Francoski predsednik Macron je za Financial Times govoril o elektrošoku, ki ga je povzročil Trump Evropi, na katerega se mora Evropa odločno odzvati (in bla bla) ter da je monetarni in fiskalni okvir v EU v luči sedanje situacije “zastarel”.

Torej zdaj, ko je Evropa efektivno ostala brez ameriške vojaške zaščite in ko je treba izgraditi lastne vojaške kapacitete, je obstoječi monetarni in fiskalni okvir EU nenadoma postal preveč omejujoč. Ko se je evrsko obdobje skoraj polno desetletje po finančni krizi dušilo v stagnaciji in ko je morala posredovati Draghijeva ECB z nekonvencionalno monetarno politiko masovnega odkupovanja državnih obveznic, da države niso bankrotirale, noben politik iz velikih EU držav članic ni protestiral proti omejujočemu fiskalnemu okvirju, ki je bil krivec za stagnacijo in skorajšnji razpad evro območja. Ko je Mario Draghi pred enim letom v poročilu o (ne)konkurenčnosti evropskega gospodarstva govoril o tem, da so potrebne letne naložbe v razvoj na ravni EU v višini 800 milijard evrov in da bilo smiselno v ta namen razmisliti o izdaji skupnih evropskih obveznic, ne samo, da ni dobil podpore od političlnih voditeljev članic EU, pač pa so ga v istem trenutku družno napadli zdaj že nekdanji nemški minister za finance Lindner in bodoči nemški kancler Merz.

Torej, ko je problem gospodarska stagnacija (bodisi zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja bodisi zaradi globalne nekonkurenčnosti), se nihče ne sekira, da prevladujoči neživljenjski (predvsem) fiskalni okvir preprečuje državam, da bi stimulirale gospodarstvo. Ko je problem razvojno zaostajanje in deindustrializacija Evrope, neživljenjski fiskalni okvir ni identificiran kot ključni problem. Šele ko ni dovolj orožja, postane neživljenjski fiskalni okvir problem.

Okej, recimo, da je pomanjkanje orožja trenutno glavni problem EU. Problem vseh problemov. Problem, ki ga je treba urgentno rešiti ne glede na sredstva. Toda, kako ta problem rešiti?

1. Tako da se sprosti fiskalni okvir in se izdatki države ne štejejo v proračunski saldo in javni dolg?, ali
2. Tako da EU izda skupne evropske obveznice, s katerimi se financirajo vojaški programi?

Če se bodo države same zadolževale za povečanje vojaških izdatkov (opcija 1), bo to vodilo v dvojni problem. Prvi je ta, da imajo države same zelo omejene resurse za financiranje večjih vojaških investicij in da imajo večinoma zelo malo domače vojaške proizvodnje. Torej bodo morale kupovati orožje drugje, kar bo zaradi omejenih kapacitet ustvarilo dolge “čakalne vrste” na denimo havbice, tanke, letala, rakete itd. In drugič, če bodo močno povečale vojaške izdatke, denimo za 1 ali 2 odstotni točki BDP, bo to imelo zelo majhen učinek na rast BDP (ker imajo vojaški izdatki multiplikator nižji od 1), vsaj dvakrat manjši, kot če bi vlagale v družbeno (šole, bolnišnice) ali prometno infrastrukturo. Posledično se bo gospodarska rast znižala, s čimer se bo povečal relativni javni dolg in poslabšala boniteta držav, s tem pa porasla cena zadolževanja.

V primeru opcije 2, to je v primeru skupnih evropskih obveznic, je problem navidezno manjši. Ideja glede skupnih evro obveznic za določene skupne projekte oziroma dobrine je načeloma sicer dobra. Na ta način ne pride do vpliva na javne finance posameznih članic. Tako je EU financirala pandemski program NOO.

Veliki finančni vlagatelji so precej navdušeni nad tovrstnimi varnimi obveznicami, za katerimi je jamstvo nadnacionalne EU. Poleg tega pa so pri pandemskih obveznicah dobivali še premijo nad ostalimi obveznicami. Verjamem, da bi z veseljem kupili tudi obrambne obveznice EU.

Vendar sta glede “obrambnih obveznic” EU dve težavi. Prva težava je, da za razliko od epidemije, ko so bile vse države v enakem položaju in je bilo zavedanje krize splošno deljeno med vsemi članicami, pri obrambnih obveznicah tovrstne enotnosti in navdušenja nad njimi ne bo. Vse države niso v istem položaju, vse članice nimajo enakega stališča glede vojne v Ukrajini, vse države se ne počutijo enako ogrožene in članice EU nimajo enakomerno porazdeljene orožarske industrije. Tovrstne obrambne obveznice bodo v interesu predvsem članic z močno orožarsko industrijo, ker si obetajo veliko povečanje povpraševanja po njihovem orožju in vojaški opremi, ki pa bo financirana iz skupnega proračuna EU. Nad obrambnimi obveznicami pa ne bodo navdušene frugalne države, ki vidijo v tem nevarno delitev tveganj, in države, ki imajo glede vojne v Ukrajini drugačno stališče (denimo Madžarska in Slovaška).

Druga težave je, da so tovrstne obrambne obveznice nepotrebne. Če so namenjene temu, da bi EU orožje pošiljala v Ukrajino, bo to samo podaljševalo vojno, hkrati pa povečevalo tveganja, da se države EU aktivno vključijo v vojno v Ukrajini. Slednje pomeni nevarnost jedrske eskalacije, ki Evropi prav gotovo ni v interesu.

Evropi je v interesu, da se vojna v Ukrajini čim prej konča, in to z mirovnim sporazumom, da se ponovno vzpostavi obojestransko trgovinsko sodelovanje med EU in Rusijo (izvoz evropskih industrijskih izdelkov za uvoz ruskih energentov) in da se Evropa lahko izvleče iz stagnacije, v katero je zapadla prav zaradi vojne v Ukrajini (podražitev energentov) in posledične restriktivne monetarne politike ECB zaradi povišane inflacije po energetski krizi po začetku ukrajinske vojne.

Namesto obrambnih bi EU morala izdati “razvojne obveznice”, in sicer za skupno financiranje razvoja in proizvodnje visokotehnoloških izdelov po vzoru kitajske Made in China 2025 in ameriškega zakona o zmanjševanju inflacije (IRA).

Ampak komu to govorimo, ko pa so vsi politiki zblazneli zaradi narative o ruski nevarnosti za Evropo?! Evropi ne grozi nevarnost ruskega napada, pač pa je zanjo največja nevarnost norost politikov, ki ne vidijo nujnosti po vlaganjih v razvoj. Ki ne vidijo dveh korakov naprej, da je zaradi gospodarske stagnacije in nekonkurenčnosti ogrožen evropski model socialne države.