Etablirani mediji, ki so vas tri leta pitali z ameriško sfabricirano propagando glede vojne v Ukrajini, danes nadaljujejo s propagando. Če so vas do zdaj pitali s propagando, da je bil ruski napad na Ukrajino povsem nesprovociran in da Ukrajina zmaguje, so ob spremembi v Beli hiši in zanje šokantnem začetku pogajanj med Rusijo in ZDA glede končanja njune proxy vojne na ozemlju Ukrajine, zdaj preklopili na propagando, kako Putin preigrava Trumpa. Toda tako, kot je bila – za inteligentno osebo in zdrav razum – slaboumna tista prejšnja propaganda, je enako slaboumna sedanja.

Zato prezrite te slaboumne komentarje v etabliranih medijih. Edini komentar, ki ga morate zares prebrati, je ta spodnji, objavljen na MoA. Zakaj?

Prvič, zato, ker je avtor (bivši ameriški obveščevalec) ob začetku vojne v Ukrajini predvidel, kako se bo razvijala in kakšne bodo posledice. Predvidel je, da vojna v Ukrajini ne bo prinesla napovedovane in tako želene spremembe režima v Rusiji, pač pa obratno – zaradi porasta cen energije in hrane ter močno povišane inflacije v zahodnih državah – privedla do sprememb režimov v zahodnih državah. In natanko to zdaj gledamo v ZDA in v Evropi.

In drugič, ideja, da Putin preigrava Trumpa je slaboumna, kajti Trump ne igra tega, kar počne, pač pa je njegov resnični in dejanski namen KAZNOVATI EVROPO. Zakaj? Ker so evropske politične elite tako v času njegovega prvega mandata kot v času Bidnovega mandata naredile vse, da bi ga spodkopale, očrnile in onemogočile. Trump ima vlade evropskih držav za sokrive, za soudeleženke v Bidnovem štiriletnem pogromu proti njemu. Ima jih za sovražnice, ki so v mesecih pred njegovo drugo izvolitvijo romale k Bidnu in javno izrekale podpore njemu in Harrisovi. No, zdaj je prišel Trumpov ČAS ZA MAŠČEVANJE.

Nadaljujte z branjem→

Britanski The Telegraph je včeraj poročal o osnutku sporazuma (“Partnerskem sporazumu ZDA – Ukrajina”), ki naj bi ga Trumpova administracija ponudila ukrajinskemu vodstvu v zameno za nadaljnjo pomoč. Sporazum vključuje ukrajinske koncesije ameriškim družbam za izkoriščanje ne le minerale redke zemlje, temveč tudi nafto, plin, pristanišča in infrastrukturo, je poročal The Telegraph in navajal osnutek predhodne pogodbe z dne 7. februarja 2025. Spodaj je kratek povzetek ameriškega predloga (vir):

• Ukraine must transfer 50% of all revenues from resource extraction licenses to the United States, effectively giving Washington a financial stake in Kyiv’s economy.
• The “Investment Fund for Reconstruction” will have exclusive powers to issue and manage licenses for resource extraction.
• The US will have the “right of first refusal” to purchase any minerals exported before Ukraine can sell them to other countries.
• Ukraine must waive sovereign immunity, meaning the US can legally seize Ukrainian assets if Kyiv fails to meet its financial obligations.
• The document classifies Ukraine’s resource deals as commercial, making them subject to American and international arbitration.
• The US receives full rights to audit Ukraine’s financial books related to the “Reconstruction Fund”.
• Ukraine must provide the US with monthly financial reports and appoint an independent auditor paid by Kiev.
• The agreement does not specify an expiration date, meaning that U.S. financial interests in Ukraine’s resources could continue indefinitely.

Ne vem, če in v kolikšni meri je to res. Vendar če je (in glede na furiozno zavrnitev predloga s strani Zelenskega bi tak predlog utegnil držati), so te ameriške zahteve gospodarska katastrofa za Ukrajino. Ukrajina bi za nedoločen čas postala popolna ameriška kolonija.  Po navedbah Telegrapha dogovor predvideva ustanovitev skupnega investicijskega sklada med ZDA in Ukrajino, da bi zagotovili, da “sovražne strani v konfliktu ne bi imele koristi od obnove Ukrajine.” Po predlogu sporazuma bi morala Ukrajina na ameriške subjekte prenesti 50 % vseh prihodkov iz dovoljenj za izkoriščanje naravnih virov. Ekskluzivna pooblastila za izdajo in upravljanje licenc (“izključno pravico do določanja metod, izbirnih kriterijev, pogojev in določil”) za izkoriščanje naravnih virov bi imel “Investicijski sklad za obnovo”. ZDA bi imele “prednostno pravico odkupa” za nakup vseh izvoznih mineralov, preden jih Ukrajina lahko proda drugim državam. Ukrajina bi se morala odpovedati suvereni imuniteti, kar pomeni, da lahko ZDA pravno zasežejo ukrajinsko premoženje, če Kijev ne izpolni svojih finančnih obveznosti. In ta predlog klasificira ta sporazum o naravnih virih kot komercialni, kar pomeni, da je podvržen ameriški in mednarodni arbitraži.

Nadaljujte z branjem→

Amerika ni prijatelj Evrope, pač pa ima v Evropi svoje interese, zato ima v Evropi svoje vojaške baze in jedrske konice. In povsod po svetu. Ne, ker bi imela rada Turčijo ali Filipine ali Nemčijo ali Japonsko, pač pa ker prek Turčije, Filipinov, Nemčije, Japonske itd. z vojaško prisotnostjo uveljavlja svoje interese.

Rusija in Evropa nista prijatelja, pač pa imata oba svoje interese.

ZDA, Kitajska, Rusija in Evropa niso prijatelji, pač ima vsak svoje interese.

Treba je najti realistično formulo, kako najbolj zadovoljiti lastne interese ob hkratni zagotovitvi stabilnosti in miru.

Ravnovesje moči je 101 Mearsheimerjeve teorije politike realizma v mednarodnih odnosih.

Kdor tega ne razume, je naiven ali neinteligenten ali na plačilni listi tuje države, in takšni ljudje ne morejo voditi držav.

Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je prejšnji teden na sestanku obrambnih ministrov Nata dal zelo pomenljivo izjavo: “…ne moreš streljati vrednot. Ne moreš streljati zastav in ne moreš streljati odločnih govorov. Ni nadomestila za trdo moč.” In s tem je zajel bistvo problema evropske politične elite. Evropski politiki so povsem izgubili občutek za realnost. Kot lepo pojasnjuje Glenn Diesen v spodnjem komentarju, so si evropski politiki prek govorov ustvarili neko svojo realnost, v kateri so zanemarili realizem in s tem prizadeli evropske interese in evropsko nacionalno varnost. Odmislitev realnosti in življenje v iluziji Fukuyaminega konca zgodovine z zgolj enim družbenim redom in enim hegemonom (enopolarni svet) je vodil v predvidljivo katastrofo.

Problem bo, kako evropske politike pripeljati nazaj v realnost. Če sledimo logiki nemškega fizika Maxa Plancka, da nove ideje ne zmagajo na podlagi superirornih argumentov, ampak tako, da nasprotniki umrejo in nova generacija sprejme tvoje ideje (“znanost napreduje z vsakim pogrebom“), sedanja evropska politična elita seveda nikakor ne bo zmogla sprejeti realnosti, pač pa se bo sprememba v miselnosti zgodila po spremembi na oblasti v vseh evropskih državah.

__________

Russia considers NATO’s incursion into Ukraine to be an existential threat, and NATO has openly stated its intention to make Ukraine a member state after the war. Without a political settlement that restores Ukraine’s neutrality, Russia will therefore likely annex the strategic territories it cannot accept ending up under NATO control and then turning what remains of Ukraine into a dysfunctional rump state. As the war is being lost, the rational policy for the Europeans would therefore be to offer an agreement based on ending NATO’s eastward expansion to save Ukrainian lives, territory and the nation itself. Yet, no European leader has been able to even suggest such a solution publicly. Why?

Present the average European politician, journalist or academic with the following thought experiment: If you were an advisor to the Kremlin, what would be your advice to Russia if there are no negotiations to resolve the Ukraine War? Most would feel morally compelled to give ridiculous answers such as advising the Kremlin to capitulate and withdraw, even if Russia is on the cusp of victory. Any impulse to adhere to reason and address Russia’s security concerns would likely be deterred by the threat of being shamed for “legitimising” Russia’s invasion.

What explains the decline of strategic thinking, pragmatism and rationality in European politics?

Nadaljujte z branjem→

Današnji začetek tehničnih pogajanj med Rusijo in ZDA o koncu vojne v Ukrajini v Savdski Arabiji, na katera ni bila povabljena Ukrajina in na katera niso bile povabljene EU države, zgolj demonstrativno dokazzuje to, kar smo objektivni analitiki trdili od začetka te vojne – da gre v Ukrajini za proxy vojno med Rusijo in ZDA. Ameriški in zahodni politiki ter njihova medijska trobila so sicer več kot dve leti kot papagaji trobili, da je šlo za “nesprovociran” ruski napad na Ukrajino. Toda kot dokazujejo vsa hard dejstva in dokumenti, ki so jih po dveh letih potrdili tudi najvišji predstavniki Nata (nekdanji generalni sekretar Jens Stoltenberg na tiskovni konferenci) in na koncu še novi ameriški predsednik Donald Trump, je vojna v Ukrajini posledica tega, ker so ZDA hotele spraviti Ukrajino v Nato in ker so ZDA prek Nata zavrnile ruski predlog sporazuma iz jeseni leta 2021, da se Nato ne bo širil proti ruskim mejam (v Ukrajino).

Torej, ker se je vojna v Ukrajini začela zaradi ameriškega provociranja Rusije z vključitvijo Ukrajine v Nato (od vrha Nata v Bukarešti aprila 2008 naprej, ko sta bili Gruzija in Ukrajina omenjeni kot potencialni bodoči članici), se bo ta vojna tudi končala, ko bodo ZDA odstranile vzrok za vojno. In to se je zgodilo prejšnji teden, ko je ameriški obrambni minister Pete Hegseth na sestanku obrambnih ministrov Nata glasno in jasno povedal, da ZDA Ukrajine ne vidijo kot članice Nata.

Zato se v Savdski Arabiji o mirovnem sporazumu za Ukrajino pogovarjata oba glavna akterja te vojne – Rusija in ZDA, ki sta se udarili na bojnem poligonu Ukrajine. Ko se bosta obe velesili dogovorili o dolgoročni ureditvi in varnostnih garancijah za Rusijo (dolgoročna nevtralnost in omejena vojaška moč Ukrajine) ter pravicah ruske manjšine v regijah, ki jih Rusija še ni anektirala, bo k “pogajanjem” povabljena še Ukrajina, kjer ji bo predočeno, kaj sta se obe velesili dogovorili in kakšen bo dolgoročni status Ukrajine. In čisto na koncu bodo na pogovore povabljene še države EU, kjer jim bo ameriška stran predstavila, kakšna bo bodoča vloga držav EU glede Ukrajine – da Ukrajino obnovijo (okrog 500 milijard evrov, jo finančno suportirajo v naslednjem desetletju in jo sprejmejo v EU. In evropske države bodo to naredile, ker druge izbire nimajo.

Na žalost je bila Ukrajina nesrečni poligon za slonovski spopad med dvema velesilama, v katerem sta Ukrajino poteptali. In na žalost bodo ob Ukrajini ceno za to vojno plačale tudi in predvsem države EU – s 3-letno gospodarsko stagnacijo in pospešeno deindustrializacijo zaradi visokih cen energije, s sprotnim financiranjem vojne, z dolgoročnimi enormnimi stroški obnove Ukrajine, s sprejemom v EU povsem nekompatibilne države, ki bo posrkala večino kohezijskih sredstev in razbila evropsko kmetijsko politiko ter predvsem z izgubo statusa pomembnega globalnega bloka. Če smo do vojne v Ukrajini imeli tri bloke (ZDA z nevropskimi sateliti, EU in Kitajska) in Rusijo na obrobju, bodo po tej vojni novi trije bloki (ZDA z nevropskimi sateliti, Rusija in Kitajska) in z EU na obrobju.

Če so ZDA hotele s to proxy vojno Rusijo gospodarsko in politično ošibiti, so dejansko povzročile povsem nasproten učinek – iz obrobja sveta so Rusijo povzdignile spet nazaj med velesile. Povzročile so, da se je Rusija spet začela industrializirati, da se je povezala v strateško partnerstvo s Kitajsko in da si je zaradi vojaške zmage nad Natom ponovno pridobila ugled vojaške velesile. Donald Trump je zgolj tisti predsednik, ki si je izračunal, da se Ameriki vojna z Rusijo v Ukrajini ne splača več in da jo mora čimprej končati.

Donald Trump je bil brutalen:

It will be just me and Putin, we will not invite representatives of Europe. There will be no war for me and if Europe has a problem with that, then let Russia defeat it on its own without American participation.

Why don’t I want the EU there?

Because their representatives need to go to war, they need a long-term conflict to cover up their incompetence, their lobbies and their stolen money.

I already classify the EU as a third world country, but it is a little better off, no one dictates anything to them.

I will not negotiate with anyone who wants to prolong the conflict, I will not negotiate with anyone who will send more weapons, I will not negotiate with anyone who will try to get any more ammunition initiatives, I will not negotiate with anyone who will try to prolong the conflict.

I will negotiate the peace, which is obviously a very censored word in the EU.

Vir: Peacemaker via X

Nadaljujte z branjem→

Spodnji govor ruskega predsednika Vladimirja Putina leta 2007 na münchenski varnostni konferenci štejejo kot prelomno dejanje, ki je 17 let po koncu hladne vojne, demonstriralo, da svetovna ureditev ne more temeljiti na konceptu ameriške liberalne hegemonije (zaradi njenega inherentnega spodbujanja konfliktov in posledične nestabilnosti), pač pa da je svet nujno multipolaren, ureditev pa temelji na konceptu ravnovesja moči med velesilami.

Bilo je, kot da bi Putin citiral Johna Mearsheimerja in klasike. Vendar je bil govor tako revolucionaren in toliko prezgoden, da ga nihče ni razumel ali ni želel razumeti. Poslušajte oziroma preberite in boste v njem našli klasike teorije realizma v mednarodnih odnosih.

Menim, da je enopolarni model v današnjem svetu ne le nesprejemljiv, temveč tudi nemogoč. In to ne samo zato, ker vojaški, politični in gospodarski viri v današnjem – prav današnjem – svetu ne bi zadostovali za posamezno vodstvo. Še pomembnejše je, da je sam model pomanjkljiv, saj v svojem bistvu nima in ne more imeti moralnih temeljev za sodobno civilizacijo.

…

Danes smo priča skoraj neomejeni pretirani uporabi sile – vojaške sile – v mednarodnih odnosih, sile, ki potiska svet v brezno trajnih konfliktov. Posledično nimamo dovolj moči, da bi našli celovito rešitev za katerikoli od teh konfliktov. Iskanje politične rešitve postaja prav tako nemogoče.

…

In seveda je to izjemno nevarno. Povzroča namreč, da se nihče ne počuti varnega. Želim to poudariti – nihče se ne počuti varnega! Kajti nihče ne more imeti občutka, da je mednarodno pravo kot kamniti zid, ki jih bo zaščitil. Seveda takšna politika spodbuja oboroževalno tekmo.

…

Prepričan sem, da smo dosegli tisti odločilni trenutek, ko moramo resno razmisliti o arhitekturi globalne varnosti.

In to moramo storiti z iskanjem razumnega ravnovesja med interesi vseh udeležencev v mednarodnem dialogu. Še posebej, ker je mednarodna krajina tako raznolika in se hitro spreminja – spremembe v luči dinamičnega razvoja v številnih državah in regijah.

…

Ni razloga za dvom, da se bo gospodarski potencial novih središč globalne gospodarske rasti neizogibno pretvoril v politični vpliv in okrepil multipolarnost.“

Nadaljujte z branjem→