Marko Golob

“Nič takega kot zastonj večerja ne obstaja”

Poslovni pregovor

Jožetov včerajšnji prispevek (Ameriški dogovor za Ukrajino je hujši od finančnih kazni, naloženih Nemčiji in Japonski po porazu leta 1945 ) je verjetno izbil kar nekaj iluzij tudi najbolj zvestim vernikom v moralno superiornost zahodnih demokracij. Mi je pa odprl zanimivo vprašanje, ki bi ga rad delil z vami. Ampak, naj se raje prej posvetimo bistvu Trumpove zahteve po “povrnitvi stroškov” ameriške pomoči Ukrajini v tem konfliktu.

Ameriška zahteva po plačilu “stroškov” ima po mojem predvsem dva cilja. Eden je domač-ameriški, ki naj domači javnosti na enostaven sugestivni način predstavi koliko jo približno stane ta vojna. Posledično prevrne vso krivdo na stran Ukrajine in s tem psihološko pripravi prebivalstvo, da se podpori Ukrajine odreče. Je ameriški narod res pripravljen to verjeti? You bet!

Drugi cilj je izbiti vse iluzije Ukrajincem in jih s tem pripraviti na sprejem dejstva, da pomoči v preteklem obsegu verjetno ne bo več in da je bolje sprejeti pogoje, za Ukrajino verjeto zelo težkega, mirovnega sporazuma. Zelenskijeva zavrnitev zahteve kaže, da namen najbrž deluje.

Ob vsem tem bi se normalen Ukrajinec morda vprašal kakšen smisel je imel ves ta nacionalistični delirij po letu 2014, pa še prej leta 2004. Lahko pa bi šli tudi še bolj daleč v zgodovino. Tisti Ukrajinci, ki imajo pobite (verjetno tam nekje med 700 in 800 tisoč) v družini, in teh ni malo, se verjetno že zelo boleče sprašujejo. Še bolj inteligentni pa bi se vprašali kakšen smisel je imela osamosvojitev Ukrajine.

Osamosvojitev? Ja, osamosvojitev! Ni namreč vsaka osamosvojitev dobra sama po sebi. Ne verjamete?  Vzemimo, preden se lotimo Ukrajine, primer Slovenije in Slovencev.

Slovenci, stisnjeni med večje sosede, predvsem Italijane in Nemce (Avstrijce) smo se še kako zavedali ranljivosti zaradi svoje majhnosti. In brutalnega pritiska iz severa in zahoda, ki je ogrožal obstoj naroda. Zato smo iskali povezave s sorodnimi narodi v avstroogrski monarhiji, s Čehi, Slovaki, Hrvati. Ob koncu 1.sv. smo se bili pripravljeni odpovedati tributom državnosti samo, da bi nas veliko večja južnoslovanska skupnost obranila pred narodnim izničenjem in asimilacijo. Kako hudo je bilo, kaže znan (kakor za koga, danes o tem namreč ni popularno govoriti) dogodek pred uvedbo Šestojanuarske diktature kralja Aleksandra. Po težavnih prvih letih nove jugoslovanske države, hudih mednacionalnih sporih in po streljanju v skupščini leta 1928 naj bi kralj Aleksander menda poskušal razdeliti državo na vzhodni srbski del in del, ki bi obsegal Slovenijo in del Hrvaške in bi ga Jugoslavija izločila. Takrat naj bi dr. Anton Korošec, ki je bil v tistem času najvidnejši slovenski politik in podpredsednik jugoslovanske vlade, menda prepričal kralja Aleksandra, da se ideji odpove (mogoče je tudi zato kasneje postal prvi nesrbski predsednik jugoslovanske vlade). Dr. Korošec – sicer velik domoljub in Slovenec – se je akutno zavedal, kako bi se samostojnost v tistih razmerah končala za Slovence – postali bi žrtev ali Italije ali Avstrije ali obeh. Zelo verjetno bi ob tem prišlo tudi do hudih asimilacijskih pritiskov. Nenazadnje je italijanska in nemška okupacija po letu 1941 to jasno demonstrirala. Jugoslavija, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, je bila v tistem zgodovinskem trenutku za Slovence vsekakor najboljša možnost. Dr. Anton Korošec, verjetno eden najboljših slovenskih politikov vseh časov, se je zelo dobro zavedal, da JE POLITIKA UMETNOST MOŽNEGA. Mogoče je tudi zaradi njegove modrosti slovenski narod kasneje dobil prilložnost, da pride do samostojne države, ki ima tudi možnost preživetja.

Kaj ima ta uvod sedaj opraviti z Ukrajino? Razmere so sicer drugačne, nauk pa podoben.

Sovjetska republika Ukrajina (še posebej po 2.sv) je bila namreč za Ukrajince najboljša zgodovinska priložnost, kar so jo imeli do takrat. Prvič se je zgodilo , da je bil pretežen del naroda združen v državni enoti, ki jo je večinsko kontroliral ukrajinski narod (ne velja za ukrajinski KGB kjer je bilo, predvsem za časa Holodomora, 2/3 židovske populacije). Ukrajina je zaradi spleta okoliščin dobila tudi področja, kjer Ukrajinci nikoli niso predstavljali večine, kot je npr Krim ali madžarsko Zakarpatje.

V nasprotju s prepričanjem ljudi, ki zgodovino tega dela bolj slabo poznajo (glej npr. članek dr. Slavoja Žižka na tem blogu: “Kaj bo zraslo iz žepa, polnega sončničnih semen?” in moj komentar nanj), Ukrajina v Sovjetski zvezi ni bila zatirana zvezna republika. Daleč od tega. V prvih letih sovjetske oblasti je v Ukrajini potekala intenzivna UKRAINZACIJA tako avtohtonega ruskega prebivalstva v Novorosiji kot tudi državljanov SZ, ki so prihajali iz vseh koncev ogromne države, ki je pošiljala ljudi na delo v nova industrijska mesta Donbasa, Krivega roga,…v gradnjo enormnih hidrocentral, jezov in mostov na Dnjepru, itd. V Ukrajino so se stekale industrijske investicije celotne države. Zakaj v Ukrajino? Ker je Ukrajina imela vse pogoje; plodno zemljo, izjemna naravna bogatstva, elektriko iz central na Dnjepru, železniško infrastrukturo še iz carske Rusije in lokacijo ob Črnem morju – sovjetskem izhodu v svet. Zakaj ukranizacija? Zato ker je bilo začetno sovjetsko vodstvo zagovornik politike narodne enakopravnosti in izrazit nasprotnik velikoruske ideje. Nenazadnje tudi zato ker večina predstavnikov vodstva boljševistične revolucije v začetku ni bila etnično ruska. Ampak to je že druga zgodba.

Ukrajina je postala zaradi močne koncentracije vojaške industrije eden najpomembnejših tehnoloških centrov ne samo Sovjetske zveze, temveč tudi sveta. Ukrajina je bila za časa SZ najbogatejša in najbolj razvita republika. Naj dam nekaj primerov: Ukrajina je bila ena od redkih držav, prazaprav jih je za prste ene roke, ki je obvladovala celotno vertikalno verigo izdelave velikih reaktivnih letal, z razvito vesoljsko tehnologijo, ki je obsegala vse od raket, raketnih motorjev, instrumentov in satelitov, ladjedelsko industrijo, ki je proizvajala od trgovskih ladij do letalonosilk, veliko in izjemno razvito strojno industrijo, kemično industrijo, gigantski kmetijski sektor,…Ukrajina je imela vse pogoje, da bi ob modrem vodstvu postala ena od najbogatejših držav sveta.

Zanimivo, da je ob vsesovjetskem referendumu o ohranitvi SZ marca 1991 več državljanov Ukrajine glasovalo za ohranitev SZ kot prebivalcev Ruske federacije. Zakaj je torej ob koncu istega leta prišlo do odcepitve Ukrajine? Zaradi ukrajinskega nacionalizma, iluzije, da bodo sami bistveno bolje preživeli post-sovjetski kaos, zaradi manipulativnih vprašanj na referendumu in zaradi nemajhne “pomoči” iz tujine.

V tem razmišljanju je bila usodna napaka. Ukrajinsko gospodarstvo je bilo močno povezano z ostalimi deli SZ, izvoza industrijskega blaga na razviti Zahod, za razliko od Slovenije, je bilo relativno malo, industrijski standardi po katerih je delala sovjetska industrija, so bili drugačni od zahodnih. Predvsem pa je bil ukrajinski sektor vojaške industrije, kamor je spadala večina visoko tehnoloških podjetij, vezan na SZ. Ko se je Ukrajina osamosvojila, je začel ta najrazvitejši del ukrajinske industrije, ki je imel v bivši SZ glavnega kupca, nezadržno propadati. Saj je bilo več (večinoma neuspešnih) poskusov, da bi ta sektor usmerili na izvozne trge ali preorientirali na civilne, toda kaj ko je bilo lažje in bolj profitabilno prodajati ogromne sovjetske zaloge, kot se ukvarjati z razvojem novih izdelkov.

Drug udarec, bistveno bolj usoden, je državi zadala privatizacija. Ta nikjer v bivšem socialističnem bloku ni tekla prav učinkovito (ali pošteno), v Ukrajini pa je nedvomno dosegla svoj korupcijski vrh. In če je Rusija, ki je tisočletni imperij, še premogla izkušeno narodnozavedno elito (siloviki-državna nomenklatura in varnostni sektor), ki je ponovno vzpostavila red in pognala državo iz roba brezna v nov razvoj, je v Ukrajini nova korumpirana elita prevzela oblast. In pokradla vse, kar se je dalo. Situacija je bila kot nalašč za tuje akterje, da začnejo mešati štrene v smeri lastnih interesov. Če primerjamo Ukrajino z Belorusijo, pa naj nam je Lukašenko všeč ali ne, se je Belorusija za razliko od Ukrajine v veliki meri ognila post-sovjetskega kaosa, zadržala red, mir in razvoj. Ne samo danes, ampak tudi pred to vojno, je Belorusija, ki je bila pred 1991 daleč za Ukrajino, bistveno bogatejša država, če primerjavo BDP/prebivalca, z razvijajočim se visokotehnolškim sektorjem.

Ukrajina je multinacionalna in multilingualna država. Ne gre samo za Ruse, ki jih je bilo od petine do četrtine prebivalstva, na milijone iz mešanih zakonov med Rusi in Ukrajinci, temveč tudi za Madžare, Romune, Poljake, Tatare, Grke,…V taki državi uvajati strog državni centralizem in filozofijo enega državnega naroda, ni najbolj modra poteza. Se spomnite v uvodu omenjenega jugoslovanskega kralja Aleksandra? Na mednacionalne spore je odgovoril s trdo centralistično diktaturo namesto, da bi s federalizacijo države krepil na eni strani področje skupnih interesov in na drugi hkrati pustil svobodo za nacionalne posebnosti in interese. Kako se je to končalo? Ukrajina bi se lahko kaj naučila iz zgodovine. Bilo bi ceneje.

Je pa še en faktor. Strahotna naivnost. Misel, da se na Zahodu cedi med in mleko, da od Zahoda lahko dobiš karkoli zastonj. Vse se plača, neposredno ali posredno. Na tak ali drugačen način. Zastonjskega kosila ni. EU si ni nikoli želela Ukrajine kot enakopravnega partnerja. Nenazadnje tudi če bi si jo, je zaradi skupne kmetijske politike ne bi bila sposobna preživeti. EU je rada sprejela ukrajinske delavce, cenene surovine in lepe kurbe, ukrajinskih inženirjev, ki bi odžirali visoko plačana delovna mesta, pa ne. Imela bi dostop do plodne zemlje in surovin, svojega trga za ukrajinske izdelke pa ne bi dala.

Se je samostojnost Ukrajini izplačala? Mislim, da ne

Izgubila je največji, najbolj donosen in najcenejši trg in s tem si je spodnesla tla za najbolj tehnološko razvit sektor svoje industrije. Izgubila je ne samo trg za svoje proizvode, temveč tudi izjemno ugodno energetsko bazo. Že na tej osnovi, na velikih diskontih, ki jih je Rusija nudila Ukrajini in na svojem tranzitnem položaju za rusko nafto in plin, bi lahko zgradila pomembno prednost za svojo industrijo.

Samostojnost je dala priložnost najbolj ekstremnim nacionalnim skupinam znotraj države (ob občutni pomoči zahodnih tajnih služb) in s tem potencirala napetosti med narodi Ukrajine, namesto da bi jih mirila. In na koncu raznesla državo od znotraj. Kljub 72-odstotni večini volilcev (brez prebivalstva Krima, Donecka in Luhanska!), ki je leta 2019 glasovalo za (samo v besedah) politiko sožitja med narodi, ki jo je pred volitvami razglašal Zelenski. Pomislite na okrog 15 milijov državljanov Ukrajine, ki ima sorodnike v Rusiji. Ne bi bilo bolje, da slednje postane vez med narodi?

Ukrajina ima izrazit občutek ogroženosti pred dominantno rusko kulturo. Ampak tega problema ne rešuješ tako, da prepoveš ruski jezik, rusko TV, da zažigaš ruske knjige po knjižnicah. Svojo kulturo krepiš v sobivanju z drugimi, ne z njihovim zatiranjem.

Bi bila Ukrajina ogrožena, če bi ostala znotraj Rusije ali v državni povezavi (Union state) kot jo ima Belorusija? Nič ni kazalo na to. Za Ruse so bili Ukrajinci vedno del njih samih; “bratja” (danes po 3 letih vojne so: “ne-bratja”). Bi bili Ukrajinci žrtve tuje manipulacije v istem obsegu, kot so bili v samostojnosti? Bi jih lahko kdo ogrožal? Si predstavljate, da bi jim Rusi vsiljevali take pogoje sodelovanja kot jim jih sedaj Američani? Ukrajinci so vedno imeli v SZ izjemen vpliv, v relativno manjši državni zvezi (“Union state”) z Belorusijo in Rusijo bi imeli še bistveno večjega.

Kaj pa Ukrajina v EU in NATU? O Natu ni vredno izgubljati besed, ampak za EU, kot sem že rekel, to ne bi bilo mogoče zaradi skupnega evropskega kmetijskega trga. Pa tudi, če bi bilo, bi to zaradi velike ruske manjšine, ki “sedi” na najbolj bogatih tleh države in je globoko vezana na Rusijo, pomenilo razkol države. Kar se je tudi kasneje zgodilo. Je bilo vredno? Ne bi bilo ceneje, da bi Ukrajinci pustili ruskemu delu samostojnost? V principu da, ampak s samostojnostjo “ruskih” oblasti bi odšla tudi večina od 14 tisoč milijard USD mineralnih bogatstev, najboljša zemlja, zaloge plina in nafte v obmorski polici Črnega morja in dostop do morja. Tega pa se Ukrajinci in še manj zainteresirane sile na Zahodu ne bi odrekle tako zlahka. Še za manjše vrednosti so se v zgodovini sprožale vojne.

In če se vrnemo na Slovenijo. Za razliko od Ukrajine mislim, da se je Sloveniji samostojnost splačala. Čeprav imam bistveno boljše mnenje o Jugoslaviji od večine, mislim, da bi Jugoslavija v novih geopolitičnih geopolitičnih pogojih po koncu hladne vojne in v demokratičnih razmerjih zelo težko funkcionirala. V tistih časih bi bila za jugoslovanske narode mogoče najcenejša rešitev konfederacija, vsaj kot prehodna oblika, ampak Srbi in Hrvati v kritičnih trenutkih žal niso bili zreli zanjo (vprašanje, če smo bili mi).

Ampak tudi ko smo dosegli samostojnost, smo kaj hitro prenesli bistvene vzvode na EU. Danes smo samostojni samo formalno, vsa glavna vprašanja ureja EU. Zakaj smo to naredili?

Ker se nam to splača. Ker smo dobili dostop do trga, možnost razvoja, dostop do tehnologij in ker smo dobili geopolitično varnost.

Zato se je potrebno za EU, kljub vsem njenim pomanjkljivostim, boriti.