Debata o nujnosti povečanja javnih izdatkov za obrambo se je začela in v naslednjih letih se bo pritisk za povečanje izdatkov za obrambo zelo povečal. Slovenija je sicer trenutno glede izdatkov za obrambo precej podhranjena. Do leta 2008 je delež izdatkov za obrambo znašal večinoma več kot 1.5 %, po krizi je upadel celo pod 1 %, danes pa znaša 1.3 %. Povprečni izdatki za obrambo držav Nato so v zadnjem desetletju sicer višji za okrog 0.5 odstotnih točk BDP.  Do cilja 2 % BDP do leta 2030, ki ga je te dni v Bruslju izpostavil predsednik vlade, je še daleč.

Vprašanje pa je, ali je to sploh potrebno in smiselno. Iz vidika ekonomskih učinkov so vlaganja v obrambo sicer globoko inferiorna ostalim javnim izdatkom, saj imajo bistveno nižje ekonomske učinke (multiplikator izdatkov za obrambo je nižji od 1, pri izdatkih za pokojnine je multiplikator okrog 1.4, multiplikator izdatkov za infrastrukturo pa je okrog 2), hkrati pa izrivajo druge pomembne javne investicije (za šolstvo, zdravstvo, infrastrukturo itd.), ki prinašajo višje tako srednjeročne kot dolgočne ekonomske učinke in učinke na blaginjo. Poleg tega Slovenija nima razvite obrambne industrije, ki bi lahko generirala pomembne makroekonomske učinke, zato bi se večina povečanih izdatkov za obrambo v obliki nakupa tujega orožja prelila v tujino.

Spodaj je pregled koristi in slabosti vlaganj v obrambo na podalgi pregleda empiričnih študij, generiran s pomočjo umetne inteligence. Dober pregled kot začetna točka.

Makroekonomski učinki izdatkov za obrambo so sicer večplastni ter se razlikujejo med državami in skozi čas. Medtem ko nekatere študije kažejo na morebitne gospodarske koristi povečanih vojaških izdatkov, druge poudarjajo tveganja preusmerjanja virov in dolgoročne gospodarske neučinkovitosti. Čeprav lahko izdatki za obrambo zagotovijo kratkoročno gospodarsko spodbudo in prispevajo k nacionalni varnosti, lahko povzročijo tudi izrinjanje zasebnih naložb oziroma drugih javnih naložb in kažejo nižje multiplikatorje v primerjavi z drugimi oblikami javne porabe. Oblikovalci politik bi morali skrbno pretehtati varnostne koristi izdatkov za obrambo v primerjavi z morebitnimi gospodarskimi kompromisi, pri čemer morajo upoštevati tako kratkoročne učinke kot dolgoročne razvojne cilje.

Meta-analize vojaških izdatkov in gospodarske rasti

Več meta analiz je raziskalo vpliv vojaških izdatkov na gospodarsko rast:

• Alptekin in Levine (2012) : Ta študija je izvedla meta analizo 32 empiričnih študij in ugotovila, da je učinek vojaških izdatkov na gospodarsko rast na splošno negativen, zlasti v manj razvitih državah. Avtorji menijo, da lahko visoka vojaška poraba preusmeri vire iz produktivnejših naložb in s tem ovira gospodarsko rast.
• Sefa Awaworyi in Yew (2014) : z uporabo vzorca 243 meta-opazanj iz 42 primarnih študij je ta meta-analiza ugotovila, da imajo vojaški izdatki običajno učinek zaviranja rasti. Negativni vpliv je izrazitejši v državah v razvoju, kjer bi bilo mogoče sredstva, namenjena obrambi, bolje uporabiti v sektorjih, kot sta izobraževanje in infrastruktura.
• D’Agostino, Dunne in Pieroni (2017) : Ta metaanaliza je preučevala dolgoročne učinke vojaških izdatkov na gospodarsko rast in ugotovila, da je učinek na splošno negativen. Avtorji trdijo, da lahko trajne visoke ravni vojaških izdatkov povzročijo napačno razporeditev virov in neučinkovitost, kar na koncu ovira gospodarsko rast.

Multiplikator obrambne porabe

Študije so pokazale, da se multiplikacijski učinek izdatkov za obrambo razlikuje glede na državo in gospodarske razmere. V gospodarstvih s premalo izkoriščenimi viri lahko povečana poraba za obrambo privede do večje proizvodnje in zaposlovanja. Vendar pa lahko v gospodarstvih, ki delujejo s polno ali skoraj polno zmogljivostjo, povečana poraba za obrambo povzroči višje obrestne mere, kar lahko izrine druge naložbe. Do tega učinka izrivanja pride, ker lahko državno zadolževanje za financiranje obrambnih izdatkov zmanjša možnost za financiranje drugih javnih naložb. Empirične študije so pokazale, da so multiplikatorji izdatkov za obrambo pogosto manjši od ena, kar kaže, da vsak evro izdatkov za obrambo povzroči manj kot za en evro povečanje BDP.

Primerjava z drugimi javnimi izdatki

V primerjavi z drugimi oblikami javne porabe, kot so infrastruktura, izobraževanje in zdravstvo, ima poraba za obrambo pogosto nižji multiplikacijski učinek. Naložbe v infrastrukturo in izobraževanje imajo običajno višje multiplikatorje, ker neposredno krepijo proizvodno zmogljivost gospodarstva in ustvarjajo pozitivne zunanje učinke. Na primer, javne naložbe v infrastrukturo lahko privedejo do izboljšanih prometnih omrežij, ki olajšajo trgovino in zmanjšajo stroške za podjetja ter tako spodbudijo gospodarsko rast. Podobno poraba za izobraževanje krepi človeški kapital, kar vodi k bolj kvalificirani delovni sili in večji produktivnosti. V nasprotju s tem, medtem ko obrambna poraba lahko zagotovi kratkoročno gospodarsko spodbudo, so njene dolgoročne koristi za proizvodno zmogljivost gospodarstva manj jasne.

Možni učinki izrivanja

Učinek izrivanja je velik problem pri analizi izdatkov za obrambo. Empirične študije podpirajo te ugotovitve. Barro in Redlick (2011) sta na primer ugotovila, da so multiplikatorji obrambnih izdatkov manjši od ena, kar kaže, da povečana obrambna poraba povzroči zmanjšanje drugih komponent BDP, predvsem naložb. Podobno je študija NBER pokazala, da so multiplikatorji izdatkov za obrambo bistveno manjši od ena, kar kaže na to, da večji izdatki za obrambo izrivajo druge komponente BDP, predvsem naložbe, pa tudi neobrambne državne nakupe in neto izvoz. Poročilo korporacije RAND je pokazalo , da poraba za obrambo spodbuja rast, vendar tudi izriva druge javne investicije, z multiplikatorji na ali pod 1. Študija, objavljena v Nature, ki preučuje razmerje med komponentami vladne porabe v Egiptu od leta 1980 do 2021, je pokazala, da poraba za vojsko negativno vpliva na gospodarsko rast tako kratkoročno kot dolgoročno. Ugotovitve so pokazale, da povečana vojaška poraba vodi v zmanjšanje sredstev za zdravstvo in izobraževanje, sektorja, ki sta bistvena za trajnostni gospodarski razvoj.

Te ugotovitve kažejo, da izdatki za obrambo sicer lahko spodbudijo gospodarsko dejavnost, lahko pa tudi izpodrinejo druge javne naložbe, kar lahko izravna nekatere pozitivne učinke na gospodarsko rast.

Priporočila

Na podlagi pregledanih študij izhaja več političnih priporočil:

• Ocena konteksta: oblikovalci politik bi morali pri določanju ravni izdatkov za obrambo upoštevati poseben gospodarski kontekst svoje države. V razvitih državah lahko zmerna poraba za obrambo podpira gospodarsko rast, medtem ko lahko v manj razvitih državah ovira rast s preusmerjanjem virov iz bolj produktivnih rab.
• Uravnotežena struktura: ključno je uravnotežiti izdatke za obrambo z naložbami na drugih kritičnih področjih, kot so infrastruktura, izobraževanje in zdravstvo, ki imajo pogosto večje multiplikacijske učinke in bolj neposredno prispevajo k dolgoročni gospodarski rasti.

Poleg tega empirične analize kažejo, da lahko povečana vojaška poraba povzroči učinek izrivanja, kjer lahko sredstva, dodeljena obrambi, preusmerijo sredstva iz drugih kritičnih javnih sektorjev.

Prerazporeditev sredstev iz sektorjev, kot so zdravstvo, izobraževanje in infrastruktura, v vojaške izdatke ima lahko pomembne makroekonomske posledice. Empirični dokazi kažejo, da bi lahko povečani vojaški izdatki izrinili naložbe v te ključne javne sektorje, kar bi lahko oviralo dolgoročno gospodarsko rast in družbeno blaginjo.

Glede na te ugotovitve je nujno, da oblikovalci politik skrbno pretehtajo razporeditev državne porabe. Čeprav je nacionalna obramba nedvomno pomembna, lahko pretirano poudarjanje vojaških izdatkov na račun drugih javnih storitev ovira dolgoročno gospodarsko rast in družbeno blaginjo. Uravnotežen pristop, ki zagotavlja ustrezne obrambne zmogljivosti, hkrati pa vlaga v infrastrukturo, izobraževanje in zdravstveno varstvo, je ključnega pomena za spodbujanje odpornega in uspešnega gospodarstva.

Skratka, medtem ko imajo obrambni izdatki lahko določene gospodarske koristi, zlasti v smislu ustvarjanja delovnih mest in tehnološkega napredka, je ključno uravnotežiti takšne izdatke z naložbami na drugih kritičnih področjih, kot so infrastruktura, izobraževanje in zdravstvo. Ti sektorji imajo pogosto večje multiplikacijske učinke in bolj neposredno prispevajo k dolgoročni gospodarski rasti. Oblikovalci politik bi si morali prizadevati za uravnoteženo razporeditev sredstev za zagotovitev trajnostnega razvoja in družbene blaginje.

_________

Generirano s ChatGPT 4o in prevedeno z Google translate ter editirano.