Poznamo približen okvir, koliko stane vojna. Vojna v Ukrajini je EU države stala okrog 2 tisoč milijard evrov. Od tega 600 milijard odpade na izgubljen BDP, podobna vsota odpade na energetske subvencije podjetjem, 500 milijard odpade na nepokrit strošek povišanih cen energentov za gospodinjstva in podjetja, 80 milijard je šlo za pomoč Ukrajini in 40 milijard evrov za pomoč ukrajinskim beguncem v Evropi. Toda ali vemo, koliko stane mir?

Evropa je trenutno na pomembnem razpotju. Na eni strani bi rada aktivno vojaško pomagala Ukrajini, na drugi strani pa je ameriški predsednik Trump jasno nakazal, da ZDA nimajo več interesa plačevati vojaške zaščite za Evropo. Med evropskimi politiki je prevladalo stališče, da se mora Evropa zato vojaško osamosvojiti od ZDA. Poglejmo, koliko bi to okvirno stalo.

Predstavljajmo si ambiciozen scenarij, v katerem bi se EU vojaško osamosvojila od ZDA. To bi pomenilo, da morajo države EU v naslednjih desetih letih vložiti velike vsote v modernizacijo in nakup opreme. Predvsem v izgradnjo enotnega jedrskega ščita, ki bi vključeval dodatnih 300 najsodobnejših jedrskih konic in pripadajoče raketne sisteme, dodatnih 3.000 sodobnih tankov tipa Leopard 2, dodatno letalsko floto, okrepljeno s 500 vrhunskimi lovci tipa Rafale ali Eurofighter, protizračno obrambo, podprto z 200 zmogljivimi sistemi tipa IRIS-T SLM, ki bi varovali evropski zračni prostor in dodatnih 700 tisoč vojakov v borbeni pripravljenosti.

Če te naložbe preračunamo po javno dostopnih cenah, bi skupni strošek teh naložb v naslednjih desetil letih znašal okrog 225 milijard evrov, od tega jedrske konice in rakete 60, tanki in kopenska oborožitev 60, letalska flota 75 in protizračni sistemi 30 milijard evrov.

K temu pa je k stroškom nabave treba prišteti še dodatne stroške financiranja usposabljanja, vzdrževanja in streliva, in sicer 8,5 milijard evrov za usposabljanje posadk, 225 milijard evrov za vzdrževanje in logistiko, 105 milijard evrov za strelivo in bojna sredstva (rakete, granate, interceptorji) ter 350 milijard evrov za plače in stroške za dodatnih 700 tisoč vojakov.

Skupni stroški oboroževanja Evrope v 10 letih bi tako znašali okrog 913 milijard evrov, kar pomeni približno 5,5 % BDP EU v desetih letih oziroma 0,55 % letno. Trenutno države EU v povprečju namenjajo 1,5 % svojega BDP za obrambo, kar pomeni povečanje za približno tretjino glede na trenutne obrambne izdatke.

Evropska komisija je ta teden predlagala načrt za oborožitev Evrope (ReArm), ki predvideva posojila v višini do 150 milijard evrov za oborožitev, kar bi ob predpostavki povečanja izdatkov za obrambo posameznih držav za do 1,5 % BDP lahko mobiliziralo skupaj do 800 milijard evrov za evropsko obrambo.

Za optimalno delovanje in izkoriščanje ekonomij obsega bi bilo smiselno strateške vojaške kapacitete locirati v državah z obstoječo infrastrukturo in zmogljivostmi. Francija, kot edina država EU z neodvisno jedrsko oborožitvijo, bi bila naravna izbira za skupni evropski jedrski ščit. Nemčija, Poljska, Romunija, Bolgarija in Baltske države bi bila primerne za razvoj in namestitev naprednih protizračnih sistemov. Italija, Španija, Nemčija in Francija bi lahko gostile glavne baze enotne letalske flote.

Iz finančnega vidika se načrt za vojaško osamosvojitev Evrope zdi izvedljiv. Problem je časovni okvir. Realistični časovni okvir za vzpostavitev neodvisnega evropskega jedrskega ščita je vsaj 15 let, pri čemer bi ključni izziv predstavljali doseganje politične enotnosti in zaveze glede financiranja. Protizračni ščit, ki bi vključeval večnivojsko zaščito pred balističnimi in konvencionalnimi grožnjami, bi bil ob povečanju proizvodnih zmogljivosti izvedljiv v približno 8 do 12 letih. Glede na trenutne trende in omejitve evropske vojaške industrije bi bil popolnoma delujoč obrambni sistem EU realističen šele v obdobju 2040–2045, če bi se odločitev za njegovo vzpostavitev sprejela letos. Poleg tega bi bilo treba razviti skupen poveljniški sistem in integrirati obstoječe nacionalne obrambne strukture, kar se zdi politično še najbolj zahtevno.

Kaj pa Slovenija? Slovenija se je do sedaj glede obrambe obnašala kot »free rider«. Skorajda zastonj je participirala na varnosti, ki so jo Evropi prek sil Nata zagotavljale predvsem ZDA. V primeru skupnega evropskega sistema obrambne zaščite bo Slovenija seveda morala plačevati svoj pošten delež za zaščito.

Če upoštevamo, da bi Slovenija za participacijo v vzpostavitvi neodvisne vojaške strukture EU prispevala sorazmerno glede na svoj delež v BDP EU, bi njen letni prispevek znašal približno 0,4 % od 913 milijard evrov, torej približno 3,7 milijarde evrov v desetih letih oziroma 370 milijonov evrov letno. To bi pomenilo povečanje slovenskih obrambnih izdatkov iz 1,35 % BDP na približno 1,91 % BDP. Ta cena zaščite se zdi sprejemljiva. Seveda pa bi bilo ceneje za Slovenijo, če bi izstopila iz Nata in po vzoru Avstrije in Švice razglasila nevtralnost, sredstva za obrambo pa namenila za razvoj. In tudi mir bi bil s tem bolj gotov.

Evropska vojaška avtonomija in plačevanje zaščite namreč še ne pomeni, da si s tem v Evropi kupimo tudi mir. Vojaško močna Evropa bo v najboljšem primeru močna šele čez deset let. Toda tudi takrat ne bo odporna na ruske hipersonične rakete z jedrskimi glavami. To pomeni, da si evropske države v naslednjih desetih letih ne morejo privoščiti grožnje, da bodo poslale svoje čete, letala ali rakete v Ukrajino. Niti tega ne bodo mogle narediti kdaj kasneje. Z ali brez ameriške zaščite, ker tudi ZDA nimajo odgovora na rusko raketno premoč.

Iz tega izhaja pomemben nauk – vojaško močna Evropa sicer lahko pomeni pomemben odvrnitveni dejavnik v mednarodnih odnosih, ki temeljijo na ravnotežju moči, ne pomeni pa niti možnosti izzivanja sosedov niti miru. Pot k miru temelji na sodelovanju. Mir bo bolj gotov, ko bo EU z Rusijo in Kitajsko podpisala strateške varnostne sporazume in se trgovinsko in investicijsko bolj prepletla.

Ko gospodarski odnosi prevladajo nad aspiracijami po nadvladi, je mir bolj gotov.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku