Ameriški predsednik Trump je udarno začel svoj mandat z začasno prekinitvijo tuje pomoči, z deportacinami ilegalnih pribežnikov, z napovedjo takojšnje uvedbe carin na izdelke iz Kanade, Mehike in Kitajske ter nato še za države EU itd. Nakar je uvedbo carin začasno zamaknil in nakazal, da se hoče pogovarjati. Nekateri so to interepretirali kot tipično Trumpovo norost. Vendar ne gre za norost, pač pa za pogajalsko taktiko.

Trumpova pogajalska taktika je, da z brutalnim prvim dejanjem nasprotno stran šokira in vrže ob steno in ta je nato v strahu pripravljena narediti karkoli, da bi se izognila brutalnosti mnogo večjega nasprotnika.

Najbrž ste opazili sramotni umik kolumbijskega predsednika, ki se je pred tem prek družbenega medija junačil, kako ne bo dovolil pristanka ameriških letal z deportiranimi migranti. Nakar je sramotno popustil in kolumbijska vlada je morala sama plačati transfer deportiranih migrantov nazaj domov. Predsednika vlad Kanade in Mehike sta prek tiskovnih konferenc zagnala vik in krik, ko je Trump napovedal uvedbo 25 % carin. Nakar sta se začela umikati in vsak zase pošiljati sporočila ameriškemu predsedniku, da bodo kanadske oblasti bolje poskrbele za preprečitev tihotapljenja fentanila v ZDA in mehiške za preprečitev ilegalnih prehodov beguncev in droge prek mehiške meje v ZDA.

Trumpova norost je metoda, da iz žrtve iztisne maksimalne koncesije. Njegova metoda je, da vsako žrtev (državo) izolira. Izolirana žrtev je pripravljena na večje, na maksimalne koncesije, ki jih bo Trump zahteval.

Preden se lotimo načina, kako se upreti tej Trumpovi pogajalski metodi in zmagati, je treba razčistiti s tem, da ni potreben nikakršen občutek krivde do ZDA. Ameriki nihče ni nič dolžan. ZDA so si absolutno same krive za svoje sedanje težave. ZDA imajo težave z gromozanskim trgovinskim deficitom. Toda ta deficit je posledica dvojega. Prvič, da so ZDA bile največji spodbujevalec prostotrgovinskega zporazuma z Mehiko in Kanado (NAFTA) leta 1994 in kitajskega vstopa v WTO leta 2001, nakar so ameriške korporacije zaprle domače tovarne in prenesle proizvodnjo v Mehiko, Kanado in predvsem Kitajsko, da bi ustvarile večje dobičke. Drugič, ZDA so namesto v raziskave in razvoj raje vlagale v oboroževanje, v letih 2010–2020 so vojaški izdatki presegali izdatke za raziskave in razvoj za dvakrat ali več, vrzel se je zmanjšala šele do leta 2020. Posledično je ameriška industrija stagnirala, tudi proizvodnja čipov in tehnologije za proizvodnjo čipov je v tujini. Ker je bolj donosno uvažati kot izdelovati doma.

Drug problem, ki ga ZDA očitajo drugim državam, je ilegalna trgovina z drogami in masovni pritoki beguncev. Toda problem z zlorabami drog je ameriški in tudi trgovino z drogami organizairajo večinoma ameriške združbe, mnogokat tudi CIA. Podobno je z begunci, v ZDA je veliko povpraševanje po ceneni delovni sili, skorajda nobene kontrole ni nad zaposlovanjem priseljencev in ameriško-mehiška meja je porozna.

Torej Ameriki nihče ničesar ne dolguje in nikomur ni treba imeti občutka krivde, ker imajo ZDA težave z deficitom, zlorabo drog in ilegalnim priseljevanjem. Zato se morajo države Trumpovemu izsiljevanju upreti. Obstajata dva učinkovita načina. Prvi velja za velike in samozadostne države, to sta Kitajska in Rusija.

Kitajske oblasti so pokazale, kako. Nobenih junačenj prek družbenih omrežij, nobenih tiskovnih konferenc. Trumpovo napoved uvedbe carin so pospremile zgolj z drobno izjavo na vladni spletni strani, da obsojajo uvedbo carin in da bodo uvedle ustrezne povračilne ukrepe. In res so ta teden predstavile štiri ukrepe. Prvi je pritožba pri WTO zaradi “diskriminatornih in protekcionističnih” enostranskih carin ZDA. Drugi ukrep je uvedba 15 % carin na uvoz ameriškega LNG plina in premoga in 10 % na uvoz surove nafte. Tretji ukrep je začetek protimonopolne preiskave proti Googlu in napoved preiskave proti Applu. Četrti ukrep pa je prepoved izvoza nekaterih mineralov redke zemlje. Odločno in udarec tja, kjer Ameriko najbolj boli.

Drugi način zoperstavitve proti Trumpovemu izsiljevanju je z metodo skupnega nastopa. Države bi se morale povezati v skupno akcijo v okviru WTO ali vsaj skupinsko prek združenj (G20 brez ZDA, BRICS, EU) in skupno nastopiti proti Trumpovi administraciji. In sicer, prvič, z napovedjo pritožbe zaradi nedovoljene in diskriminatorne enostranske uvedbe carin ter napovedjo uvedbe povračilnih carin za isti obseg trgovine, kot bi jo prizadele ameriške carine.

In drugič, treba je udariti tja, kjer nasprotnika najbolj boli in kjer ne škoduje tebi. To bi morala biti lekcija za EU države, ki so sankcionirale Rusijo na področjih, kjer so bile EU države najbolj izpostavljene. Pri uvozu energentov in pri izvozu industrijskih izdelkov v Rusijo so kaznovale sebe in ne Rusije.

ZDA je konkurenčna pri izvozu tehnoloških storitev. Oligarhe okrog Trumpa bo najbolj bolelo, če zahodne države združeno (ali vsaj države EU zase) omejijo dostop ameriških tehnoloških podjetij na njihov trg z denimo uvedbo visokih davkov na prodajo tehnoloških podjetij in uvedbo protimonopolnih preiskav. Za Google, Microsoft, Apple, Amazon, Facebook, X itd. se bo trg nenadoma skrčil in upadla bo donosnost prodaje. Delnice na NASDAQ bodo zgrmele in finančni skladi utrpeli velike izgube.

In treba je udariti preventivno, preden Trump izvede svoje grožnje. Šele nato se bomo lahko začeli pogovarjati. In na koncu prišli do ugotovitve, da se vsem najbolj splača, če ostane trgovina prosta, kot je bila do sedaj.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku