Bine Kordež

Kot je že zapisal Jože na blogu, pogajanja o končanju vojne v Ukrajini zgolj med ZDA in Rusijo jasno potrjujejo, da gre v bistvu za konflikt med tema dvema državama. Ti dve državi sta vojno začeli in jo bosta s sporazumom verjetno tudi končali. Na žalost pa se je ta vojna odvijala na plečih Ukrajine, ki je utrpela ogromne človeške in materialne izgube, hkrati pa je močno posredno škodo utrpela tudi Evropa oziroma Evropska unija.

Čeprav lahko v uradni politiki EU in večini medijev že tri leta beremo zgolj o ruskem sovražniku in agresorju, ki ga je treba zaustaviti, da ne bi zavzel celotne Evrope, se je težko znebiti občutka, da gre za vojno, s katero so ZDA s premišljeno politiko zanetile razkol v povezovanju Evrope in Rusije. Povezava teh dveh entitet, ki sta si precej komplementarni, bi lahko predstavljala pomembno protiutež ameriški prevladi. S to vojno in razvojem dogodkov pa je bil ta cilj dosežen.

Američani so pragmatični in danes na Rusijo že gledajo kot na partnerja, saj v svoji trenutni obliki predstavlja idealno okolje za rast ameriške ekonomije in ne ogroža strateških interesov ZDA – še posebej, če se preveč ne poveže s Kitajsko, kar je najverjetneje v ozadju večje prizanesljivosti ZDA do Rusije.

Po drugi strani pa smo v Evropi oblikovali percepcijo, po kateri Rusijo vidimo kot največjega sovražnika naši varnostni in ekonomski politiki. Skoraj ni ure, da ne bi prebrali novih zapisov o tem, kako moramo v obrambo pred to potencialno nevarnostjo vložiti stotine milijard evrov – pogosto za nakup ameriškega orožja. V to nas prepričujejo varnostni strokovnjaki, vodilni politiki in večina medijev. Kljub temu številni, ki razmere podrobneje spremljajo, stvari vidijo precej drugače.

Evropski voditelji izražajo veliko razočaranje nad dejstvom, da niti oni niti Ukrajina niso udeleženi v pogajanjih, v katerih predstavniki ZDA in Rusije iščejo kompromis glede končanja vojne. Pri tem pozabljajo, da je zadnja tri leta edina uradna usmeritev EU, da je treba Rusijo v tej vojni premagati. Trump je kar pravilno ugotovil, da je “mir očitno zelo cenzurirana beseda v EU” (izjava za CNN). Pri stališču, da je treba v vojni najprej zmagati, nato pa se lahko začnejo pogajanja, pa je v trenutni situaciji, ko Ukrajina postopoma izgublja na bojišču, pogajanja zelo težko začeti.

Ker morata v tej proxy vojni tudi EU in Ukrajina (njihovi politiki) ohraniti svoj obraz, lahko verjetno pričakujemo sporazum, ki ga bosta ZDA in Rusija predstavili EU in Ukrajini ter ga nato z njimi formalno dokončno oblikovali in zaključili. To bo evropskim voditeljem in predsedniku Zelenskemu omogočilo, da navzven prikažejo, kako so sodelovali v pogajalskem procesu in prispevali k dogovoru o končanju vojne v Ukrajini.

Vloga EU v pogajanjih – težave s pristojnostmi in suverenostjo

Pri teh pogajanjih v Riadu je ključno izpostaviti eno pomembno dejstvo, ki si ga Evropejci neradi priznamo. Kdor koli je sodeloval v resnih pogajanjih, tudi na poslovnem področju, ve, da je mogoče doseči dogovor le s kompetentnimi sogovorniki – takšnimi, ki imajo pooblastila, da se lahko pogajajo, sprejemajo kompromise in za dogovor stojijo brezpogojno.

Evropska unija je tu v precej drugačnem položaju. Ne Ursula von der Leyen ne kateri koli drug predstavnik EU nima pooblastil ali moči, da bi lahko sprejel kakršen koli dokončen dogovor – vsaj ne na način, kot to lahko storita Trump ali Putin, katerih beseda ima zakonito težo. V tako občutljivem in zahtevnem dogovoru, kakršen je tisti glede Ukrajine, preprosto ni mogoče enakopravno sodelovati s sogovorniki, ki lahko sprejmejo suverene odločitve.

To je tako, kot če bi moral Trump za dosežen dogovor pridobiti soglasje prebivalcev mesta Dallas – mesto Dallas ima namreč približno enak delež prebivalstva v ZDA, kot ga ima Slovenija v Evropski uniji. Ali kot če bi direktor podjetja s partnerjem iz drugega podjetja po dolgotrajnih pogajanjih dosegel dogovor o ceni, nato pa bi moral pridobiti soglasje vseh 27 članov delavskega sveta, pri čemer nihče ne bi smel biti proti. Lahko se sliši banalno, a točno to je realnost Evropske unije.

Predstavniki EU preprosto nimajo mandata, da bi v tako pomembnem procesu sprejeli zavezujoče dogovore. In ker tega pooblastila nimajo, jih tudi drugi akterji v pogajanjih ne morejo obravnavati kot enakovredne sogovornike.

Evropska unija – ekonomska sila, a brez politične moči

To je eno ključnih dejstev delovanja EU, ki si ga nočemo priznati – kljub gospodarski moči Unija preprosto ni akter v ključnih geostrateških dogajanjih. Moč države ali skupnosti ni odvisna zgolj od ekonomije, ampak od tega, ali lahko govori enotno in ima enega voditelja, ki lahko sprejema hitre in suverene odločitve.

V EU pogosto poslušamo pozive k enotnosti, a ta ostaja zgolj želja. Pravi partner na svetovnem odru bi lahko bili le, če bi oblikovali Združene države Evrope, ki bi imele enotno vodstvo s polnimi pooblastili – podobno kot ZDA, Rusija ali Kitajska. To še posebej velja za področja zunanje politike, obrambe in finančne politike.

A to preprosto ni izvedljivo. Evropa je skupek močnih in ponosnih narodov, ki se niso pripravljeni odreči svoji suverenosti. Tudi če bi Slovenci to sprejeli, bi se hitro postavilo vprašanje: zakaj smo se sploh borili za samostojnost? In še pomembneje – Nemci ne bodo nikoli sprejeli, da bi jim državo vodil Francoz, enako velja obratno.

Zato si moramo realno priznati, da EU ni in ne more postati geopolitična velesila, dokler bodo vse ključne odločitve zahtevale soglasje vseh članic. To se bo še poslabšalo, če bo v prihodnosti v EU vključena tudi Ukrajina.

Če želi Evropa postati tudi politična velesila, mora…

EU pogosto izraža željo po močnejši vlogi v svetovni politiki, a hkrati ni pripravljena sprejeti sprememb, ki bi to omogočile. To se kaže tudi v aktualnih dogodkih – medtem ko Američani v Ukrajini vidijo predvsem poslovne priložnosti in krepijo lastne interese, Evropa govori o načelih in solidarnosti, a konkretnih strateških ciljev ali ekonomske koristi ne izpostavlja.

Dokler ne bomo kot celota sposobni delovati enotno in prevzeti politične odgovornosti za odločitve, bomo v ključnih svetovnih vprašanjih zgolj sledili drugim akterjem in potrjevali odločitve, ki so jih sprejeli drugje.

Evropa bo vedno pomembna gospodarska sila – a če želimo biti tudi politična velesila, se bomo morali odločiti, ali smo pripravljeni postati resnično enotna skupnost ali pa bomo še naprej ostali mozaik držav z različnimi interesi, ki jih drugi preprosto izkoristijo v svojo korist.