V nedeljo sem pisal o Trumpovem predlogu “posla” z ukrajinskim vodstvom (“Partnerski” sporazum med ZDA in Ukrajino v vrednosti 500 milijard $) kot o daleč najboljšem predlogu, ki ga Ukrajina lahko dobi. Vendar vidim, da večina ljudi še vedno ne razume razsežnosti tega “partnerskega sporazuma”. S tem sporazumom je ukrajinsko vodstvo kupilo varnostne garancije, ki jih je želelo dobiti.

Vsi varnostne garancije Ukrajini interpretirajo kot njeno članstvo v Natu, ali kot prisotnost ameriških sil v Ukrajini ali kot možnost aktivacije člena 5 sporazuma Nato za morebitne mirovne čete evropskih sil v Ukrajini. Trumpova administracija je zavrnila vse tri opcije, s čimer je trasirala za ukrajinsko vodstvo edino možno izbiro, to je potrditev “partnerskega sporazuma” z ZDA. S sporazumom, s katerim bodo ameriška podjetja dobila pravice do 50 % prihodkov iz izkoriščanja ukrajinskih naravnih virov in njihove infrastrukture, je ukrajinsko vodstvo kupilo varnostne garancije. Kajti ameriška administracija bo – tako diplomatsko kot tudi z vojsko, če bo treba – varovala premoženje in interese ameriških podjetij na ozemlju Ukrajine pred Rusijo (in seveda pred hiperkoruptivno ukrajinsko kliko).

Če smo realistični, so to edine in s tem najboljše varnostne garancije, ki jih je Ukrajina v dani situaciji lahko dobila.

Še enkrat: kakšno izbiro je ukrajinsko vodstvo imelo?

Opcija A: Trumpova administracija je eksplicitno zavrnila članstvo Ukrajine v Natu, prisotnost ameriških sil v Ukrajini ali možnost aktivacije člena 5 sporazuma Nato za morebitne mirovne čete evropskih sil v Ukrajini.

Opcija B: Varnostne garancije držav EU so neobstoječe, so irelevantne. EU države so izpraznile svoja vojaška skladišča; 78 % orožja kupijo v tujini (od tega 63 % v ZDA); evropska vojaška pomoč Ukrajini je bila večinoma v obliki financiranja nakupov ameriškega orožja, toda Trumpova administracija je povsem zaustavila dobave orožja Ukrajini; Evropa nima niti približno dovolj vojakov v pripravljenosti, da se soočijo s 70 tisoč vojaki, ki jih ma trenutno angažiranih Rusija v Ukrajini. Delegacija EU je v ponedeljek Ukrajini predlagala “industrijsko-vojaški program”, po katerem bi države EU financirale lastno in ukrajinsko vojaško industrijo. Toda kdaj bi tak program lahko začel dajati rezultate? Bodo evropska vojaška podjetja čez dve leti proizvedla dovolj tankov, topovskih granat, dronov in taurusov, da bi lahko vsaj malo nadoknadili zaostanek v ruski produkciji (kajti Rusija v dveh mesecih proizvede toliko granat in v treh mesecih toliko tankov kot vse zahodne države skupaj v enem letu). Pustimo ob strani, da je vse to orožje mačji kašelj za rusko vojsko, ki ni imela težav ne z ameriškimi himarsi in ne z ameriškimi patrioti. Toda čez dve leti? EU bi ponudila Ukrajini več orožja čez dve leti?! Povsem neresno.

Opcija C: “Partnerski” sporazum med ZDA in Ukrajino v vrednosti 500 milijard $ je hudičevo drag. Toda dejansko gre zgolj za obljubo, da lahko ameriška podjetja izkoriščajo naravne vire, ki jih ukrajinska podjetja do sedaj itak niso (Javier Blas v Bloombergu po opravljeni raziskavi pravi, da gre itak zgolj za fantazmo, za neobstoječa nahajališča mineralov redke zemlje). In v zameno za to obljubo izkoriščanja fantazme dobi Ukrajina mir (ki ga skleneta Trump in Putin) in varnostne garancije, da Rusija ne bo napadla preostanka Ukrajine.

Kaj mislite, za katero opcijo se je odločil Zelenski?

Čez vikend se je Zelenski še javno junačil, da ne bo sprejel revidiranega izsiljevalskega ameriškega predloga sporazuma (čeprav je Trump sicer istočasno govoril, da je sporazum tik pred potrditvijo). V ponedeljek je Kijev obiskal “leteči cirkus Monty Pythona” pod vodstvom Ursule von der Leyen, ves samozavesten z alternativnim, evropskim predlogom “vojaško-industrijskega” sporazuma. Vau! Zelenski se je pridno slikal z evropskim letečim cirkusom. V torek zvečer pa je Bloomberg objavil, da naj bi ukrajinska vlada sprejela ameriški predlog sporazuma in da ga bo podpisala.

Zakaj? Ker je bila opcija C edina realistična opcija v dani situaciji, da Ukrajina dobi neka varnostna jamstva. Hkrati pa de facto Ukrajine praktično nič ne stane.

Kako se ob tem počuti “leteči cirkus Monty Pythona” pod vodstvom Ursule von der Leyen? Razen samih cirkusantov to nikogar ne zanima.