fotoaparatov ne vodljivih izstrelkov, oziroma je to kar je ostalo od nje bleda senca nekoč mogočne industrije.
Lahko Evropa revitalizira svojo vojaško industrijo? Seveda lahko, ima tako razvojne kapacitete kot tudi večino tehnologij. Koliko bo to stalo? Ogromno! Ampak to ni glavno vprašanje.
Narodno gospodarski računi tako kot podjetniške bilance niso v stanju razkriti glavnega stroška. Oportunitetnih izgub, namreč. Ali prihodkov, kakor že hočete. Te so praviloma bistveno večje od tega, kar zajemamo v nacionalnih računih ali podjetniških bilancah. Ampak tega nam na fakultetah ne razlagajo, kot tudi ne razumejo naši politiki in novinarji. Da pojasnimo; kakšen je strošek neizgraditve 2. tira v prvotnem roku? Ne gre samo za izgubo več kot 400 milijonov evrov evropske pomoči, gre za oportunitetno izgubo prihodka Luke Koper, Slovenskih železnic, logističnih podjetij, finančnih institucij, trgovine…
Kakšna je oportunitetna izguba neizgraditve savskih elektrarn (na srednji Savi)? Ne gre samo za ceno elektrike in stabilnost slovenskega energetskega sistema, gre za ohranitev slovenske gradbene industrije, strojne industrije (Litostroj),…Ne bi bilo bolj pametno kot v fotovoltaiko vlagati v hidrocentrale na Srednji Savi? Kje bi bil narodnogospodarski multiplikator večji; pri vlaganju v fotovoltaiko (kjer gre za »šraufciger« industrijo) ali pri vlaganju v hidrocentrale, kjer bi pretežni del vrednosti lahko ustvarila slovenska industrija?
Takih primerov lahko naštejemo, na žalost, kolikor hočete. Ampak ni to poanta tega članka. Gre samo za pojasnitev, da razumemo za kakšen tip problema gre. Govorimo raje o obrambni industriji. V Evropi, o Sloveniji malo kasneje.
Po letu 1991 je prišlo do radikalnega zmanjšanja obrambne industrije v Evropi. Tako velikega, da je večina podjetij ustavila delo in razvoj. Po svoje je bilo razumljivo. Hladne vojne ni bilo več, Rusija ni bila grožnja, Evrope ni nihče ogrožal. Zakaj bi vlagali v obrambo? Raje izkoristimo »peace dividend«. In v resnici je zmanjšanje obrambnih izdatkov pomembno vplivalo na izboljšanje blaginje v Evropi. Nenazadnje so obrambno industrijo močno zmajšali tudi drugje, v Ameriki in Rusiji na primer. S pomembno razliko. Predvsem v Ameriki niso bistveno zmanjševali razvojnih izdatkov za obrambo. Predvsem pa so se temeljito lotili konsolidacije svoje obrambne industrije. Znana je zgodba (menda resnična), ko je ameriški sekretar za obrambo (Perry?) poklical na večerjo predsednike najpomembnejših podjetij za obrambo in jim »svetoval«, da hoče čez štiri leta sedeti za mizo ob istem dogodku samo s polovico udeležencev. In glej a zlomka, v »svobodni« kapitalistični družbi se je kar naenkrat začel proces mergers & acquisitions in čez par let se je vsa pomembnejša ameriška obrambna industrija skoncentrirala na približno prste ene roke mega korporacij.
Pa to še ni vse. Te korporacije so potem začele sistematično kupovati predvsem obubožano evropsko obrambno industrijo. In jo sistematično konsolidirati. Kako to izgleda? Se spomnite Janševega nakupa licence za proizvodno oklepnikov Valuk. Ti so bili kopija avstrijskega Pandurja. Avstrijskega? Ee,.. kupil ga je ameriški General Dynamics. Nekaj let za tem smo se odločili, da bi raje nadaljevali s finsko Patrio. Finsko? Ee, …tudi to je kasneje kupil General Dynamics.
Pustimo zdaj zgodbo o tem, kako mogočna slovenska vojska rabi 2 različna oklepnika, dve vrsti usposabljanja, dvojne rezervne dele in celo dvojno proizvodno kooperacijo. O tem verjetno kot o poučnem primeru razglabljajo v vrhunskih vojaških akademijah po svetu. In se ob tem pošteno nasmejejo. Tako za razvedrilo ob odmoru. No, v Sloveniji pa je, kot bi rekla nekoč popularna pevka Irena Kohont: »samo nasmeh je bolj grenak«.
Spet sem zašel. Oprostite, nekoč sem bil podpredsednik naše daleč najbolj tehnološko razvite obrambne korporacije (Iskra Elektrooptika, sedaj Fotona) in me te zadeve majčkeno čustveno prizadanejo. Ko sem nastopil mesto podpredsednika, sem imel namreč komaj 29 let in koža takrat še ni »podplat postala«.
No, da se vrnemo k temi; velik del evropske oboroževalne industrije je v ameriški lasti. Kam bodo šli ekstraprofiti (gre večinoma za monopolno oz.oligopolno industrijo)? V Evropo ali Ameriko? Kdo bo lastnik know-howa? Ste se vprašali, zakaj je Macron postal takšen »warmonger«? Francija je ena redkih, ki še ima svojo lastno obrambno industrijo in potencialen evropski oboroževalni program bi ji še kako prišel prav. In zadolženi in v gospodarski depresiji ujeti Franciji prav tako. Kako smo vsi pod kožo krvavi!
Pa to še ni vse. Gospodarska situacija je v Evropi bistveno drugačna kot je bila v 60-tih, 70-tih ali 80-tih prejšnjega stoletja. Predvsem pa je drugačna demografija. Evropa nima kadra! Če bo šel ta zdaj za obrambno industrijo, koliko ga bo ostalo za civilno industrijo? Podobno je z razvojnimi kapacitetami. Vrhunski razvojni kadri ne rastejo, kot bi rekel Martin Krpan, »za vsakim zeljnikom«. To je zelo redka dobrina. Spomnite se Japonca iz začetka prispevka. Kakšne bodo posledice razvojnega zaostajanja za preostalo industrijo? Kakšne posledice bo imelo nadalnje zadolževanje že tako ali tako tehnično nesolventnih evropskih ekonomij? Vse to so pomembna vprašanja, ampak ne ključna. Kadar govorimo o varnostnem sistemu, moramo najprej narediti OCENO TVEGANJA.
Ni namreč tako pomembno vprašanje ali so primerni izdatki za obrambo 1% ali 30%. To je izvedena zgodba. Lahko je upravičeno eno ali drugo. Ključno vprašanje je, kakšna je ogroženost? Kako velika je, kakšna je njena narava, kakšen je časovni potencial te grožnje? Če je ni, zakaj bi namenjali denar zanjo? In če je velika, potem je to verjetno najbolj nujen del proračuna. V tem je »catch«.
Nas Rusija res ogroža? Res mislite, da 150 milijonov Rusov, ki imajo velike probleme, da skupaj držijo ogromno državo z desetinami nacionalnosti, veroizpovedmi, kulturami, res hočejo zavzeti skoraj polmilijardno Evropo? Se jim to splača? In tudi, če bi hipotetično pod grožnjo jedrskega napada Evropa poklenila, jo lahko več kot 3-krat manjša država okupira oz.obvladuje? Za okupacijo skoraj polmilijardne Evrope bi Rusija potrebovala, takole čez prst, kakih 10 do 12 milijonov vojakov. Trenutno ima kopenske vojske okoli milijona. Se vam zdi to realno? Res mislite, da Rusija komaj čaka, da inkorporira še nekaj deset milijonov rusofobnih Poljakov, Baltov,…?
Rusi so se nekaj naučili od zgodovine. Malo znano je dejstvo, da je car Nikolaj, če ne bi prišlo do Oktobrske revolucije, nameraval po 1.s.v. podeliti samostojnost Poljski. Nobene posledične poljsko-sovjetske vojne 1920-22 ne bi bilo treba. Podobno je z Varšavskim paktom. Sovjetska zveza ga ni hotela; nastal je šele leta kasneje kot protiutež Natu. Podobno je z Vzhodno Nemčijo. Stalinova ideja je bila enotna nevtralna Nemčija, ne razdelitev na Zahodno in Vzhodno Nemčijo. Razdelitev je zahteval Zahod! Ta je rabil kolonijo, ne Sovjetska zveza.
Varšavski pakt je bil za Sovjetsko zvezo ogromno breme. Zato ga je tako zlahka spustila iz rok. In tudi po vsesovjetskem referendumu o obstoju Sovjetske zveze marca 1991, so se vse sovjetske republike, ki so glasovale za samostojnost, tudi osamosvojile.
Zakaj so Rusi to pustili? Zato ker je bila Sovjetska zveza edini imperij v zgodovini, kjer ekonomski tokovi niso tekli iz periferije v prestolnico, temveč obratno. Rusom je bistveno ceneje najemati »gastarbeiterje« iz srednje Azije kot vzdrževati industrijo v teh državah. Da demografskega faktorja ne omenjam. Če Sovjetska zveza ne bi razpadla, bi Slovani v njej postali manjšinski narod že v nekaj desetletjih. Spomnim se izjave malo pred razpadom 1991 turškega zunanjega ministra po obisku v Sovjetski zvezi. Približno takole je rekel:
»Kamor koli pridem, povsod so naši«
Kaj je misil s tem? »Naši« so bili pripadniki turških ljudstev Turkmenistana, Uzbekistana, Kazakstana,…Tatari. Rusi so se jih večinoma po 1991 elegantno znebili. Kaj je ostalo od industrije v teh republikah? Res mislite, da si Putin želi obnovitve Sovjetske zveze? Daleč preveč pameten je za to. Kako je že rekel:
»Komur ni žal za Sovjetsko zvezo, nima srca, kdor jo hoče obnoviti, pa pameti ne!«
In za konec; res mislimo, da smo tako pomembni, da bi se Rusiji splačalo začeti (jedrsko) vojno z nami. Riskirati svoja mesta za pirovo zmago? Središče sveta se je premaknilo iz ostarele Evrope v Azijo. Tam je središče ekonomskega razvoja. Ne verjamete? Samo poglejte, kako so Kitajci zamenjali evropske avtomobilske proizvajalce v Rusiji in kako je Rusija preusmerila svoj izvoz nafte in plina. V enem do dveh letih! Azija lahko da Rusiji vse, kar ta potrebuje, in od nje lahko kupi vse, kar Rusija nudi. Rusija Evropo potrebuje bistveno manj kot Evropa Rusijo. Kako je že rekel ruski zunanji minister Sergej Lavrov pred meseci:
»Tristoletno obdobje ruske fascinacije z Evropo (po Petru velikem – op. MG) se končuje«
Ta stavek lepo pokaže, kako irrelevantna postaja Evropa.
Resnica je, da konflikt z Rusijo ni v interesu evropskih narodov. Poganja ga interes evropske nadnacionalne globalistične elite. Tiste elite, ki se je že videla na pragu »Nove svetovne ureditve – New World Order«. Utopične fašistoidne woke tehnološke diktature, katere vizijo je tako lepo opisal George Orwell :
“If you want a vision of the future, imagine a boot stamping on a human face – forever”.
In namesto povzetka; ko sem iskal Orwellove izjave med svojim zapiski, sem naletel na naslednji komentar:
“Ukraine is a puppet state crucial to an aggressive war of conquest by the very people who brought you two years of privation and humiliation over COVID and now want to farm you as TAX CATTLE while living in an unescapable Orwellian Panopticon.”
Boljšega povzetka v vezi evropskega oboroževalnega programa si skoraj ne morem zamisliti.
Bravo g.Golob, bolj točno ne more biti povedano. Ali bodo to kdaj spoznali bruseljski neoliberalni tepci, srčno pa želim in upam, da bi to preko civilne družbe lahko dopovedali našemu vazalnemu vodstvu.
Všeč mi jeLiked by 1 person
… V pričujočem prispevku, ne bi spremenil niti pike. Poklon!
Všeč mi jeVšeč mi je