Prejšnji teden sem na eni okrogli mizi o prihodnosti socialne države v organizaciji Socialdemokratov šokiral prisotne z izjavo, da vrnitev Janše ni samo nevarnost, pač pa nezaustavljivo dejstvo. Kaj drugega lahko pričakuje koalicija, ki je ubila 15 % industrije zaradi nepomoči energetsko intenzivnim podjetjem, davčno ubila samostojne podjetnike, povečala omrežnino na elektriko, želela prepovedati peči na drva in električne bojlerje in ki želi v letu pred volitvami uvesti davek na nepremičnine?

Volilci so izjemno občutljivi na svoj ekonomski in družbeni položaj. Izjemno so občutljivi na povišano inflacijo in višje davke, ki zajedajo v njihove dohodke. In občutljivi so na povečane kulturno heterogene migracije, ki jih razumejo kot napad tako na svoj ekonomski položaj kot na svoje tradicionalne kulturne vrednote. Glede učinka inflacije na volilne sentimente so to nedavno izkusili ameriški demokrati, sledila jim bo nemška mavrična koalicija, ki ima ob inflaciji in visokih cenah elektrike problem še z migranti.

Toda poglejmo učinek davkov na volilne sentimente. Ahrens je v pregledni meta študiji različnih raziskav iz leta 2024 pokazal, da volivci ponavadi kaznujejo stranke, ki pred volitvami zvišajo davke. Vendar pa je učinek odvisen od vrste davka in načina, kako je bila reforma izvedena. Kot kaže meta analiza Fuesta (2024), neposredni davki, kot so dohodnina in davek na premoženje, sprožijo močan negativen odziv volivcev, medtem ko je zvišanje DDV pogosto lažje sprejeto, saj vpliva na širši spekter ljudi in ni neposredno povezano s plačilnimi listami.

Nadaljujte z branjem→

Res je boleče opazovati to stupidnost vladajoče evropske politične elite, ki se je tako  zelo ujela v prejšnjo verzijo ameriške ideološke narative, da iz tistega filma ne zmore izstopiti. Kot v Kusturičinem legendarnem Undergroundu.

Hej Macron et consortes, vojne je konec, pridite ven iz podzemlja!

Macron reaching again new depths of strategic stupidity, telling Trump that “you can’t be weak in front of Putin, it’s not in your interests. Otherwise how can you then be credible against China if you’re weak against Putin.”

Basically the same theme as a few days ago when he told Trump on CNN that “your first problem is China, you should focus on the first problem.”

Why is this so stupid? Because it shows that Macron hasn’t understood that the world has changed, he’s still in that old paradigm of a Cold War style ideological confrontation between the West and a China-Russia bloc.

Which is stunning after what happened these past few days: what more proof does he need to understand that there is NO Western ideological bloc, that we’re in a multipolar world now? And that in the current context the last thing he should do is antagonize China, since it’s pretty much the only major player with whom Europe could collaborate to have leverage against the United States.

As Singaporean diplomat Kishore Mahbubani recently wrote in a brilliant Foreign Policy article (https://foreignpolicy.com/2025/02/18/europe-eu-nato-us-russia-ukraine/), fundamentally the only reason for the downturn in EU-China relations is because “the Europeans foolishly believed that a slavish loyalty to American geopolitical priorities would lead to rich geopolitical dividends for them.” Why remain faithful to these American geopolitical priorities when doing so has led Europeans to be “kicked in the face.”? It makes just about zero sense.

Vir: Arnaud Bertrand via X

Nova ameriška administracija je vzela resno vojaško doktrino glede strategije izčrpavanja, po kateri dolgoročno zmaga država z večjim številom prebivalstva. Toda v Ukrajini ima Rusija tudi prednost v orožju, ki je zahodne države ne morejo v doglednem času izničiti. Če ima Rusija absolutno prednost v zraku (letala in napredne nadzvočne rakete), če lahko ruska industrija v treh mesecih proizvede toliko tankov in v dveh mesecih toliko granat in raket, kot vse zahodne države skupaj v enem letu (to so zahodne vojaške ocene), potem je ob izpraznjenih ameriških in evropskih vojaških skladiščih situacija glede nadaljevanja vojne v Ukrajini kristalno jasna. Tudi ljudem, ki so plačani za to, da ne razumejo. No, novi ameriški podpredsednik J.D. Vance je slednjim nalil čistega vina, brez olepševanja (spodaj).

Tudi najbolj zakrknjena ideologija in propaganda ne moreta dolgo časa prekrivati trdih dejstev, da so se načrtovalci te proxy vojne v Ukrajini ušteli v predpostavkah. In to katastrofalno ušteli. Namesto, da bi Rusijo oslabili, so jo iz pepela znova povzdignili med tri globalne velesile. Strateška napaka par excellence.

____________

This is moralistic garbage, which is unfortunately the rhetorical currency of the globalists because they have nothing else to say.

For three years, President Trump and I have made two simple arguments: first, the war wouldn’t have started if President Trump was in office; second, that neither Europe, nor the Biden administration, nor the Ukrainians had any pathway to victory. This was true three years ago, it was true two years ago, it was true last year, and it is true today.

And for three years, the concerns of people who were obviously right were ignored. What is Niall’s actual plan for Ukraine? Another aid package? Is he aware of the reality on the ground, of the numerical advantage of the Russians, of the depleted stock of the Europeans or their even more depleted industrial base?

Instead, he quotes from a book about George HW Bush from a different historical period and a different conflict. That’s another currency of these people: reliance on irrelevant history. 

President Trump is dealing with reality, which means dealing with facts. And here are some facts:

Number one, while our Western European allies’ security has benefitted greatly from the generosity of the United States, they pursue domestic policies (on migration and censorship) that offend the sensibilities of most Americans and defense policies that assume continued over-reliance.

Number two, Russians have a massive numerical advantage in manpower and weapons in Ukraine, and that advantage will persist regardless of further Western aid packages. Again, the aid is *currently* flowing.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot je že zapisal Jože na blogu, pogajanja o končanju vojne v Ukrajini zgolj med ZDA in Rusijo jasno potrjujejo, da gre v bistvu za konflikt med tema dvema državama. Ti dve državi sta vojno začeli in jo bosta s sporazumom verjetno tudi končali. Na žalost pa se je ta vojna odvijala na plečih Ukrajine, ki je utrpela ogromne človeške in materialne izgube, hkrati pa je močno posredno škodo utrpela tudi Evropa oziroma Evropska unija.

Čeprav lahko v uradni politiki EU in večini medijev že tri leta beremo zgolj o ruskem sovražniku in agresorju, ki ga je treba zaustaviti, da ne bi zavzel celotne Evrope, se je težko znebiti občutka, da gre za vojno, s katero so ZDA s premišljeno politiko zanetile razkol v povezovanju Evrope in Rusije. Povezava teh dveh entitet, ki sta si precej komplementarni, bi lahko predstavljala pomembno protiutež ameriški prevladi. S to vojno in razvojem dogodkov pa je bil ta cilj dosežen.

Američani so pragmatični in danes na Rusijo že gledajo kot na partnerja, saj v svoji trenutni obliki predstavlja idealno okolje za rast ameriške ekonomije in ne ogroža strateških interesov ZDA – še posebej, če se preveč ne poveže s Kitajsko, kar je najverjetneje v ozadju večje prizanesljivosti ZDA do Rusije.

Nadaljujte z branjem→

Marc Champion je sicer jastreb, vendar je v komentarju v Bloombergu podobno kot jaz ocenil rusko – ameriške pogovore na najvišji diplomatski ravni ta torek v Rijadu. Sestanek obeh diplomacij ni bil namenjen reševanju ukrajinske vojne, pač pa širšemu dogovoru med Rusijo in ZDA, v katerem je Ukrajina le fragment. Drugače rečeno, obe diplomaciji sta sklepali velik posel, v katerem je Ukrajina zgolj eden izmed ameriških jokerjev za sklenitev posla. Drugi joker, bistveno večji, je sprostitev sankcij proti Rusiji. Američane zanima, da ameriška podjetja dobijo nazaj zaseženo premoženje v Rusiji (v vrednosti okrog 300 milijard dolarjev) in da pridejo do deležev pri izkoriščanju ruskih energetskih in surovinskih virov. In v ta namen je Trump pripravljen sprostiti sankcije. V Ukrajini pa je Rusija itak že dosegla svoje, potrebno je le še zapečatiti stanje na terenu in Ukrajini izbiti iluzije o članstvu v Natu. In v znak dobre volje je Trump zaustavil pošiljanje orožja v Ukrajino, Zelenskega pa obtožil, da je samodržec. Pri čemer ga je prej izzval z nespodobno ponudbo (podpisom brutalnega dogovora o ameriški eksluzivni pravici izkoriščanja polovice ukrajinskih naravnih virov), ki je Zelenski ni mogel podpisati.

Ali ta ameriško-ruski “posel” zadostuje minimalnim standardom pravičnosti in morale, je seveda drugo vprašanje. Velesil te “malenkosti” niso nikoli zanimale.

_____________

We need to reimagine Donald Trump’s approach to ending Russia’s war in Ukraine by turning that proposition on its head. What he’s negotiating is a reset with Russia, making Kyiv and its future just the most valuable card that the US president has in his hand to trade.

Viewed from this perspective, there’s no reason to be shocked by the fact that Ukraine and Europe were absent at Tuesday’s high-level meeting between Putin and Trump administration officials, for this was about the relationship between America and Russia, not Ukraine. Nor by the otherwise disgraceful way in which Trump is now trying to tar Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy as the obstacle to a settlement.

It also begins to make more sense that the master of “the art of the deal” would have begun — rather than ended — his campaign with phone calls to President Vladimir Putin, and promptly concede to most of Moscow’s Ukraine demands, before talks on the war have even begun. Those concessions already run from “no” to Ukraine joining NATO or getting its occupied territory back, to a call for wartime elections to get rid of Zelenskiy — a first step in the Kremlin’s demand for Kyiv’s so-called “denazification.”

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

Trump has been on the warpath since the inauguration and is politically neutralizing all of his enemies at home so Zelensky should have known better than to become Trump’s newest enemy abroad and risk his wrath.

Trump came out swinging against Zelensky in a social media post on Wednesday where he accused him of being an unpopular dictator who doesn’t want elections, manipulating America “into a war that couldn’t be won”, and possibly having stolen tens of billions of dollars’ worth of aid from it since 2022. This follows Zelensky accusing him of spewing “Russian disinformation” after Trump earlier claimed that the Ukrainian leader’s approval rating was just 4% when explaining why he won’t hold elections.

Tensions between these two have been brewing for quite a while already and can be traced back to how the Democrats exploited one of their phone calls from Trump’s first term as the pretext for impeaching him. Trump had called Zelensky to inquire about evidence that his government might have been in possession of proving the Biden family’s alleged corruption in Ukraine. That experience left Trump with a very poor but lasting impression of Ukraine in general and Zelensky in particular.

Nadaljujte z branjem→

Evropska unija se vidno s prostim očesom spreminja v vsesplošni dizaster. Politično in gospodarsko je v razsulu. Vsako leto, ko pripravljam predavanja o BDP, postanem zelo slabe volje. Kajti EU ne samo, da gospodarsko stagnira, pač pa primerjalno z obema rivaloma (ZDA in Kitajsko) dramatično pospešeno zaostaja.

Spodnja slika je frustrirajoča. Pred 35 leti, leta 1990, je bila EU največje svetovno gospodarstvo. Predstavljala je skoraj četrtino svetovnega BDP, ZDA pa manj kot petino. EU je bila takrat kar 7-krat večja od Kitajske (ta je imela le 3.1 % delež v svetovnem BDP). Nato pa se začne “stoletje ponižanja” za EU. Po uvedbi skupnega trga (1995) in posledičnih poenotenih politik, se je krivulja gospodarske rasti še bolj upočasnila, ZDA so z višjo rastjo začele dohitevati  Evropa in jo po velikosti dohitele leta 2004. Nato je Evropa še kar tonila, ZDA pa še naprej rasle dvakrat hitreje. Toda Kitajska se je z dvomestno rastjo dvigala kot raketa in leta 2017 postala največje gospodarstvo na svetu. Leta 2022 je bila Kitajska že za skoraj 4 odst. točke večja od EU.  In leta 2045 bo Kitajska 2-krat večja od vseh zahodnih držav skupaj.

Toda primerjajte krivulji ZDA in EU: ZDA bodo sicer glede na leto 1990 izgubile skoraj 5 odst. točk v deležu svetovnega BDP, toda evropski delež se bo glede na leto 1990 prepolovil ! (iz 23.3 na slabih 12 %).

Kaj EU dela tako zelo narobe?

V tehnoloških krogih za ta fenomen uporabljajo frazo:  “ZDA inovirajo, Kitajska posnema, EU regulira“. Toda s kitajskim tehnološkim vzponom so se zadeve spremenile, Kitajska in ZDA sta zamenjali mesti – zdaj Kitajska inovira in ZDA posnemajo. Toda Evropa še vedno samo regulira. In nima odgovora, nima rešitve, ni akcije.

Mario Draghi je svojem govoru v evropskem parlamentu to evropsko nesposobnost zelo plastično opisal:

You say no to public debt. You say no to the single market. You say no to create a capital market union. You can’t say no to everything…

Otherwise you also have to be consistent that you are not able to deliver on the fundamental values for which this European Union has been created.

You ask me what’s best to do… I don’t know, but do something.

In, ker nič ne kaže, da bi se razum in sposobnost vrnila med evropske politike, čutim na vodi, da se bomo kmalu začeli pogovarjati o dezintegraciji. Kajti če EU ni sposobna prinesti učinkov in koristi, zaradi katerih je bila ustvarjena, potem je njen obstoj izgubil svoj prvotni smisel. Države članice bodo pospešeno ugotavljale, da je morda prav EU tisto, tista institucionalna birokratska kletka, ki jih razvojno duši, ki jim preprečuje hitrejšo rast in razvoj.

Marko Golob

“Nič takega kot zastonj večerja ne obstaja”

Poslovni pregovor

Jožetov včerajšnji prispevek (Ameriški dogovor za Ukrajino je hujši od finančnih kazni, naloženih Nemčiji in Japonski po porazu leta 1945 ) je verjetno izbil kar nekaj iluzij tudi najbolj zvestim vernikom v moralno superiornost zahodnih demokracij. Mi je pa odprl zanimivo vprašanje, ki bi ga rad delil z vami. Ampak, naj se raje prej posvetimo bistvu Trumpove zahteve po “povrnitvi stroškov” ameriške pomoči Ukrajini v tem konfliktu.

Ameriška zahteva po plačilu “stroškov” ima po mojem predvsem dva cilja. Eden je domač-ameriški, ki naj domači javnosti na enostaven sugestivni način predstavi koliko jo približno stane ta vojna. Posledično prevrne vso krivdo na stran Ukrajine in s tem psihološko pripravi prebivalstvo, da se podpori Ukrajine odreče. Je ameriški narod res pripravljen to verjeti? You bet!

Drugi cilj je izbiti vse iluzije Ukrajincem in jih s tem pripraviti na sprejem dejstva, da pomoči v preteklem obsegu verjetno ne bo več in da je bolje sprejeti pogoje, za Ukrajino verjeto zelo težkega, mirovnega sporazuma. Zelenskijeva zavrnitev zahteve kaže, da namen najbrž deluje.

Ob vsem tem bi se normalen Ukrajinec morda vprašal kakšen smisel je imel ves ta nacionalistični delirij po letu 2014, pa še prej leta 2004. Lahko pa bi šli tudi še bolj daleč v zgodovino. Tisti Ukrajinci, ki imajo pobite (verjetno tam nekje med 700 in 800 tisoč) v družini, in teh ni malo, se verjetno že zelo boleče sprašujejo. Še bolj inteligentni pa bi se vprašali kakšen smisel je imela osamosvojitev Ukrajine.

Nadaljujte z branjem→